Jedro

Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane procesne kršitve je izsiljevanje izpovedbe, ki mora biti v postopku dokazano. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da izpovedbi prič nista bili izsiljeni in svojo odločitev obrazložili, nasprotno zatrjevanje vložnika zahteve pa pomeni zgolj nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni J.S. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z B.S. storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ RS (točka 1) ter kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena v zvezi s 25. členom KZ RS (točka 2). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za dejanje pod točko 1 določena kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko 2 kazen tri mesece zapora, nato pa po določbah o steku določena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper navedeno sodbo in jo spremenilo tako, da je obsojenemu J.S. izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, pritožbo njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo ocenila, da v zvezi z zaslišanjem prič T.K. in M.Č. niso bile storjene procesne kršitve, zato je sodišče sodbo utemeljeno oprlo tudi na njuni izpovedbi. V zvezi z zaslišanjem nekaterih prič, za katero se zavzema zagovornik, pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ob tem še opozarja, da je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z izvedbo predlaganih dokazov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na izpovedbi prič T.K. in M.Č., čeprav naj ne bi bili izraz njune prave volje. Na T.K. naj bi policisti, kot navaja zagovornik, izvajali pritisk in z grožnjami dosegli, da je (na prvih dveh zaslišanjih pri preiskovalnem sodniku) obremenil S. Poleg tega naj bi ga na policiji zadrževali in zasliševali več ur in ker se je bal za svojo usodo (tudi sam je bil pogojno obsojen zaradi prodaje mamil), naj bi na ta način policisti "pri njem zlomili odpor" in dosegli, da je izpovedoval v škodo S. Enako naj bi po navedbah zagovornika veljalo tudi za pričevanje M.Č., ki je tudi sama prodajalec in uživalec mamil in ki naj bi bila v času zaslišanja v abstinenčni krizi, poleg tega pa naj bi bila tudi pod pritiskom policije, saj je zoper njo tekel kazenski postopek. Z navedenim naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na takšne dokaze pa se sodba ne sme opirati. Izpodbijani sodbi o navedenem tudi naj ne bi imeli nobenih razlogov ali pa so ti nejasni, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbah Zakona o kazenskem postopku je prepovedano vsakršno ravnanje, s katerim se na nedovoljen način ali z nedovoljenim sredstvom vpliva na svobodno voljo in opredelitev osebe, ali bo dala neko izjavo in kakšno. ZKP izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom (3. odstavek 366. člena ZKP). Takšna kršitev ima za posledico, da je izpovedba priče nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati in se mora iz spisov izločiti (237. člen ZKP). Ravnanje sodišča v nasprotju s to določbo predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane procesne kršitve je izsiljevanje izpovedbe, ki mora biti v postopku dokazano. Zagovornikove navedbe o izsiljevanju izpovedb navedenih prič, ki zato naj bi ne bi bile odraz njune svobodne volje, ostajajo pretežno na ravni posplošenega zatrjevanja, saj zagovornik ne navaja nobenih konkretnih relevantnih okoliščin, ki bi podpirale trditve o izsiljevanju, zakaj naj bi zatrjevane okoliščine pomenile pritisk na svobodno voljo prič o tem, kako naj pričata. Do enakih zagovornikovih ugovorov sta se opredelili tudi nižji sodišči in jih zavrnili kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi priče T.K. pred preiskovalnim sodnikom, ne pa njegovi spremenjeni izpovedbi na glavni obravnavi, ki jo je po mnenju sodišča neprepričljivo pojasnjeval s pritiski policije. Isto sodišče je sprejelo tudi izpovedbo priče M.Č. in ni ugotovilo nobenih razlogov, da ji ne bi verjelo, pri čemer tudi obsojenec sam ni vedel povedati, zakaj ga ta priča obremenjuje. Višje sodišče je (sodba, strani 3 in 4) zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika, ki jih ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter podrobno in argumentirano zavrnilo zagovornikove očitke o pritiskih policije na obe priči. Med drugim je tudi ugotovilo, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za zaslišanje T.K. v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (166. člen ZKP), saj bi bilo z zaslišanjem priče nevarno odlašati glede na to, da je napovedala odhod na zdravljenje v tujino.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej presodili, da izpovedbi prič T.K. in M.Č. nista bili izsiljeni. Nasprotno zatrjevanje vložnika zahteve pomeni zgolj nestrinjanje z ugotovljenim pravnorelevantnim procesnim dejstvom v pravnomočni sodbi in sodi v okvir nedovoljenega uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, da sta se nižji sodišči določno in argumentirano opredelili do očitkov obrambe v zvezi z izsiljevanjem izpovedb prič, zaradi česar je neutemeljeno tudi zagovornikovo uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne drži, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da naj bi bili ti nejasni. Ta ugotovitev velja tudi za odločitev drugostopenjskega sodišča, ki se po navedbah zagovornika naj ne bi v zvezi s pričo T.K. opredelilo do pritožbenih navedb, da je pred preiskovalnim sodnikom bil zaslišan po večurnem zasliševanju in pridržanju na policiji, v zvezi s pričo M.Č. pa, da je bila v kritičnem času v abstinenčni krizi in da ji je grozil kazenski postopek. Višje sodišče je v razlogih sodbe podrobno in obrazloženo ocenilo pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanim izsiljevanjem obeh prič in jih zavrnilo kot neutemeljene. Če ni izrecno presodilo tudi že omenjenih pritožbenih navedb, mu zaradi tega ni mogoče očitati kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kolikor zagovornik posredno zatrjuje tudi kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, pa ni izkazal njenega vpliva na zakonitost drugostopenjske sodbe.

2. Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi "izvedlo nekaterih predlaganih dokazov in ker zavrnjenih dokazov v sodbi ni omenilo ali pa jih ni v zadostni meri obrazložilo". Zagovornik zatrjevane nepravilnosti uveljavlja v zvezi z izpovedbami prič (M.H., S.R., D.M., M.P., J.L. in I.L.), ki bi po njegovi oceni lahko potrdile, da obsojeni S. ni prodajal mamil. Uveljavljeno procesno kršitev je Vrhovno sodišče presojalo v okviru naslednjih dejstev, kot izhajajo iz spisa. Vse navedene priče, na katere se sklicuje zagovornik, so bile zaslišane v preiskavi. Na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje skladno s predlogom v obtožnem aktu zaslišalo pričo Z.B. in v soglasju s strankami prečitalo izpovedbo A.M. Ostalih prič, ki jih omenja zagovornik, ni zaslišalo, tega pa obramba tudi ni predlagala.

Sodišče po načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov. Če dokaznemu predlogu ne ugodi, mora razloge za zavrnitev dokaza navesti v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da zagovornik na glavni obravnavi ni predlagal zaslišanja nobene od prič, na katere se sklicuje v zahtevi, sodišče pa je, kot izhaja iz razlogov drugostopenjske sodbe, ocenilo, da gre pretežno za dokaze, ki niso pomembni za razjasnitve dejanskega stanja, zagovornik sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov in da v sodbi o tem ni navedlo nobenih razlogov.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je bil obsojeni J.S. oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98a. člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).