Jedro

Za razglasitev izvršljivosti odločbe, ki je izvršljiva v državi izvora, se po Uredbi 44/2001 ne zahteva, da bi bila v državi izvora obenem (tudi) že pravnomočna. Prvi odstavek 38. člena Uredbe 44/2001 uveljavlja namreč načelo, po katerem se odločba, ki je izvršljiva v državi izvora, lahko v drugi državi članici izvrši, čeprav v državi izvora še ni postala res iudicata. Zmotno je zato stališče pritožnika, da bi zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva proti odločbi v državi izvora sama zase lahko utemeljila očitno nasprotovanje domačemu javnemu redu iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001.

Izrek

Pritožba proti odločitvi o glavni stvari se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

Pritožbi proti 2. točki izreka izpodbijanega sklepa se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v tem delu spremeni tako, da mora nasprotni udeleženec plačati predlagatelju 409,50 EUR za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o priznanju sodne odločbe, to je sodbe Okrajnega sodišča za trgovske zadeve na Dunaju 16 C 252/08p z dne 25. 9. 2008. Zavrnitev ugovora je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo nasprotnemu udeležencu sodno pisanje o začetku spora vročeno in da je sporna odločba po pravu države izvora izvršljiva. Presodilo je še, da navedbe o prekratkem časovnem obdobju za pripravo obrambe v obravnavanem primeru ne utemeljujejo nasprotovanja javnemu redu R. S., in da ugovor nepristojnosti sodišča na D. ni podkrepljen s trditvami, ki bi bile po Uredbi Sveta (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 44/2001) lahko relevantne.

2. Proti sklepu o ugovoru je nasprotni udeleženec vložil pravočasno pritožbo. Pritožbo je vložil tudi proti stroškovnemu delu tega sklepa. V pritožbi je uveljavljal »vse« pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, ali pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju. Predlagatelj je nanjo odgovoril. V odgovoru na pritožbo je predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi proti odločitvi o razglasitvi izvršljivosti sodne odločbe

5. Iz 34. člena Uredbe 44/2001 ne izhaja, da bi bila opustitev vročitve odločbe, ki je v državi njenega izvora postala izvršljiva, opredeljena kot ovira za razglasitev njene izvršljivosti (še) v drugi državi članici. Ta okoliščina bi bila zato lahko relevantna le v okviru ovire iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001, to je takrat, če bi lahko utemeljila, da je priznanje odločbe zaradi te zatrjevane postopkovne pomanjkljivosti v državi izvora v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se predlaga razglasitev izvršljivosti te odločbe.

6. Nasprotni udeleženec je v ugovoru zatrjeval, da »od Okrajnega sodišča za trgovske zadeve na Dunaju sporne sodbe ni nikdar prejel« in da je bil zaradi tega prikrajšan za pravico do pravnega sredstva. Te trditve pa same zase, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ne utemeljujejo ovire iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001. 7. Za razglasitev izvršljivosti odločbe, ki je izvršljiva v državi izvora, se po Uredbi 44/2001 ne zahteva, da bi bila v državi izvora obenem (tudi) že pravnomočna. Prvi odstavek 38. člena Uredbe 44/2001 uveljavlja namreč načelo, po katerem se odločba, ki je izvršljiva v državi izvora, lahko v drugi državi članici izvrši, čeprav v državi izvora še ni postala res iudicata.(1) Možnost uveljaviti redno pravno sredstvo v državi izvora tako po Uredbi 44/2001 ni predpostavka za razglasitev izvršljivosti te odločbe v drugi državi članici. Zmotno je zato stališče pritožnika, da bi zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva proti odločbi v državi izvora sama zase lahko utemeljila očitno nasprotovanje domačemu javnemu redu iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001. 8. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so uredbe, ki so jih sprejele institucije Evropske Unije (med drugim tudi Uredba 44/2001), zavezujoče v celoti in neposredno učinkujejo v vseh državah članicah Evropske Unije (288. člen Lizbonske pogodbe), po tretjem odstavku 3. a člena Ustave Republike Slovenije pa se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere je S. prenesla izvrševanje dela suverenih pravic, v S. uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. To za konkretni primer pomeni, da v okviru besedne zveze »očitno nasprotovanje domačemu pravnemu redu« iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001 ni mogoče upoštevati očitka, češ da odločba, ki je izvršljiva v državi izvora, ni pravnomočna v državi izvora zaradi opustitve vročitve te odločbe s strani sodišča. Stališče, po katerem bi v okviru ovire iz 1. točke 34. člena Uredbe 44/2001 lahko v načelu upoštevali (procesni) standard, ki je izrecno izpuščen iz okvira pozitivnih predpostavk za razglasitev izvršljivosti, bi namreč izvotlilo medsebojno zaupanje v ustreznost sodnega varstva znotraj Evropske Unije, na katerem temelji Uredba 44/2001.(2)

9. Sodišču prve stopnje se tako ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so resnične trditve nasprotnega udeleženca, da »od Okrajnega sodišča za trgovske zadeve na Dunaju sporne sodbe ni nikdar prejel«. Te trditve namreč niso pravno pomembne, ker same zase ne utemeljujejo nobene izmed ovir iz 34. člena Uredbe 44/2001. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene očitke stališču sodišča prve stopnje, da sodišče, ki odloča o razglasitvi izvršljivosti sodne odločbe, ni pristojno preizkušati pravilnosti potrdila iz 54. člena Uredbe 44/2001. 10. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora pristojnosti Okrajnega sodišča na Dunaju, ki je izdalo sporno sodno odločbo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč sledi, da je sodišče prve stopnje ta ugovor obravnavalo. Pri tem se je pravilno omejilo na presojo trditev iz ugovora. Iz teh sledi, da je nasprotni udeleženec pristojnosti Okrajnega sodišča na Dunaju ugovarjal, ker ima sam sedež v državi razglasitve izvršljivosti. Te trditve ne utemeljujejo (i) niti razlogov iz prvega odstavka 35. člena Uredbe 44/2001 (ii) niti preizkusa pristojnosti Okrajnega sodišča na Dunaju izven teh razlogov, skladno z (b) točko drugega odstavka 66. člena Uredbe 44/2001. Zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati kot ovire za razglasitev izvršljivosti sporne odločbe iz teh določb Uredbe 44/2001. 11. Iz doslej razloženega sledi, da ni utemeljen niti očitek opustitve izvedbe predlaganih dokazov. Dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, velja namreč le za dokaze, s katerimi stranke dokazujejo dejstva, ki so pomembna za odločbo (prim. prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi prvega odstavka 40. člena Uredbe 44/2001, drugega odstavka 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP - v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Takšnih dejstev pa nasprotni udeleženec ni zatrjeval. 12. Pritožbo proti sklepu o ugovoru je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP, 111. členom ZMZPP, 37. členom ZNP in prvim odstavkom 40. člena Uredbe 44/2001).

O pritožbi proti stroškovnemu delu

13. Po drugem odstavku 155. člena ZPP (v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP ter prvim odstavkom 40. člena Uredbe 44/2001) sodišče odmeri odvetniške stroške po predpisani tarifi. Ker se je ta postopek začel 24. 2. 2009, je treba uporabiti tarifo, ki je predpisana z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; prim. prvi odstavek 41. člena tega zakona). Te tarife pa sodišče prve stopnje za odmero stroškov predlagatelja ni uporabilo. Njegove stroške je namreč izračunalo po prej veljavni Odvetniški tarifi. V tem delu je pritožba zato utemeljena. Vrhovno sodišče je odvetniške stroške za postopek na prvi stopnji odmerilo na 409,50 EUR. Pri tem je upoštevalo 110. člen ZMZPP, 12. člen ZOdvT in količnik 1,3 iz 3100 tarifne številke sedaj veljavne tarife (315 EUR X 1.3 = 409,50 EUR). Stroškovni del izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP (v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP (v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP). Stroškov za obravnavani odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka, iz zahtevanih pritožbenih stroškov nasprotnega udeleženca pa ni mogoče izvzeti stroškov za delno utemeljeno pritožbo proti odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji.

Op. št. (1): 28. točka obrazložitve sodbe Sodišča Evropskih Skupnosti (SES; sedaj Sodišče Evropske Unije) v zadevi B. J. van Dalfsen C-183/90 z dne 4. 10. 1991, ki se je sicer nanašala na prvi odstavek 31. člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, vendar je še aktualna, ker je ta določba identična s prvim odstavkom 38. člena Uredbe 44/2001; prim. še 14. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2008 in 7. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 5/2009 z dne 9. 3. 2010. Op. št. (2): Prim. 16. odstavek preambule k Uredbi 44/2001.