Jedro

Ker pri predlogu za dodatno zaslišanje stranke ne gre za nov dokaz, tak predlog ni vezan na rok, ki ga določa 286. člen ZPP. V kolikor je predlog za zaslišanje stranke pravočasno predlagan, lahko stranka predlog, da se stranka še dodatno zasliši, da ves čas postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v soposesti travne ruše v širini 0,5 do 0,6 m in dolžini 110 m, ki se nahaja med parc. št. 227, k. o. X, in parc. št. 228/1, k. o. X, in v posesti travnika v širini približno 1,2 m in dolžini 110 m, ki se nahaja vzhodno od parc. št. 228/1, k. o. X, na parc. št. 227 iste k. o., s tem, da je 3. 10. 2013 preoral travno rušo v soposesti tožnika v širini 0,5 do 0,6 m in dolžini 110 m ter preoral travnik posesti tožnika v širini 1,2 m in dolžini 110 m, v času od 3. 10. 2013 do dneva vložitve tožbe pa na navedenem zemljišču posadil ječmen ter s tem posegel v nepremičnino v soposesti in izključni posesti tožeče stranke (točka I izreka). Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da preneha s poseganjem v že opisani del zemljišča v soposesti oz. posesti tožnika ter mu prepovedalo takšna in podobna ravnanja v bodoče (točki II in III izreka). Tožencu je naložilo tudi povračilo stroškov: tožniku je dolžan v roku 15 dni plačati 344,65 EUR s pripadki (točka IV izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožba zavržena oziroma odločitev spremenjena, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni dodatno zaslišalo toženca. Opozarja, da na prvi obravnavi predloga za dodatno zaslišanje ni mogel substancirati, saj ni vedel, ali bo obravnava preložena ali ne, niti ni vedel, kaj bo toženec izpovedal. Na naslednji obravnavi je predlog ponovil in ga substanciral, sodišče pa ga je kot prepoznega nepravilno zavrnilo. Predlog je bil pravočasen, saj je bil dan na prvem naroku za glavno obravnavo, poleg tega pa prvi narok ni bil zaključen, ampak je sodišče sklenilo le, da se bo nadaljeval zaradi zaslišanja predlaganih prič. Opozarja še, da pooblaščenec toženca na drugi narok dne 4. 11. 2014 ni bil pravilno vabljen. Pisnemu vabilu so se s podpisom zapisnika odpovedali le takrat navzoči. Sodišče pooblaščenca tudi ni pozvalo, naj obrazloži in dokaže, da ima drugo obravnavo. Pritožbi prilaga kopijo zapisnika obravnave pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah. Sodišče je kršilo 184. člen ZPP glede vprašanja spremembe tožbenega zahtevka. Pri pravilnem opisu lokacije zatrjevanega motenja ne gre le za pomoto, ampak je tožnik s tem spremenil istovetnost zahtevka. Ne drži, da bi bil obseg dejanja toženca nesporen. Toženec se o tem nikoli ni izjasnil, ali kar koli izjavil. Sodišče bi zato kraj zatrjevanega motenja moralo ugotoviti v dokaznem postopku. Iz istega razloga je sodišče nepravilno zavrnilo dokaz z ogledom. Restitucijski zahtevek je nedoločen. Iz njega ni mogoče razbrati, kako konkretno naj bi toženec prenehal s poseganjem v soposest tožnika in kako konkretno naj bi vzpostavil prejšnje posestno stanje. Sodišče bi moralo zato tožbo zavreči. Dejansko stanje je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče je prezrlo, da fotografije ne odražajo pravega stanja v naravi. Tožnik, zaslišan kot stranka, nikoli ni izjavil tistega, na kar sodišče sklep opira. Pojasnjuje, da na fotografiji št. 7 ni isto zemljišče kot na fotografiji št. 10 in zeleni pas ruše ni pas, ki je predmet tega postopka. To sočasno pomeni, da priča M. K. ni govorila po resnici, ko je rekla, da je vse fotografije posnela z istega mesta. Nepravilna je ugotovitev, da je iz svetlo zelene barve ljulke, ki raste na tožnikovem travniku, in barve ljulke med grudami preorane zemlje, razvidno, da gre za isto ljulko. Barva je različna. Med grudami je bistveno temnejše barve. Zanimivo je tudi to, da je bila fotografija št. 7 posneta že 5. 12. 2012, torej skoraj leto dni pred zatrjevanim motenjem. Sodišče je v točki 20 navedlo, da verjame tožniku, da je izvrševal posest tudi na pasu svojega travnika in da je uspel dokazati trditve, da je izvrševal posest na neobdelanem pasu travne ruše ter travniku. Tožnik, zaslišan kot stranka, nikoli ni podal takšne izjave in nikoli ni izpovedal, v kakšnem obsegu naj bi imel v posesti travnik in zeleni pas ruše. Ker drugega dokaza v tej smeri ni, je ugotovitev sodišča brez podlage v dokazih. Sodišče je prezrlo izpoved priče M. K., ki je izpovedala, da je kosila zeleni pas ruše med njivama in da je tudi letos, v letu 2014, kosila ta pas in to pet ali šestkrat. Ta izpoved je v nasprotju z izpovedjo tožnika, ki je na zaslišanju trdil, da je pas kosil on in to nazadnje pred motilnim dejanjem v mesecu maju 2012. Tožnik naj bi posest na spornem zemljišču izvrševal tako, da je kosil zeleni pas ruše in neugotovljeni del travnika. Po njegovi izpovedi naj bi to zadnjič počel v mesecu maju 2012. Posest je torej tožnik opustil najkasneje takrat, torej več kot leto dni pred zatrjevanim motenjem. Ker posesti ni več imel, mu je toženec tudi ni mogel motiti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da očitane kršitve postopka niso bile storjene, sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je v tožbenem zahtevku zapisano besedo „zahodno“ nadomestil s pravilno besedo „vzhodno“, ni spremenil tožbe, pač pa popravil tožbeni zahtevek zaradi očitne pisne pomote. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik v svojih navedbah natančno opredelil kje ležita obe nepremičnini. Pojasnil je, da mejita ena na drugo, pri tem pa parc. št. 228/1, k. o. X, leži zahodno od parc. št. 227, iste k. o.. Opredelil je tudi obseg zemljišča, na katerem zahteva posestno varstvo. Vse navedeno kaže, da je šlo v zahtevku, v katerem je navedel, da se sporni del travnika na parc. št. 227 nahaja zahodno (namesto vzhodno) od parc. št. 228/1, za očitno pisno napako. S popravo se zato istovetnost zahtevka ni spremenila.

6. Sodišče prve stopnje je na obravnavi, ki je bila opravljena 4. 11. 2014, predlog za dodatno zaslišanje toženca zavrnilo, ker je menilo, da gre za nov dokaz, ki je predlagan prepozno. Predlog je ocenilo tudi kot premalo substanciran. V izpodbijanem sklepu je kot razlog za zavrnitev predloga navedlo še, da pooblaščenec ni dokazal, da je bil dejansko vabljen na drugo obravnavo, še manj pa, da je tja dejansko odšel. 7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da povzeti razlogi ne nudijo podlage za odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Ker pri predlogu za dodatno zaslišanje stranke ne gre za nov dokaz, tak predlog ni vezan na rok, ki ga določa 286. člen ZPP. V kolikor je predlog za zaslišanje stranke pravočasno predlagan, lahko stranka predlog, da se stranka še dodatno zasliši, da ves čas postopka. Ni mogoče pritrditi niti stališču sodišča prve stopnje, da je bil predlog premalo substanciran. Pooblaščenec toženca je namreč pojasnil, da želi tožencu postaviti vprašanje v zvezi s kulturami, ki jih je sadil na sporni površini eno leto pred motilnim dejanjem. Tudi dejstvo, da je pooblaščenec prvi narok predčasno zapustil in o tem sodišču (ki ga na to ni pozvalo) ni predložil dokazila, ne more vplivati na odločitev, ali je predlog za dodatno zaslišanje stranke utemeljeno predlagan ali ne. Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki predlogu ni ugodilo, pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Izvedba predlaganega dodatnega zaslišanja toženca je bila namreč nepotrebna. Med pravdnima strankama trditve toženca o tem, kaj naj bi eno leto pred motenjem sadil oziroma sejal, niso bile sporne. Sporno je bilo le to, ali je to delal tudi na zemljišču, na katerem je tožnik zatrjeval svojo posest. Ker se neprerekana dejstva po prvem odstavku 214. člena ZPP ne dokazujejo, o tem, do kje je toženec izvajal svojo posest pred motenjem, pa je bil zaslišan, njegovo dodatno zaslišanje ni bilo potrebno. Do zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo.

8. Enako velja glede očitka, ki se nanaša na nepravilno vabljenje pooblaščenca toženca na glavno obravnavo 4. 11. 2014. Ne glede na to, da pooblaščenec posebnega vabila ni prejel, je bil o dnevu in uri očitno obveščen s strani svoje stranke, saj je na narok pristopil in na njem tudi sodeloval. O posegu v pravico do izjave zato ni mogoče govoriti.

9. Toženec v odgovoru na tožbo ni ugovarjal trditvam tožnika o izvršenem oranju in sejanju, niti trditvam o površini in lokaciji zemljišča v katerega je posegel. Ugovarjal je zgolj posesti tožnika na spornem delu zemljišča. Toženec to v pritožbi tudi sam priznava, ko navaja, da se o površini zemljišča, na katerem naj bi do motenja prišlo oziroma obsegu motenja, nikoli ni izjasnil ali kar koli izjavil. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Izjema velja zgolj v primeru, če namen zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V konkretnem primeru ni tako. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankam obseg dejanja toženca, ki ga je izvršil 3. 10. 2013, ni sporen. Dokaznega postopka v zvezi s tem zato ni bilo potrebno izvajati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ker je bil to razlog, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem, so pritožbeni očitki, da bi predlagani dokaz moral biti izveden, neutemeljeni.

10. Neutemeljen je nadalje tudi očitek, da je restitucijski zahtevek premalo določen. Zgolj zato, ker je tožnik zahteval le opustitev poseganja, to je opustitev posesti na spornem delu zemljišča, ne pa tudi ponovne zatravitve ali posejanje žita ali česa drugega, zahtevek ni nedoločen. Zahteval je le manj od tega, kar bi sicer lahko. Ker gre pri spornem zemljišču za vmesen pas med dvema njivama, na katerem je pred motenjem rasla trava, ki se sama zaseje, pri preostalem zemljišču pa gre za njivo, na kateri se kulture hitro menjajo, je tako postavljen zahtevek tudi logičen.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je vse do motilnega dejanja, med parc. št. 227 in 228/1, obe k. o. X, obstajal zelen pas travne ruše, ki ga je imel tožnik v soposesti. Ugotovilo je tudi, da je imel tožnik na spornem delu travnika na parc. št. 227, v katerega je toženec prav tako posegel z oranjem in sejanjem, posest. 12. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev, da je vse do nastalega motenja med parcelama pravdnih strank obstajal zelen pas travne ruše. Izvedeni dokazi namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogočajo drugačnega zaključka. To izhaja tako iz izpovedbe tožnika kot predloženih fotografij pod A7 in A8, ki sta bili posneti pred nastalim motenjem. Pri tem pritožnikovi trditvi, da fotografija pod A7 ne odraža dejanskega stanja oziroma ne izkazuje zelenega pasu ruše, o katerem je govora v tem postopku, ni mogoče slediti. Gre namreč za pritožbeno novoto, ki je pritožnik ne opraviči in je zato neupoštevna (337. člen ZPP). Sporna fotografija je bila kot dokaz predložena na prvem naroku, toženec pa ugovorov, kot jih navaja v pritožbi, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dal. Tudi ob svojem zaslišanju dvoma, da predložena fotografija izkazuje sporno zemljišče, ni izrazil. Tudi okoliščina, da je bila fotografija pod A7 posneta že 5. 12. 2012, torej skoraj leto dni pred zatrjevanim motenjem, ne vzbuja nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Že iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da je ravnanje toženca pričakoval, saj med strankama tečejo številni pravdni in nepravdni postopki, ob zaslišanju pa je povedal tudi to, da je toženec dejanje napovedal na obravnavi ob določanju meje. Nič nenavadnega zato ni, da je tožnik poskrbel, da se obstoječe posestno stanje ustrezno dokumentira. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na dejstvo, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o obstoju zelenega pasu med parcelama ni oprlo zgolj na fotografijo A7, pač pa tudi na dokazno oceno ostalih dokazov (fotografija A8) ter izpoved toženca ter zaslišanje priče A. K. 13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na tem zelenem pasu travne ruše izvajal soposest na način, da je ta pas občasno kosil. O tem je izpovedal ob zaslišanju, zato pritožbena trditev, da takšna izjava ni bila dana, ne drži. Izpovedal je, da je neobdelan pas med obema parcelama nazadnje pokosil pred motilnim dejanjem v maju leta 2012. Za leto 2013 pa je pojasnil, da košnje ni izvršil, ker je imel posejan krompir in košnja ni bila mogoča. Takšni izpovedbi izpoved priče M. K. ne nasprotuje. Slednja je namreč povedala, da je v času, ko je bil posejan krompir (gre torej za leto 2013) ta pas dvakrat pokosila sama s koso. Povedala je tudi, da o tem nikomur ni govorila, saj ne gre za edino njivo, na kateri opravlja takšno delo. Na podlagi obeh izpovedb je mogoče zato zaključiti le to, da tožnik očitno za košnjo, ki jo je je izvedla njegova žena, ni vedel, ni pa mogoče govoriti o nasprotju med njima.

14. Tudi dejstvo, da je tožnik sporni zeleni pas nazadnje kosil v maju leta 2012 in s tem izvrševal soposest, nato pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje tega ni več delal, ne pomeni, da je svojo soposest opustil oziroma izgubil. Izvrševanja neposredne fizične oblasti nad stvarjo v smislu izvajanja posesti namreč ni mogoče razumeti tako ozko. Tudi če (so)posestnik nima vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, je pa v položaju, da to lahko stori, je še vedno (so)posestnik.

15. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je imel tožnik na preostalem delu zemljišča, v katerega je toženec posegel (to je na travniku na parc. št. 227, k. o. X), posest, oprlo ne le na izpoved tožnika, pač pa tudi na predložene fotografije ter izpoved priče A. K. O tem, kako je na tem delu zemljišča izvrševal posest, je tožnik povedal ob zaslišanju. Izpovedal je, da je (tudi) na tem pasu svojega zemljišča v letu 2013, po tistem, ko je pobral krompir, posejal enoletno travo ljulko. Resničnost te izpovedbe potrjujejo fotografije A5, A6 ter A9 do A12, iz katerih je razvidno, da na tožnikovi parceli raste ljulka in da je zahodno od ljulke preoran del zemljišča, kjer je pred tem očitno ravno tako rasla ista ljulka. Po vpogledu v fotografije (predvsem fotografijo A11 in A12) pritožbeno sodišče pritrjuje takšni ugotovitvi. Med preorano zemljo je ljulka namreč jasno vidna in se (po barvi) ne razlikuje od tiste na preostalem tožnikovem zemljišču. Povsem očitno je zato, da je bila ljulka na tem delu, ki ga je toženec preoral, posejana še pred izvršenim oranjem.

16. Ni mogoče slediti niti ugovoru pritožnika, da tožnik, zaslišan kot stranka, nikoli ni izpovedal, v kakšnem obsegu naj bi imel travnik v posesti. Kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, toženec trditvam tožnika o obsegu nastalega motenja in lokaciji le-tega, ni nasprotoval. Glede na to, da je tožnik izpovedoval o načinu izvajanju posesti na spornem delu, je iz tega jasno razviden tudi obseg zatrjevane posesti.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben. Stroške, ki so tožniku z njim nastali, je zato dolžan nositi sam (155. v zvezi s 165. členom ZPP).