Jedro

Kadar sodišče delno ustavi izvršbo za plačani znesek, ne odloči ponovno, da se izvršba nadaljuje za preostali znesek terjatve, saj se izvršba nadaljuje že na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ko je sodišče uporabilo program, ki ga uporabljajo sodišča za izračun obresti po konformni metodi, bi ga moralo uporabiti dosledno in od delnega plačila naprej tako obrestovati kapitalizirano in dolgovane glavnice. Sklep, ki nalaga določeni banki, naj opravi izplačilo iz določenega računa dolžnika, ne more veljati tudi proti drugim bankam. Uporaba procesnih določb po analogiji bi pomenila nedopusten poseg v pravno varnost.

Izrek

1. Ugovor dolžnika M. M. kot pritožba se zavrže. 2. Ugovoru dolžnice banke S. d.d. L. kot pritožbi se ugodi in se sklep o dovolitvi izvršbe zoper njo razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

3. Pritožbi upnice se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v izreku o obsegu nadaljevanja izvršbe in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

4. Odločitev o pritožbenih stroških upnice kot o nadaljnjih izvršilnih stroških se pridrži sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom opr.št. I 151/93, z dne 28.1.1993, za dne 14.6.1994 plačanih 202.844,00 SIT, z dne 22.1.1997 plačanih 622.000,00 SIT in dne 14.5.1997 plačanih 40.000,00 SIT na račun stroškov in obresti. Nadalje je odločilo, da se izvršba nadaljuje še za izterjavo glavnice 964.872,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 dalje do plačila, preostanek neplačanih obresti za obdobje od 31.12.1991 do 14.5.1997 v znesku 2.845,973,00 SIT in nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka v znesku 50.504,50 SIT. Za izterjavo teh zneskov je dovolilo izvršbo zoper dolžnikovo dolžnico banko S. d.d. L., Agencija B. Zoper tak sklep se je pritožila upnica v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba nadaljuje za zgoraj navedene zneske, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Dolžnik in dolžnica pa sta vložila ugovora, ki ju je sodišče prve stopnje poslalo višjemu sodišču, da o njima odloči kot o pritožbah.

Upnica navaja, da je z obračunom obresti, kot ga je napravilo, sodišče kršilo ZOR in 97. čl. ZIZ. Sodišče ni pravilno uporabilo uzakonjene konformne metode obračunavanja zamudnih obresti. Upnici pripadajo neprimerno višje zamudne obresti, kot je z izpodbijanim sklepom ugotovilo sodišče. Prilaga tudi svoj izračun obresti, ki zaradi razlik med možnimi konformninmi metodami v nebistvenem odstopa od izračuna po konformni metodi, ki jo uporablja sodišče. Upnica navaja še, da ji je sodišče priznalo stroške brez obresti, čeprav so bili ti zahtevani skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo pa ni o povrnitvi vseh dotlej priglašenih stroškov, saj na primer ni upoštevalo in odmerilo stroškov pritožbenega postopka, ko je upnica s pritožbo uspela.

Dolžnik navaja, da sklepa, s katerim je bila dovoljena izvršba proti dolžnikovi dolžnici ni mogoče preizkusiti. V predlogu ni dokaza, da je banka brez razloga zavrnila izvršitev. Opozarja še, da je zoper upnico vložena tožba na plačilo odškodnine. Ker sodišče ne funkcionira v vseh svojih delih sočasno, je dolžnik zaradi tega v slabšem položaju.

Dolžnica banka S. d.d. L. navaja, da je sodišče napačno izdalo sklep o izvršbi zoper njeno Agencijo B., saj le ta ni pravni subjekt. Ugovarja tudi krajevno pristojnost in navaja, da ne drži, da iz neutemeljenih razlogov ni hotela opraviti izvršbe, saj je njena Agencija B. 27.11.1996 sodišču odpisala, da sklepa o izvršbi ne more izvršiti, ker se nanaša na L. banko, Ekspuzituro J. Z dopisom z dne 19.12.1996, ki ga je poslala tudi pooblaščenki upnice, je ponovno pojasnila, da sklepa ne more izvršiti in naj ji sodišče pošlje ustrezen sklep. V konkretnem primeru je napačno sklicevanje upnice na določbo 119. čl. ZIP, saj se ta nanaša le na izvšbo na osebni dohodek pri delodajalcu. Tudi 123. in 124. čl. ZIP se nanašata na situacijo, ko dolžniku preneha delovno razmerje pri pravni osebi. Člen 127. ZIP jasno določa, da sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik na računu pri banki tako, da s sklepom o izvršbi naloži banki, naj po pravnomočnosti le-tega izplača upniku denarni znesek, za katerega je dovolilo izvršbo. V poslanem sklepu o izvršbi ni bila navedena S. banka d.d., Agencija B. Sodišče tudi ne more presojati ravnanja dolžnikovega dolžnika v letih 1996 in 1997 po določbah ZIZ, saj le ta ne velja retroaktivno.

Upnica je na ugovora odgovorila in navaja, da je sodišče pravilno dovolilo izvršbo proti dolžnikovi dolžnici.

Ugovor dolžnika M. M. kot pritožba ni dovoljen.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče dovolilo izvršbo zoper dolžnikovo dolžnico. V tem delu se sklep ne nanaša na dolžnika M. M., pač pa na dolžnico S. banko d.d. L., zato je sodišče druge stopnje njegov ugovor kot pritožbo zavrglo kot nedovoljen na podlagi določbe 3. odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98).

Pritožba upnice in ugovor dolžnice kot pritožba sta utemeljena.

Kadar sodišče delno ustavi izvršbo za plačani znesek, ne odloči ponovno, da se izvršba nadaljuje za preostali znesek terjatve, saj se izvršba zanj ne nadaljuje že na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da se izvršba nadaljuje za navedeni znesek, razen kolikor je odločilo o nadaljnjih stroških postopka, in bistveno kršilo določbe postopka po 11. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98). Obračun ostanka terjatve ob delni izpolnitvi po 313. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list, SFRJ, št. 29/78-57/89) bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti le v obrazložitvi. Obračun pa je tudi napačen. Ko je uporabilo program, ki ga uporabljajo sodišča za izračun obresti po konformni metodi, bi ga moralo uporabiti dosledno in od delnega plačila naprej prav tako obrestovati kapitalizirano glavnico, ne pa dolgovane glavnice.

Sodišče druge stopnje se zato strinja z načinom izračuna obračuna obresti, kot se nanj v pritožbi sklicuje upnica, pri čemer pa poudarja, da samega izračuna ni preizkusilo. Ker stranke niso izpodbijale sklepa v delu, v katerem je odločeno o delni ustavitvi izvršbe, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku biti pozorno, za katere zneske še vodi izvršbo.

Stranka postopka na podlagi predloga za izvršbo z dne 18.7.1997 zoper dolžnikovo dolžnico je S. banka d.d. L., ki je pravna oseba. Da je v predlogu in nato v sklepu dodatno navedena poleg nje tudi Agencija B., na to ugotovitev ne vpliva. Za izdajo sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu upnice po 1. odst. 124. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. list SFRJ, št. 20/78-27/90), je pristojno sodišče, ki je izdalo prvotni sklep o izvršbi. Gre za atrakcijo pristojnosti, saj je tak predlog proti dolžnikovemu dolžniku vezan na vodenje postopka proti dolžniku. Sklep je tako izdalo krajevno pristojno sodišče in ugovor krajevne pristojnosti ni utemeljen. Pač pa je utemeljen ugovor, da ni podlage za izvršbo zoper dolžnikovo dolžnico.

Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo ravnanje S. banke d.d. L. po prejemu sklepa o izvršbi, s katerim je bil dovoljen rubež sredstev na žiro računu dolžnika pri L. banki, Ekspozitura J., na podlagi določb ZIZ. Ko je bil dolžnici dne 26.11.1996, 12.12.1996 in 14.1.1997 vročen sklep o izvršbi, katerega izvršitev je zavrnila, je veljal ZIP. Zato je treba obveznosti dolžnikove dolžnice, da izpolni sklep o izvršbi, kakršnem ji je bil vročen, presojati po določbah takrat veljavnega ZIP. Člena 123 in 124 ZIP določata, da upnik lahko predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku naloži pravni osebi, pri kateri je dolžnik zaposlen, da mu mora poravnati vse obroke, ki jih neupravičeno ni odtegnila in izplačala po sklepu o izvršbi. Sklep o izvršbi upniku je tudi proti drugi pravni osebi, pri kateri je dolžnik sklenil delovno razmerje, potem ko mu je prenehalo delovno razmerje pri prvi pravni osebi, ki je v sklepu o izvršbi navedena kot dolžnikov dolžnik. Te določbe tako urejajo le primer izvršbe na osebni dohodek in druge denarne prejemke iz dela, ki jih dolžnik prejema pri delodajalcu. Zakon ne določa, da se smiselno uporabljajo tudi za druge primere, medtem pa 127. čl. ZIP izrecno določa, da sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev na računu pri banki tako, da s sklepom o izvršbi naloži banki, naj izplača upniku denarni znesek, za katerega je dovolilo izvršbo. Zato sklep, ki nalaga določeni banki, naj opravi izplačilo iz določenega računa dolžnika, ne more veljati tudi proti drugim bankam. Če bi zakonodajalec želel, da se določbe 123. in 124. čl. ZIP uporabljajo tudi v primeru izvršbe na sredstva na računu pri banki, bi določil njihovo smiselno uporabo, kakor je ravnal glede smiselne uporabe nekaterih drugih določb zakona. Uporaba procesnih določb po analogiji bi pomenila nedopusten poseg v pravno varnost. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi upnice in ugovoru dolžnice kot pritožbi in v delu, v katerem ga je izpodbijala upnica, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, v delu, v katerem mu je ugovarjala dolžnica, pa razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo.

Sodišče prve stopnje bo moralo ponovo odločiti o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka, saj je prvič o njih odločilo v delu sklepa, ki ga je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti. Kot o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka, naj odloči še o pritožbenih stroških.

Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti tudi še o ugovoru dolžnika z dne 18.4.1996 (list.št. 44) zoper sklep z dne 1.4.1996, s katerim je dovolilo izvršbo z dodatnim izvršilnim sredstvom, na podlagi določb ZIZ, saj v času izdaje navedenega sklepa ZIZ še ni veljal. Na podlagi 1. odst. 498 čl. ZPP, Ur. list Republike Slovenije, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.

list SFRJ, št. 4/77-27/90, in RS št. 55/92.