Jedro

Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče. Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.

Izrek

Ob reševanju tožbe se odločba Sodnega sveta Su 477/2019- 16 in Su 135/2023-4 z dne 15. 2. 2024 izreče za nično.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z odločbo Su 43/2016 z dne 4. 9. 2019 med drugim odločil, da je tožnik z dnem 3. 3. 2019 izpolnil pogoje za napredovanje v višji plačni razred, zato se s tem dnem uvrsti v 51. plačni razred (1. točka izreka) ter v skladu s 16. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) pridobi dejansko pravico do plače iz 51. plačnega razreda s 1. 12. 2019 (2. točka izreka). Ob naslednjem tožnikovem napredovanju je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi odločbe Sodnega sveta, Su 364/2022-4 z dne 12. 1. 2023, z odločbo Su 43/2016 z dne 14. 3. 2023 med drugim odločil, da se ugotovi, da je tožnik z dnem 3. 3. 2022 izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje, zato je s tem dnem imenovan na položaj okrožnega sodnika svétnika in uvrščen v 54. plačni razred (1. točka izreka) ter v skladu s 16. členom ZSPJS pridobi dejansko pravico do plače iz 54. plačnega razreda s 1. 12. 2022 (3. točka izreka). V pravnem pouku obeh odločb je navedel, da se lahko tožnik zoper ti odločbi pritoži v roku 8 dni od prejema odločbe pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, o pritožbi pa bo odločal Sodni svet. 2. Tožnik je v skladu s pravnim poukom zoper obe odločbi vložil pritožbi, in sicer v delu, v katerem je pridobil pravico do plače v skladu z napredovanjem s 1. decembrom leta, v katerem je napredoval. Sodnemu svetu je predlagal, da odločbi spremeni tako, da mu pravico do plače prizna z dnem, ko je izpolnil pogoje za napredovanje. Sodni svet je z odločbo Su 477/2019-16 in Su 135/2023-4 z dne 15. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožnikovi pritožbi zavrnil. 3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Navaja, da je Sodni svet zavrnil njegovi pritožbi zoper odločbi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerima je bil učinek njegovega napredovanja zamaknjen za skoraj devet mesecev, na 1. decembra v letu, v katerem je izpolnil napredovanje. Zaradi neustavne določbe četrtega odstavka 16. člena ZSPJS je v neenakem položaju v primerjavi s sodniki, ki pogoje za napredovanje v istem letu izpolnijo za njim, in s tem pravico do višje plače pridobijo s krajšim časovnim zamikom. Sodni svet je ob odločanju o njegovih pritožbah pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) vložil zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, ki jo je Ustavno sodišče s sklepom U‑I‑28/21-11 z dne 8. 6. 2023 zavrglo. Posledično je Sodni svet z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zavrnil. 4. Navaja, da je Ustavno sodišče sklep o zavrženju zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 16. člena ZSPJS utemeljilo na neobstoju procesne predpostavke iz desete alineje 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve), ki kot pogoj, ob katerem lahko Sodni svet vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, določa vpliv predpisa na ustavni položaj ali ustavne pravice sodstva. Ob argumentu, da finančno prikrajšanje ni občutno, je Ustavno sodišče ocenilo, da četrti odstavek 16. člena ZSPJS ne posega v materialno neodvisnost sodnikov in s tem v ustavni položaj ali ustavne pravice sodstva (125. člen Ustave). Tožnik meni, da ta obrazložitev ne vključuje njegovega primera. Poleg tega bi se Ustavno sodišče moralo izjaviti glede zatrjevane kršitve načela enakosti pred zakonom. Kot je okvirno izračunal v drugi od pritožb, je bil zgolj ob drugem napredovanju prikrajšan za okoli 4.000,00 EUR, na nižje obračunane in izplačane plače pa se vežejo pravice iz zdravstvenih in socialnih zavarovanj. Prikrajšanje bo vplivalo tudi na višino njegove pokojnine.

5. Predlaga, da Vrhovno sodišče tožbi ugodi in odloči, da pridobi pravico do plače v višini 51. plačnega razreda s 3. 3. 2019 ter v višini 54. plačnega razreda s 3. 3. 2022. Meni, da bo Vrhovno sodišče, enako kot pred tem Sodni svet, ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, ki bi jo moralo uporabiti ob odločanju o tožbi, protiustavna, če se uporablja za napredovanja funkcionarjev sodne veje oblasti. Predlaga, da Vrhovno sodišče postopek odločanja o tožbi prekine in na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 16. člena ZSPJS.

6. Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Poudarja, da je o obeh tožnikovih pritožbah odločila upoštevaje veljavno zakonsko ureditev, in sicer določbo četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, potem, ko je izčrpala svoje možnosti dostopa do Ustavnega sodišča glede presoje ustavnosti navedene določbe v okviru svoje pristojnosti po deseti alineji 4. točke prvega odstavka 23. člena ZSSve. Dodaja, da ne nasprotuje morebitni prekinitvi postopka zaradi izčrpanja drugih možnosti v postopkih pred Ustavnim sodiščem.

7. Izpodbijana odločba je nična.

8. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.1 Po drugem odstavku 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na ničnost.2

9. Predmet izpodbijane odločbe (in posledično tudi tožbe) je odločitev toženke o pritožbah tožnika zoper odločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 9. 2019 (v 2. točki izreka) in 14. 3. 2023 (v 3. točki izreka), s katerima je tožnik pridobil pravico do izplačila plače po višjem plačnem razredu s 1. 12. 2019 oziroma s 1. 12. 2022. Po 4. odstavku 16. člena ZSPJS namreč funkcionar, ki napreduje v višji plačni razred, v naziv oziroma višji naziv, pridobi pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom 1. decembra leta, v katerem je napredoval. V skladu s to določbo odločitvi predsednika sodišča (prva v 2. in druga v 3. točki) o datumu začetka izplačevanja višje plače odražata le uporabo navedene zakonske določbe.

10. Zmotno je stališče toženke, da spada odločanje o pritožbah zoper navedeni odločitvi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani v polje njene presoje oziroma na področje upravnega odločanja.3 Iz 23. člena ZSSve namreč ne izhaja pristojnost Sodnega sveta za odločanje tožnikovih pritožbah. Takšna pristojnost Sodnega sveta ne izhaja niti iz 25. člena Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Slednji določa pristojnost Sodnega sveta le zoper odločitev o premestitvi oziroma imenovanju na sodniško mesto, v sodniški naziv oziroma na položaj svetnika in zoper odločbo glede uvrstitve v plačni razred, ne pa tudi glede tega, od kdaj ima sodnik pravico do izplačila plače po izpolnitvi pogojev za napredovanje in uvrstitvi v plačni razred.

11. ZSS v 4.a členu določa, da se glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Podobno izhaja iz 18. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih, ki (med drugim) določa, da ima funkcionar druge pravice iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja ta vprašanja za delavce v državnih organih.

12. Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. 12. 2019 oziroma 1. 12. 2022, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.4

13. Zahteva tožnika, da mu gre (višja) plača že od dneva napredovanja dalje in ne šele od 1. decembra, se nanaša na denarno terjatev, ki se po četrtem odstavku 200. člena ZDR-15 v zvezi s 4.a členom ZSS uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem. To obenem pomeni, da tožnik pred vložitvijo tožbe za izplačilo razlike v plači od datuma napredovanja dalje ni dolžan pozvati predsednika sodišča na odpravo kršitev po prvem odstavku 200. člena ZDR‑1, kot tudi ne izpodbijati njegove odločbe glede datuma izplačila. Pravni pouk v navedenih odločbah predsednika sodišča je napačen.

14. Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP),6 temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča.7 To pomeni, da je upravni organ v tej zadevi absolutno stvarno nepristojen za odločanje.8

15. Po 68. členu ZUS-1 sodišče v primeru, če ugotovi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, ta akt s sklepom izreče za ničnega. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice tega upravnega akta. Ker je Vrhovno sodišče ob reševanju tožbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba nična iz zgoraj pojasnjenega razloga, je ob upoštevanju te določbe po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

1 Tako tudi T. Steinman: Komentar k 64. členu ZUS-1, v: Erik Kerševan (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2019, str. 357. 2 Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 3 Primerjaj sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 189/2020 z dne 28. 5. 2020 ter sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2016 z dne 30. 8. 2016. 4 Npr. sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 189/2020 z dne 28. 5. 2020. 5 Četrti odstavek 200. člena ZDR‑1 določa: Ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. 6 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 75/2016 z dne 12. 4. 2017 in sklep Upravnega sodišča I U 883/2019 z dne 27. 9. 2021. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 253/2010 z dne 16. 6. 2011. 8 Glej tudi Upravno procesno pravo, E. Kerševan in V. Androjna, GV Založba 2017, str. 465 in sklepe Upravnega sodišča I U 883/2019 z dne 27. 9. 2021, I U 2409/2018 z dne 5. 11. 2019 in I U 2410/2018 z dne 30. 1. 2020.