Jedro

Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali.

Pri obsegu stvarne služnosti je treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka glede opisa gospodujočega zemljišča tako spremeni, da se besedilo v 2. vrstici te točke: “v naravi travnik in sadovnjak“ nadomesti z besedilom: „v naravi travnik s posameznimi sadnimi drevesi“, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 85, k. o. ..., v lasti tožnika, obstoji stvarna služnost voženj s kosilnico, traktorji s prikolico in drugimi kmetijskimi priključki ter z osebnimi avtomobili s prikolico po obstoječi 2,83 metrov široki poti, ki poteka po južnem delu parcel 96/22 in 96/23, obe k. o. ..., in v nadaljevanju po južnem in jugozahodnem delu parcele 96/26, k. o. ..., pri čemer se služnostna pot prične na parcelni meji med parcelami 96/18, 96/19, 96/16 in 96/22, vse k. o. ..., nakar v dolžini 33,10 metrov vodi naravnost skozi avtomatizirana dvoriščna vrata na parceli 96/23, k. o. ..., do konca asfaltirane dostopne poti, v nadaljevanju pa naravnost po makadamskem delu dvorišča tožencev v dolžini 3 metre, nakar rahlo zavije desno proti severu in v ravni črti v dolžini 7,60 metrov vodi na parcelo 85, k. o. ..., kot je razvidno iz kopije katastrskega načrta, ki je sestavni del izreka sodbe (I. točka izreka). Drugačen zahtevek tožnika je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da toženci krijejo stroške postopka v 100 % deležu (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka vlagajo pritožbo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji višje sodišče ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavljajo, da pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) niso izpolnjeni, saj tožnik posesti ni izvrševal dobroverno. V drugi pripravljalni vlogi je namreč navedel, da uveljavlja pravico do dostopa na podlagi dejstva, da je njegov pravni prednik kupil traso poti, o čemer je izpovedal tudi ob zaslišanju, ko je na vprašanje pooblaščenca dodal, da je pot štel za svojo. Tožnik je torej pravico skušal uveljaviti kot lastnik in ne kot služnostni upravičenec. Ker na lastni stvari služnost ni mogoča, tožnik pa je mislil, da uporablja svojo nepremičnino, priposestvovanje ni nastopilo. Toženci so na to opozorili, a se sodišče do teh trditev ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega je napačno uporabilo materialno pravo.

Ker tožnik služnosti brez nasprotovanja lastnika služečega zemljišča ni izvrševal 20 let, tudi niso nastopili pogoji za priposestvovanje po drugem odstavku 217. člena SPZ. Od začetka teka priposestvovalne dobe v letu 1998, kot ga je upoštevalo sodišče, do leta 2017 še ni minilo 20 let. Izvrševanje služnosti je bilo onemogočeno že v letu 2008, ko je bilo na trasi poti gradbišče. Sodišče ni zavzelo stališča do trditev o aktivnem nasprotovanju izvajanju služnosti pred potekom priposestvovalne dobe. Prva toženka se je vsakič, ko je videla tožnika na parceli, prehodu uprla, ali pa je to storil njen oče. Sodišče njene izpovedi in izpovedi njenih staršev ni ocenilo v luči nasprotovanja izvrševanju služnosti pred potekom priposestvovalne dobe, temveč zgolj z vidika prenehanja služnosti. Izpovedi prič, da so tožnika redko videle, dokazuje, da služnosti ni mogel priposestvovati, tako zaradi prekratke dobe kot zaradi nasprotovanja, pa tudi, da je pot redko uporabljal, na kar kažejo še izpovedi A. A., B. B. in C. C. Toženkino nasprotovanje služnosti je razvidno tudi iz izpovedi tožnika, ko je opisal dogodek v novembru 2021 in dodal, da se je toženka že pred tem, v letih 2008, 2010 in 2011, nekaj razburjala.

Toženci vztrajajo, da je v primeru, da bi tožnik služnost priposestvoval, ta prenehala zaradi upora, ki je bil tako močan, da se nato 3 leta ni izvrševala. Prehod preko zemljišča je bil onemogočen najmanj od leta 2008 do leta 2013, ko je bilo na parceli gradbišče. Poleg tega na trasi, zatrjevani v motenjski pravdi, raste sliva, tam je tudi ograjen vrt, kar vse so potrdili prva toženka in z njene strani predlagane priče. Zato je tožnik v tem postopku traso poti prilagodil, saj je vedel, da zaradi ovir služnosti po prvotno zatrjevani trasi ne more izvrševati. Ker sodišče ni ugotovilo onemogočenega prehoda zaradi gradbišča, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V pogodbah, ki jih je predložil tožnik, služnost ni urejena, v pogodbi med Č. Č. in C. C. pa je omenjena le služnost za travnike tistih lastnikov, ki drugje nimajo dostopa. Po izdanem gradbenem dovoljenju sta na trasi služnosti dve parkirni mesti. Tožnik je v motenjski pravdi priznal, da že od leta 2012 nima dostopa preko služečega zemljišča, pri čemer ni zadovoljivo pojasnil, da je šlo za govorno pomoto. Prepis zvočnega zapisnika dokazuje resničnost zapisanega. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zagrešilo kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi izostanka obrazložitve kršitev po 14. točki drugega odstavka istega člena.

Če je tožnik že prehajal na svojo parcelo, je to storil peš. Prva toženka je izrecno pojasnila, da je kosil ročno ali travo zažgal, za kar ni potreboval dostopa z avtomobilom in s kmetijskimi stroji. Priča D. D. je potrdila, da se peš na tožnikovo parcelo lahko pride čez parcele, ki so višje od njihove. To je opisala tudi priča E. E., ko je navedla, da je videla tožnika, da je šel peš čez njeno parcelo, češ da nima druge poti, in tam pustil avto, kar se je zgodilo lani ali predlani. Takrat je tožnik že prejel kodo od vrat in pri dostopu ni bil oviran. Peš hojo tožnika čez druge parcele je potrdil še F. F. Ker je tožnik sam priznal ročno košnjo, ni mogel priposestvovati služnosti voženj.

Tožnikovo zemljišče je v naravi travnik in ne izpolnjuje značilnosti dejanske rabe, predpisane za sadovnjak. Razlogi sodišča glede uporabe parcele se nanašajo le na travnik, prav tako trditve tožnika, ki ne omenjajo obdelovanja trajnih nasadov. Nekaj sadnih dreves, ki so neoskrbovana, še ne definira sadovnjaka. Da tega ni, se je sodišče lahko prepričalo ob ogledu. Razlika v zapisu kultur gospodujočega zemljišča je pomembna z vidika pogostosti rabe in posledično voženj po služečem zemljišču, saj sadovnjak potrebuje bistveno več nege kot travnik.

Sodišče je s sodbo kršilo ustavne pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in poštenega sojenja. Ker je odločitev napačna, je zmotna tudi stroškovna odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_O priposestvovanju stvarne služnosti:_

5. Pravno podlago za nastanek služnosti s priposestvovanjem ureja 217. člen SPZ, ki loči pravo in nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Razlika med njima je v dobrovernosti priposestvovalca in dobi, ki je potrebna za nastanek priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožnik kot lastnik gospodujočega zemljišča parc. št. 85, k. o. ...1, služnost dejansko izvrševal v dobri veri vse od nakupa nepremičnine v letu 1998 več kot 10 let, zato so izpolnjeni pogoji za njeno priposestvovanje po prvem odstavku 217. člena SPZ. Pritožbeno sodišče temu zaključku pritrjuje. Hkrati dodaja, da so na podlagi predloženih dokazov izpolnjeni tudi pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti po drugem odstavku citiranega člena SPZ, saj se je izvrševala vsaj od leta 1990, ko je gospodujoče zemljišče kupil tožnikov pravni prednik G. G.2 V obeh primerih je priposestvovanje nastopilo pred nakupom služečega zemljišča s strani prve toženke3 v letu 2011. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik služnosti ni izvrševal v dobri veri, ker je bil prepričan, da vozi po svojem zemljišču. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je prvotni lastnik ob nakupu parc. št. 85 prenesel svoje pravice na delu trase poti, ki jo je plačal takratni lastnici služečega zemljišča Č. Č. Kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe med prvotnim lastnikom G. G. in tožnikom4, je bila predmet nakupa le parcela 85 in ne trasa poti. Tudi v predhodnem osnutku kupoprodajne pogodbe med istima strankama iz leta 19965 je kot predmet nakupa označena kmetijska parcela 85, kupec pa je s podpisom pogodbe pridobil tudi pravice na dovozni poti na to parcelo, ki jih je plačal prodajalec, in sicer tako lastnici služečega zemljišča, kot vaški skupnosti za asfaltiranje ceste. Tožnik je ob nakupu zemljišča torej utemeljeno pričakoval, da je pridobil pravico vožnje na služnostni poti, ne pa lastništva vtoževane trase poti. Tega zaključka ne spremeni sklicevanje pritožnikov na zapis v drugi pripravljalni vlogi tožnika, niti na njegovo izjavo ob zaslišanju. Trditve v vlogi se nanašajo na dobro vero v zvezi s pravico uporabe poti (in ne v zvezi z njenim lastništvom), ki jo je tožnik utemeljeval tudi z nakupom dela trase poti s strani pravnega prednika, pri čemer je ob zaslišanju pojasnil, da je vedel, da pogodba med G. G. in Č. Č. ni bila overjena pri notarju. Torej se je zavedal, da mu omogoča zgolj vožnje po poti in ne lastninske pravice na delu služečega zemljišča, kot neutemeljeno zatrjujejo pritožniki.

7. Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do trditev o njenem nasprotovanju izvrševanju stvarne služnosti, ki naj bi preprečilo priposestvovanje v dvajsetletni priposestvovalni dobi po drugem odstavku 217. člena SPZ. V pritožbi obširno izpostavljene izpovedi prve toženke in prič o tem, kako so se aktivno upirali prehodom preko služečega zemljišča, če so jih zaznali, za presojo nastanka stvarne služnosti niso bistvene in se pritožbeno sodišče do njih v tej luči ne bo opredeljevalo. Dodaja zgolj, da toženci začetek teka priposestvovalne dobe po drugem odstavku 217. člena SPZ zmotno štejejo od leta 1998 dalje, saj je pot pred tem že od leta 1990 neovirano uporabljal tožnikov pravni prednik. Torej bi se tudi pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti iztekli že pred letom 2011, ko je služeče zemljišče pridobila prva toženka.

_O prenehanju stvarne služnosti:_

8. Po določilu 223. člena SPZ je eden od načinov prenehanja stvarne služnosti po samem zakonu, če se lastnik služečega zemljišča upre njenemu izvrševanju in nato lastnik gospodujočega zemljišča svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali. Tudi če je gradbeni material zaradi gradnje hiše C. C. kdaj oviral vožnjo, temu pritožba pripisuje preveliko težo. Logičen in življenjski je zaključek sodišča, da morebitna občasna prepreka glede na dolgotrajno rabo parcele ne more predstavljati razloga za izgubo služnostne pravice, pri čemer sta tako tožnik kot priča D. D. navedla, da ju gradbeni material pri vožnjah ni oviral. Enako velja za posajeno mlado slivo, ki ni preprečevala ponovnih voženj (v letu 2013, 2014, 2015, 2016), o katerih so izpovedali tako prva toženka, kot njena starša H. H. in I. I. Pritožba se glede na navedeno zavajajoče sklicuje na zapis izjave tožnika v motenjski pravdi, da na parcelo ni mogel dostopati že od leta 2012 dalje, saj gre pri letnici za očiten lapsus v izjavi ali za tiskovno napako ter tega zapisa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot odločilne okoliščine (25. točka sodbe). Ker tudi med nadaljnjimi v pritožbi izpostavljenimi verbalnimi konflikti v zvezi z uporabo poti in njeno ponovno uporabo niso pretekla tri leta, toženka pogoja za prenehanje stvarne služnosti ni izkazala.

9. Sodišče je traso služnostne poti ugotovilo z izmerami ob ogledu, upoštevajoč dejstvo, da pot uporabljata še dva lastnika sosednjih kmetijskih zemljišč, in načelo najmanjšega obremenjevanja služečega zemljišča. Ob postavitvi zahtevka v motenjski pravdi tožnik ni imel dostopa do služečega zemljišča, zato je zahtevek oblikoval brez izmer na terenu, kar pa na ugotovitev trase v tem postopku ni vplivalo.

_O vrsti stvarne služnosti in kulturi rabe:_

10. Sodišče prve stopnje je po opravljenem ogledu ugotovilo, da konfiguracija terena drugega dostopa do parcele 85 kot po služečem zemljišču z vozili ne omogoča. Ker je tožnik pred sporom s prvo toženko na zemljišču imel vrtno hišico, vrt, nekaj sadnih dreves, uporabljal ga je tudi za piknike, so neprepričljive pritožbene navedbe, da je do njega dostopal le peš. Enak ugovor je zavrnilo že okrajno sodišče v pravdi zaradi motenja posesti, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik imel posest na trasi poti s kosilnico, traktorjem s prikolico in drugimi priključki ter z osebnim vozilom s prikolico. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pri obsegu stvarne služnosti treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali. Nenazadnje so prisotnost tožnika in njegovih gostov z osebnimi vozili na parceli 85 potrdili tudi prva toženka in njene priče, ko so izpovedovali o sočasnem glasnem pikniku in zabavi, medtem ko so sami imeli pogrebščino.

11. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je gospodujoče zemljišče travnik, na katerem je le nekaj sadnih dreves. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da zemljišča po dejanski rabi ni mogoče kvalificirati kot sadovnjak, ki potrebuje intenzivnejše obdelovanje. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede opisa zemljišča spremenilo tako, da je opis "travnik in sadovnjak" nadomestilo z opisom "travnik s posameznimi sadnimi drevesi".

_Sklepno:_

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo glede opisa rabe gospodujočega zemljišča, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP. Pri tem se je v obrazložitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, toženci pa z odgovorom na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, je to odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ker se vsa zemljišča, obravnavana v tem postopku, nahajajo v k. o. ..., sodišče v nadaljevanju obrazložitve zaradi preglednosti katastrske občine ne bo več posebej navajalo. 2 Prilogi A2 in A4. 3 Zemljišče sta kupila prva toženka in njen pokojni mož, po katerem sta dediča mladoletna druga in tretji toženec. 4 Priloga A5. 5 Priloga A3.