Jedro

Dolžnik z ugovorom uveljavlja ugovorni razlog iz 2. tč. I. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in smiselno zatrjuje, da je izvršilni naslov nedoločen, zato ne ve komu mora izpolniti terjatev. Po določbi člena 21 ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi spremenilo le v odločitvi o stroških postopka, v ostalem pa je dolžnikov ugovor zavrnilo. Dolžnik je namreč ugovarjal sklepu o dovolitvi izvršbe na podlagi delno pravnomočne in izvršljive sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, ker je štel, da obstajajo razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Navedel je, da ima sodba, na podlagi katere je upnik predlagal izvršbo, bistvene pomanjkljivosti, ker ne more izpolniti denarne obveznosti plačila pravdnih stroškov, saj ne ve, koliko in kateremu od upnikov je dolžan izpolniti.

Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo in v sklepu dolžniku obrazložilo, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, da sta v izvršilnem postopku oba upnika skupaj zastopana po istem pooblaščencu in izterjujeta dolg od dolžnika, zato ni prepričljivo dolžnikovo stališče, da ne ve komu mora izpolniti obveznost. Dolžnik se je zoper sklep pritožil, in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338 člena ZPP. Ne strinja se s tem, da je sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah izvršljiva, saj iz nje izhaja, da ni določeno naveden obseg izpolnitve obveznosti glede na posameznega upnika. Vsak upnik bi lahko izterjal le svoj del terjatve ker se solidarnost ne domneva. Meni tudi, da so podana nasprotja med razlogi sklepa, ker je sodišče na eni strani zaključilo, da ima izvršilni naslov vse zahtevane lastnosti, na drugi strani pa poudarja, da imata oba upnika skupnega pooblaščenca, ki je tudi pooblaščen za sprejem denarja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko napako v izvršilnem naslovu sanira dejstvo, da sta v izvršilnem postopku oba upnika zastopana po istem pooblaščencu. Sodišče pa je tudi napačno odločilo o stroških postopka in je glede ugovornih stroškov zmotno zaključilo, da je uspel s pretežnim delom, saj to ni res. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča spremeni tako, da se njegovemu ugovoru v celoti ugodi in se mu priznajo vsi stroški izvršilnega postopka in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru in sklep spremenilo le v odločitvi o stroških postopka, v ostalem pa je dolžnikov ugovor zavrnilo. Dolžnik je ugovarjal sklepu o dovolitvi izvršbe na podlagi delno pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, iz katerega izhaja, da je dolžan A. Š. R. Z. ml. in R. Z. st. plačati stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 314.782,00 SIT (sedaj 1.313,56 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 10. 2005 dalje pa do plačila. Upnika sta imela v pravdnem postopku status navadnih sospornikov.

Dolžnik z ugovorom uveljavlja ugovorni razlog iz 2. tč. I. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in smiselno zatrjuje, da je izvršilni naslov nedoločen, zato ne ve komu mora izpolniti terjatev. Po določbi člena 21 ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo,če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča gre za sprenevedanje dolžnika, saj sta upnika s predlogom predlagala plačilo stroškov na transakcijski račun pooblaščenca obeh in s tem jasno in nedvoumno povedala, kako in komu naj dolžnik izpolni obveznost. Pri takšni izpolnitvi bo terjatev zaradi poplačila ugasnila in niti eden niti drugi upnik od dolžnika ne bosta mogla ničesar več terjati. Dolžnikova zatrjevanja, da iz izvršilnega naslova izhaja, da ni določen obseg izpolnitve in kateremu od upnikov naj izpolni, zato niso utemeljena. Oba sedanja upnika sta bila v pravdnem postopku tožena kot tista, ki sta vznemirjala lastninsko pravico sedanjega dolžnika na podlagi 191. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 280. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določa komu mora biti obveznost izpolnjena, v tem primeru osebi, ki jo določa sodna odločba, to pa sta oba upnika. Izpolnitev pa je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, seveda ob odobritvi upnika, za kar pa je v tem primeru šlo. OZ v III. odst. 393. čl. določa, da kadar je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov, in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Torej tudi če upnika ne bi navedla, da mora dolžnik izpolniti terjatev na račun pooblaščenca, bi lahko dolžnik izpolnil svojo obveznost v skladu s to določbo. Že iz tega izhaja, da njegovi ugovori o tem, da terjatev ni določena niti določljiva, niso utemeljeni.

Res je, da se po 406. čl. OZ solidarnostne zaveze ne domneva, vendar pa to še ne pomeni, glede na zgoraj navedeno, da izvršilni naslov ni primeren. Ker gre za deljivo obveznost, jo lahko dolžnik izpolni, dolžan pa jo je izpolniti tako, kot sta to izbrala upnika s predlogom o izvršbi, s katerim sta izkazala svojo voljo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dolžnikov ugovor v tem delu zavrnilo. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo. Ne držijo pa tudi pritožbene trditve, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj pritožbeno sodišče le te ni našlo.

Nadaljnji del dolžnikove pritožbe se nanaša na odločitev o stroških postopka, pritožba pa je v tem delu zelo pavšalna. Pritožnik je v pritožbi samo pavšalno navedel, da je sodišče napačno izračunalo uspeh ene in druge stranke, na tako pavšalne navedbe pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je tako zaključilo pravilno, da ugovor ni utemeljen, pravilno je uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.