Jedro

Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je treba uporabiti novelirani pravilnik. Določila novele v konkretnem primeru niso bila uporabljena retroaktivno, kot zmotno zatrjuje pritožnik. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre niti za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, pa v tem času še ni zaključen. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, pač pa da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. V konkretnem primeru pa je pravladujoč legitimen javni interes utemeljen v znižanju nekaterih previsokih tarif za odmero nagrad upraviteljem v insolvenčnih postopkih zaradi uresničitve načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). S tem tudi ni bil prestopljen okvir prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim spremembam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upravitelja proti sklepu z dne 9. 9. 2022 (r. št. 721), s katerim je sodišče delno zavrnilo predlog upravitelja (r.št. 717) z dne 1. 9. 2022 za odmero nadomestila upravitelju za unovčenje in razdelitev splošne stečajne mase.

2. Upravitelj se zoper sklep pravočasno pritožuje iz enakih razlogov, kot je vložil ugovor, s katerim ni uspel, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj v pritožbi navaja, da je pretežni del opravil, ki so potrebna za izvedbo razdelitve, t.j. unovčenje, priprava posodobljenega seznama preizkušenih terjatev in izdelava načrta razdelitve, opravil v času veljavnosti starega pravilnika, zaradi postopkovnih zahtev pa je moral biti načrt delitve objavljen 30 dni za morebitne ugovore, ki pa jih ni bilo. Po izteku roka je oddal končni načrt, ki je identičen načrtu razdelitve, saj ni bilo potrebno izdelati nobenih popravkov načrta, ker nobeden od upnikov proti načrtu ni ugovarjal. V vmesnem času (v ugovornem roku) se je pravilnik spremenil. Vendar pritožnik meni, da samo zaradi tega ne more biti oškodovan pri nagradi, ampak bi bilo treba nagrado odmeriti po določbah starega pravilnika. Drugačno stališče je po pritožnikovem mnenju v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in prepovedjo retroaktivnosti.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da skladno s 104. členom ZFPPIPP pridobi upravitelj pravico zahtevati plačilo 90 % nagrade za unovčenje in razdelitev stečajne mase, ko sodišču predloži končni načrt razdelitve, v konkretnem primeru torej dne 31. 8. 2022, ko je že začela veljati zadnja sprememba Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 66/22, v nadaljevanju Pravilnik 2022), ki je začela veljati dne 13. 8. 2022 (prim. tudi 3. člen prehodne in končne odredbe cit. pravilnika). Ker upravitelj v konkretnem primeru te pravice ni pridobil vse do 31. 8. 2022, jo je pridobil že v času veljavnosti Pravilnika 2022, ki ga je posledično treba uporabiti za odmero predmetnega nadomestila.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri nadomestila zato pravilno upoštevalo novelirano pravno ureditev tega področja, t.j. predpis, ki je veljal v času, ko je upravitelj pridobil pravico zahtevati plačilo nadomestila.

7. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je sklep o odmeri nagrade upravitelju sklep konstitutivne narave (šesti odstavek 104. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da upravitelj do trenutka njegove izdaje iz tega naslova še ne pridobi nobene pridobljene pravice.1 Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je treba uporabiti novelirani pravilnik. Določila novele v konkretnem primeru niso bila uporabljena retroaktivno, kot zmotno zatrjuje pritožnik. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre niti za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, pa v tem času še ni zaključen. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, pač pa da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. V konkretnem primeru pa je pravladujoč legitimen javni interes utemeljen v znižanju nekaterih previsokih tarif za odmero nagrad upraviteljem v insolvenčnih postopkih zaradi uresničitve načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). S tem tudi ni bil prestopljen okvir prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim spremembam.

8. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene kršitve, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Prim. tudi VSK sklep Cpg 183/2009, VSL sklep Cst 187/2022, VSL sklep Cst 40/2020 in drugi.