Jedro

Tožnika moti predvsem, da zaradi investitorstva Občine Tržič ne bo mogel realizirati dogovora, ki ga je imel s pravnim prednikom B. d.d., po katerem bi slednji zgradil objekt v funkciji razbremenilnika in vodohrana, lastninska pravica in pravica upravljanja na njem pa bi po izgradnji prešla na tožnika. Sodišče ugotavlja, da gre za dejanski in ne pravni interes. Poleg tega so z dnem uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter druga sredstva, ki so bila v skladu s predpisi namenjena za izvajanje gospodarskih javnih služb, postali lastnina države oziroma občine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Tržič št. 351-114/2012-40-23 z dne 20. 2. 2013, s katero je bila Občini Tržič (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovoljena novogradnja vodohrana P. na zemljišču parc. št. 702/64 k.o. ... in novogradnja vodovoda na zemljiščih parc. št. 702/24, 702/60 in 702/61, vse k.o. ..., ki ga sestavljata napajalni vodovod DN 63 mm v dolžini 100 m in distribucijski vodovod DN 110 mm v dolžini 374 m, pod tam navedenimi pogoji in projektu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v navedenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ugotavlja, da se tožnik v pritožbi ne sklicuje na nobeno pravno podlago, ki bi upravičila njegov status stranskega udeleženca v navedenem postopku. Omenja zgolj „lastnike“ vodovoda P., katerih predstavnik da je, pri čemer pa ni za dokaz lastništva na vodovodu in pooblastilnega razmerja z njimi predložil ničesar upoštevnega. Fotokopiji zapisnika konstitutivnega sestanka vodovodnega odbora P. in pogodbe o sodelovanju z dne 24. 10. 2012 ocenjuje kot pravno nepomembne. Ugotavlja, da bi se tožnik kot upravljavec zasebnega vodovoda moral izkazati z ustrezno pogodbo, česar pa ni storil. Pri tem se sklicuje na 8. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Uredba), po katerem morajo lastniki zasebnega vodovoda s pravno ali fizično osebo skleniti pogodbo o upravljanju zasebnega vodovoda in o upravljavcu zasebnega vodovoda pisno obvestiti občino. Pravnega interesa za udeležbo v tem postopku na tej podlagi zato ni mogoče priznati, niti ni mogoče v podatkih elektronske zemljiške knjige najti nikakršnega drugega stvarnopravnega upravičenja tožnika. Izpodbijani sklep temelji na 229. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s prvim odstavkom 246. člena ZUP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so navedbe o statusu in lastniški strukturi vodovoda P., ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, neresnične in izključujejo lastnike vodovoda in tožnika iz postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo novega vodohrana, ki se v celoti navezuje na obstoječi vodovod.

Navaja, da vodovod P. predstavlja javni vodovod v zasebni lasti, njegovi lastniki pa so vaščani P., ki so vodovod zgradili z lastnimi sredstvi in delom. Upravljanje vodovoda je vse čas vodil tožnik, ki je bil izvoljen s strani vaške skupnosti. Navaja, da so vaščani vodovod, vključno z zajetjem na parc. št. 770/5, zgradili leta 1957, leta 1976 pa so zaradi slabe kvalitete vode zajetje premaknili na drugo lokacijo. Leta 1982 je bila zamenjana stara jeklena cev primarnega vodovoda od vodohrana do sredine vasi z novo alkaten cevjo, istočasno pa je bil urejen nov priklop hiš na to cev. Ker je vodni vir v letih 2000 do 2002 začel presihati, so leta 2002 poiskali nov vir vode, in sicer v Hudem grabnu na parc. št. 511/1 k.o. ... Del sredstev za izgradnjo nove transportne cevi in zajetja je prispevala občina, glavni del pa je bil izveden s strani občanov, na podlagi pogodb, sklenjenih med občani in tožnikom.

Navaja, da so se kupci zazidljivih parcel zavezali k izgradnji novega vodohrana in razbremenilnika, ki bi napajal nove stanovanjske objekte. A. je pripravilo idejni projekt, ki ga je tožnik potrdil. Glede navedbe toženke, da tožnik ni lastnik nobene od nepremičnin in upravljavec Vodovoda P., tožnik navaja, da je vaška skupnost na sestankih potrdila člane tožnika kot predstavnike in upravljavce vodovoda P., kar je razvidno iz zapisnikov. Tak status mu je priznal tudi Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, kar izhaja iz pogodbe. Tožnik je v dogovoru s krajevno skupnostjo Leše in Občino Tržič sklenil pogodbo o sodelovanju, s katero je uredil plačevanje vodnega prispevka in ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem vodovoda, kar je potrdil tudi Občinski svet v proračunu iz leta 2013. Ker je upravni organ kupcu parcele izdal gradbeno dovoljenje na podlagi soglasja tožnika, se sprašuje, kako lahko upravni organ v primeru izdaje gradbenega dovoljenja za eno osebo upošteva tožnika kot lastnika in upravitelja vodovoda, v primerih izdaje gradbenega dovoljenja za novogradnjo na Vodovodnem sistemu P. pa mu te pravice ne prizna. Meni, da občina ni lastnik, niti upravljavec vodovoda P., tako da brez soglasja tožnika ne more pridobiti gradbenega dovoljenja.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 229. členu ZUP ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko.

V zadevi ni sporno, da tožnik ni imel statusa stranke v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je tožnik izkazal, da je upravičen vložiti pritožbo kot oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega gradbeno dovoljenje.

Skladno z določbami ZUP ima pravico udeleževati se tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes po prvem odstavku 43. člena ZUP izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku tega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da je oseba, ki želi vstopiti v (tuj) upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja, dolžna izkazati pravni interes - torej konkretno povezavo med izdanim gradbenim dovoljenjem in svojim pravnim položajem, ki bi bil lahko zaradi izdanega gradbenega dovoljenja kakorkoli prizadet. Drugače rečeno, tožniku bi lahko pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od materialnih predpisov, ali pa v primeru, če bi iz vsebine takšnega predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. Katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati, mora stranski udeleženec zatrjevati sam.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega organa druge stopnje, da tožnik ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, ki bi lahko bil prizadet zaradi izdanega gradbenega dovoljenja.

Tožnik je vložil pritožbo zoper gradbeno dovoljenje kot predstavnik oziroma zastopnik lastnikov vodovoda P. V njej je navedel, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje, ki zajema tudi priključitev novega vodohrana na obstoječ vodovod, izdano brez soglasja lastnikov tega vodovoda.

Sodišče ugotavlja, da zgolj pavšalna pritožbena navedba, da gre za vodovod v lasti vaščanov P., ne zadostuje za izkazovanje lastništva na vodovodu P., ki ga zatrjuje tožnik. Prav tako ga ne izkazuje zapisnik konstitutivnega sestanka vodovodnega odbora Pavloviče z dne 12. 3. 2011. Kot pravilno navaja upravni organ druge stopnje, ta izkazuje le izvedbo sestanka šestih občanov, ki ugotavljajo problematiko oskrbe s pitno vodo v vasi P., pri čemer navzoči šele razpravljajo o lastniški strukturi vodovodnega omrežja v vasi P. in o upravljanju le tega. Ne glede na navedeno pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje ni navedel niti, kdo so lastniki vodovoda, katerih interese zastopa. Predložil pa tudi ni njihovih pooblastil za zastopanje.

Poleg tega tožnik v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje tudi ni navedel, v katere pravno varovane koristi lastnikov vodovoda P. bo s predvideno gradnjo brez njihovega soglasja poseženo. Možnost izdaje soglasja upravljavca javnega vodovoda k projektnim rešitvam v okviru storitev javne službe, ki jo je pod določenimi pogoji dopuščal Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (tretji odstavek 22. člena), pa ne pomeni izvajanja pravne koristi upravljavca javnega vodovoda, pač pa le obseg njegovega pooblastila.

Poleg tega tožnik ni izkazal, da je upravljavec vodovoda P., kot zatrjuje tekom celotnega postopka, saj ni predložil za to ustreznih dokazil, na primer pogodbe, sklenjene z Občino Tržič, ki je zadolžena za izvajanje storitev javne službe in ki ima vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Zgolj zapisniki s sestankov, na katerih je vaška skupnost potrdila člane vodovodnega odbora kot predstavnike in upravljavce vodovoda P., in drugih listin, iz katerih izhaja, da jim je bil tak status v konkretnih postopkih priznan, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Iz podatkov upravnega spisa (zapisnika z dne 19. 3. 2013) izhaja, da tožnika moti predvsem, da zaradi investitorstva Očine Tržič ne bo mogel realizirati dogovora, ki ga je imel s pravnim prednikom B. d.d., to je s A., d.d., po katerem bi A. d.d. zgradilo objekt v funkciji razbremenilnika in vodohrana, lastninska pravica in pravica upravljanja na njem pa bi po izgradnji prešla na tožnika. Sodišče ugotavlja, da gre za dejanski in ne pravni interes. Poleg tega so z dnem uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter druga sredstva, ki so bila v skladu s predpisi namenjena za izvajanje gospodarskih javnih služb, postali lastnina države oziroma občine (76. člen). Na podlagi 77. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) pa so gradnjo gospodarske javne službe dolžne zagotoviti občine, prav tako pa tudi izvajanje gospodarske javne službe. Navedeno pomeni, da so infrastrukturni objekti, namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, v lasti občine in tožnik ne bi mogel postati njihov lastnik. Poudariti pa je potrebno še, da je vir za financiranje gospodarske javne infrastrukture skladno s 84. členom ZPNačrt komunalni prispevek, ki je prihodek občinskega proračuna.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.