Jedro

Z zapisnikom je dokazano, da se je tožnik s predlagano mejo strinjal. Nedokazana je navedba, da je tožnik podpisal zgolj prisotnost na obravnavi, ker vsebina zapisnika dokazuje nasprotno. Tožnik dokazov, ki bi dokazovali morebitno nepravilnost zapisnika, niti ne predlaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v katastrski občini ..., kot urejen evidentira del meje parcele 704/7 s sosednjima parcelama *67 in 824/7 (dotik).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe med drugim izhaja, da je bil zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja dela urejene meje parcele priložen elaborat, skladen z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Drugostopenjski organ ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave z dne 14. 7. 2017 (v nadaljevanju Zapisnik) izhaja, da so se mejne obravnave udeležili vsi lastniki parcel in sosednjih parcel (tudi tožnik, o. p. sodišča), da je bila meja predlagana na podlagi podatkov zemljiškega katastra in grafičnih koordinat iz zemljiško katastrskega načrta, da se je tožnik po tem, ko je bil seznanjen s potekom predlagane meje, s predlagano mejo strinjal, kar je potrdil s podpisom Zapisnika. Zapisnik je bil strankam prebran in nanj ni bilo pripomb. Postopek urejanja in evidentiranja meje je bil pravilen, v zadevi ni bil kršen materialni predpis.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bil udeležen na mejni obravnavi, da pa izjave o strinjanju s potekom predlagane meje ni podpisal, da ga uradne osebe niso opozorile na njegove pravice v postopku, da mu je bilo rečeno, da je potreben njegov podpis kot dokazilo prisotnosti. Tožnik navaja, da se ni ugotavljala katastrska meja, zato je pričakoval, da mu bo najprej posredovan pisni grafični prikaz načrtovane meje. Povzema določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in trdi, da se jih uradna oseba ni držala, da ga ni opozorila na njegove pravice v postopku in celo izkoristila njegovo nevednost in njegov podpis z namenom, da je odločitev priredila v njegovo škodo in v korist ostalih udeležencev. Tožnik se ne strinja s potekom meje, kot izhaja iz grafičnega prikaza. Stavba 27 z naslovom ... ni imela nikoli funkcionalnega zemljišča. Navaja, da so si etažni lastniki stavbe 27, ..., začeli prostor ob objektu prisvajati po upokojitvi ge. A.A., ki je imela posebno tožnikovo dovoljenje za parkiranje vozila na tožnikovem dvorišču, tako da lahko tožnik sedaj na svoje dvorišče zapelje le preko pločnika ob hiši. Prostor, ki si ga lastijo etažni lastniki stavbe 27,..., predstavlja del dvorišča parc. št. *67 k.o. ... V vlogi tožnik navaja, da upravnik B.B. s.p. ni stranka tega postopka, da si je nasprotna stran skupaj z uradno osebo označila mejo, ki pomeni odtujitev polovice dvorišča tožniku. Zahteva ponovitev postopka, v katerem bo seznanjen z vsemi pravicami in obveznostmi.

4. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zapisnik mejne obravnave je javna listina na podlagi 80. člena v povezavi s 74. členom ZUP. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika (80. člen ZUP). Glede na povzete zakonske določbe, sodišče na podlagi Zapisnika šteje za dokazano, da so bili na mejni obravnavi prisotni vsi lastniki in vsi lastniki sosednjih parcel (tudi tožnik), da predlagana meja izpolnjuje pogoj skladnosti z mejo po podatkih zemljiškega katastra, da so se podpisniki Zapisnika strinjali s predlagano mejo, kot je prikazano v grafičnem prikazu, da je bil Zapisnik prebran, da so ga podpisali vsi udeleženci mejne obravnave, da je Zapisnik podpisal tudi tožnik, da nihče od podpisnikov nanj ni imel pripomb. Glede na obrazloženo so neutemeljene trditve tožnika o nestrinjanju z mejo, saj je z Zapisnikom dokazano, da se je tožnik s predlagano mejo strinjal. Nedokazana je navedba, da je tožnik podpisal zgolj prisotnost na obravnavi, ker vsebina Zapisnika dokazuje nasprotno. Tožnik dokazov, ki bi dokazovali morebitno nepravilnost zapisnika, niti ne predlaga.

7. Tožnik med drugim navaja, da se ne strinja s predlagano mejo, da ni podpisal strinjanja s predlagano mejo, s čimer smiselno zatrjuje napako volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje, ki pa je ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, temveč se lahko uveljavlja v pravdnem postopku (tretji odstavek 36. člena ZEN).

8. Tožnik z ugovorom glede pravilnosti grafičnega prikaza in zahtevo po predložitvi uradne katastrske meje v tem postopku ne more uspeti. Postopek urejanja in evidentiranja meje se namreč izvede na podlagi katastrskih podatkov, kot to določa tretji odstavek 31. člena ZEN. Tožnik niti ne trdi, da se postopek ne bi izvedel na podlagi katastrskih podatkov, ampak ugovarja pravilnosti grafičnega prikaza. Tožnikove trditve o nepravilnosti grafičnega prikaza so zato za odločitev v tem sporu nerelevantne. Prav tako so nerelevantne tožnikove trditve v zvezi z ugotovitvijo ali je imela stavba 27, z naslovom..., funkcionalno zemljišče. Tožnik v zvezi s tem predlaga zaslišanje priče C.C.. Dokaz je predlagan v dokaz pravno nerelevantnim trditvam, kot obrazloženo, zato ga je sodišče zavrnilo.

9. Načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP) nalaga organom, da stranki omogočijo, da čim lažje zavarujejo in dosežejo svoje procesne in materialne pravice.1 Da je organ ravnal v skladu z navedenim načelom glede varstva procesnih pravic, dokazuje Zapisnik, iz katerega izhaja, da je bil tožnik na procesne pravice opozorjen. Kršitev načela varstva materialnih pravic stranke pa ni niti zatrjevana in še manj dokazovana. Tožnik namreč ne zatrjuje ničesar takega, kar bi povzročilo dolžnost organa opozoriti tožnika, saj niti ne zatrjuje pravice, ki bi jo uveljavljal in povezavo z morebitnimi drugimi upravičenji, na katere bi ga moral organ opozoriti. Zgolj pavšalno povzemanje zakonske določbe načela varstva pravic strank, brez konkretizacije kršitve, ne zadošča. 10. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da B.B. s.p., upravnik etažnih lastnikov, ki je vložil odgovor na tožbo (r.št. 9) in vlogo (r.št. 18), ni stranka tega upravnega spora.B.B. s.p. je namreč vlogi vložil kot pooblaščenec etažnih lastnikov, zato bi moral izpolnjevati pogoje za zastopanje stranke v skladu z določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP, ki določa, da je lahko v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Zato se sodišče do navedb B.B. s.p. ne opredeljuje.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je po določbi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, tožnik ne uveljavlja nobenih dokazov, ki bi bili relevantni za odločitev v tem upravnem sporu. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ta del izreka se nanaša tudi na zahtevo prizadetih strank za povračilo stroškov upravnega spora. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni. Glede na navedbe prizadetih strank v odgovoru na tožbo, ki se bistveno ne razlikujejo od razlogovanja toženke v upravnem postopku, in razloge za odločitev, ki se naslanjajo na jasne in nedvoumne zakonske določbe, ta odgovora namreč po presoji sodišča nista bila potrebna.

1 Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, str 83.