Jedro

Pri kaznivem dejanju samovoljnosti je psihični odnos do jemanja pravice vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec lahko zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Obsojenčevo ravnanje je bilo samovoljno, ker si je vzel pridržno pravico, čeprav zanjo ni imel pravne podlage; ta mu ni šla, ker ni bil upnik zapadle terjatve, kar je eden od pogojev za uveljavljanje pridržne pravice.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil obsojeni B.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 100.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 70.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 5.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo konkretneje prikazani v nadaljevanju obrazložitve in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca V.K. d.d., odvetnik Z.C. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je navedbe vložnika zahteve lahko preizkusilo le v obsegu, kolikor izpolnjujejo zakonski kriterij (prvi odstavek 424. člena ZKP), da mora vložnik zahteve kršitve zakona, na katere se sklicuje, konkretizirati in utemeljiti. V skladu z navedenim je lahko presojalo utemeljenost naslednjih očitkov: 1. očitek o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker opis dejanja naj ne bi obsegal zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ; 2. očitek, da sodba naj ne bi vsebovala razlogov, da si je obsojenec samovoljno vzel pridržno pravico, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. očitek o enaki procesni kršitvi, ker naj bi bili razlogi sodbe glede utemeljitve obsojenčeve krivde nejasni in s seboj v nasprotju; v kršitvah, navedenih pod točkama 2 in 3, vidi tudi "kršitev Kazenskega zakona".

V uvodnem delu zahteve se zagovornik sklicuje še na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP: kršitev 5. točke (obtožba opravičenega tožilca), 9. točke (prekoračitev obtožbe) in 8. točke (sodba se opira na dokaz, na katerega se ne bi smela opirati). Sklicuje se tudi na kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 372. člena ZKP), ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov v korist obsojenca.

Omenjenih procesnih kršitev vložnik zahteve ne utemelji, kot je deloma pravilno opozoril tudi že pooblaščenec zasebnega tožilca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve, ki v tem delu ni zadostila omenjenim zakonskim kriterijem, ni preizkušalo.

Nobena od uveljavljanih kršitev zakona (točke 1 do 3) ni podana.

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove ali domnevne pravice, to je pravice, za katero v dobri veri (zmoti) misli, da mu pripada.

Protipravnost, ki je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja (7. člen KZ), je v zakonskem opisu kaznivega dejanja določno izražena z inkriminacijo storilčevega jemanja njegove ali domnevne pravice na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi iz pozitivnega prava, torej samovoljen. Zakon ne določa načina izvršitve kaznivega dejanja, način in sredstva jemanja lastne ali domnevne pravice so lahko različni. Glede na vsebino zahteve je treba tudi pojasniti, da je kaznivo dejanje dokončano z odvzemom pravice (zakon uporablja dovršno obliko glagola, to je, "vzame" in ne "jemlje"), torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja. V zvezi s krivdo je treba ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec lahko zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Po navedbah vložnika zahteve opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ, saj obsojencu izrek očita zgolj to, da zasebnemu tožilcu ni izročil njegovih predmetov (diskete z datotekami tlorisov v računalniški obliki) in da jih brez njegovega dovoljenja zadržal doma. V opisu dejanja ni "trditvene podlage za sklep, da si je obsojenec s tem vzel svojo pravico ali pravico, za katero je mislil, da mu gre". Po mnenju zagovornika posesti nad datotekami tlorisov same na sebi ni mogoče kriminalizirati.

Glede na vsebino zahteve je treba najprej pojasniti, da predmet obtožbe ni samovoljno jemanje obsojenčeve lastne pravice, pač pa pravice, za katero je mislil, da mu gre. Iz opisa dejanja, poleg časa in kraja storitve, določno izhaja trditev, da si je obsojenec samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre in da se ta očitek nanaša na eno od obligacijskih pravic, to je pridržno pravico. Iz opisa tudi izhaja, da je dejanje izvršil tako, da zasebnemu tožilcu V.K. d.d. (po prenehanju delovnega razmerja) ni izročil 18 disket z datotekami tlorisov v računalniški obliki, ampak jih je brez dovoljenja kogarkoli od nadrejenih zadržal doma in jih izročil šele, ko mu jih je policija zasegla. Iz opisa kaznivega dejanja torej določno izhaja očitek obsojenčevega samovoljnega jemanja pridržne pravice na predmetih zasebnega tožilca, za katero je obsojenec zmotno mislil, da mu gre. Obsojenčevo ravnanje je opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja. "Trditvena podlaga", ki po navedbah zagovornika v opisu dejanja naj ne bi bila zajeta, ne sodi v opis, pač pa v obrazložitev sodbe in jo ta tudi vsebuje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Neupoštevne so tudi zagovornikove navedbe (točka II zahteve), da nižji sodišči naj ne bi upoštevali civilnopravne ureditve pridržne pravice kot enostranskega akta upnika, ki ni pogojena z dovoljenjem in privolitvijo dolžnika in da si je obsojenec skladno z določbo 268. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) želel le pridržati stvar zasebnega tožilca toliko časa, dokler njegova terjatev ne bi bila plačana.

Po določbi prvega odstavka 268. člena ZOR, veljavni v času storitve kaznivega dejanja, na katero se sklicuje zagovornik (sedaj 261. člen OZ), ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna tožnikova stvar, pravico pridržati to stvar, dokler mu ni plačana terjatev.

Pridržna pravica je oblika zavarovanja terjatve upnika iz že nastalega in praviloma tudi že zapadlega obligacijskega razmerja. To pravico pridobi samo upnik zapadle terjatve, ki ima v rokah oziroma posesti kakšno tožnikovo stvar. O zapadlosti terjatve (obveznosti) govorimo, če je upnik že upravičen terjati izpolnitev, dolžnik pa že mora izpolniti.

Po ugotovitvah prvostopenjske sodbe obsojenec do pridržne pravice na omenjenih predmetih ni bil upravičen in je bil po sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dolžan predmete, ki jih je zadržal brez dovoljenja delodajalca, vrniti. Prvostopenjska sodba med drugim ugotavlja, da je obsojenec s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z V.K. d.d. dne 10.3.2000, ki ga je sam ponudil 29.2.2000, potrdil, da družba nima do njega neporavnanih obveznosti in se tudi zavezal poravnati vse obveznosti do družbe - projekti.

Razliko od domnevno neplačanih plač je obsojenec od zasebnega tožilca zahteval šele z dopisom z dne 17.4.2000 in v njem med drugim pogojeval "primopredajo arhiva projektov" s poravnavo domnevnih obveznosti zasebnega tožilca.

Z navedenimi dejstvi je določno podkrepljeno pravilno stališče pravnomočne sodbe, da je bilo obsojenčevo ravnanje samovoljno, ker si je vzel pridržno pravico, čeprav zanjo ni imel pravne podlage; ta mu ni šla, ker ni bil upnik zapadle terjatve, kar je eden od pogojev za uveljavljanje pridržne pravice, saj se je tej pravici z omenjenim sporazumom o prenehanju delovnega razmerja odpovedal. Zato bi obsojenec svoj zahtevek iz naslova osebnih dohodkov proti zasebnemu tožilcu lahko uveljavljal le, kot pravilno poudarja pravnomočna sodba, na podlagi sporazuma z zasebnim tožilcem ali po sodni poti. Zaradi navedenih razlogov Vrhovno sodišče zavrača stališče vložnika zahteve, da je obsojencu šla pridržna pravica, kot tudi očitek, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov za ugotovitev, da si obsojeni samovoljno vzel pridržno pravico.

V pravnomočni sodbi je bil v skladu z že omenjenimi pravnimi izhodišči pravilno ugotovljen in obrazložen tudi obsojenčev subjektivni odnos do dejanja. Iz razlogov prvostopenjske sodbe, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje, izhaja, da je obsojenec, kar zadeva jemanje pravice, ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa oziroma, da je naklepno zadržal omenjene predmete. Glede upravičenosti do pridržne pravice pa je bil v zmoti oziroma je zmotno mislil, da mu gre, kar je v strukturi tega kaznivega dejanja zakonsko predviden subjektivni odnos storilca do pravice, ki si jo jemlje, ki ne izključuje storilčeve krivde, kot zmotno navaja vložnik zahteve. Zato tudi kršitve zakona, na katere se vložnik zahteve sklicuje v zvezi z utemeljitvijo obsojenčeve krivde, niso podane.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.