Jedro

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je toženec osebnostno bolj primeren od tožnice, ker lahko nudi otroku večjo stabilnost, lažje sledi njegovim razvojnim in čustvenim potrebam, ter mu zagotavlja bolj ugodne razmere za nadaljnji osebnosti razvoj. Poleg tega sta upoštevali, da bo otrok ostal v znanem okolju, v katerem sedaj živi s tožencem in starimi starši, in do katerega kaže zelo pozitiven odnos.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletnega sina zaupalo v varstvo in vzgojo tožencu (očetu), tožnici (materi) naložilo plačevanje preživnine ter odločilo o stikih tožnice s svojim sinom.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da odločitev ni v skladu z otrokovimi koristmi. Sodišči nista ocenili izvedenih dokazov, temveč sta odločitev o tožbenem zahtevku prepustili izvedenkama, nista izvedli vseh predlaganih dokazov, nista določili drugega izvedenca, čeprav se tožnica z mnenji ni strinjala in nista odgovorili na tožničin očitek o neobjektivnosti mnenja izvedenke psihiatrične stroke.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločitev nižjih sodišč o dodelitvi v varstvo in vzgojo otroka tožencu je (na podlagi ugotovljenih osebnostnih lastnostih in življenjskih okoliščin pravdnih strank ter potreb otroka) v skladu z otrokovimi koristmi. Tako sta pravilno odločili nižji sodišči na podlagi ocene številnih listinskih dokazov (navedenih na tretji in četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), zaslišanja pravdnih strank, predvsem pa mnenj izvedenk za klinično psihologijo in psihiatrijo. Obe izvedenki sta priporočili dodelitev otroka tožencu ter redne in pogoste stike s tožnico. Svojo odločitev sta sodišči izčrpno obrazložili in odgovorili na tožničine pripombe v zvezi z izvedeniškimi mnenji. Presodili sta, da je toženec osebnostno bolj primeren od tožnice, ker lahko nudi otroku večjo stabilnost, lažje sledi njegovim razvojnim in čustvenim potrebam, ter mu zagotavlja bolj ugodne razmere za nadaljnji osebnostni razvoj. Poleg tega sta upoštevali, da bo otrok ostal v znanem okolju, v katerem sedaj živi s tožencem in starimi starši, in do katerega kaže zelo pozitiven odnos. Ker sta sodišči pri obeh pravdnih strankah ugotovili razvito starševsko funkcijo, sta določili pogoste in redne stike, ki bodo otroku zelo koristili.

7. Na pripombe kot je očitek, da je izvedenka ugotavljala okoliščine v zvezi s tožnico pred rojstvom otroka, sodiščema ni bilo treba odgovarjati, saj je očitno, da so za ugotavljanje primernosti za varstvo in vzgojo otroka pomembne tudi okoliščine staršev pred rojstvom otroka, če kažejo na njihove osebnostne lastnosti, ki trajajo tudi v času po otrokovem rojstvu. Prav tako nista utemeljena očitka, da sodišči nista določili novega izvedenca in izvedli vseh predlaganih dokazov. Mnenji obeh izvedenk sta prepričljivi, poleg tega pa tožnica novega izvedenca ni predlagala. Sodišči sta tudi izčrpno obrazložili razloge za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov. Dejstvo, da Komisija za fakultetna mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani mnenja ni mogla izdelati, pa za odločitev v tej zadevi ni pomembna. Komisija je namreč izdelavo mnenja zavrnila, ker takrat ni razpolagala s potrebnimi kadri.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP kot neutemeljeno zavrniti.