Jedro

Sodišče mora sklep o odreditvi pripora obrazložiti tudi z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Opraviti mora presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne preiskovalni sodnici v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kpd 53414/2013 z dne 8. 11. 2013 zoper obdolženo V. B. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. in 54. členom KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženkin odvetnik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi neobstoja utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje in neobstoja pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, saj so razlogi sodišča, ki utemeljujejo izrek pripora, nejasni in med seboj v nasprotju in predstavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženo odpravi oziroma podredno vrne zadevo v ponovno odločanje preiskovalni sodnici.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva utemeljena v delu, ki se nanaša na očitek o izostanku razlogov za obstoj utemeljenega suma. Ugotavlja, da sklep preiskovalne sodnice sicer obširno povzema izjave in zagovor obdolženega S. H., vendar se do njegovih navedb z vidika utemeljenosti suma, da je obdolžena V. B. sodelovala pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne opredeli. Iz obširnih navedb ne potegne zaključka, ki bi utemeljeval, da je obdolženka sodelovala tudi pri izvršitvi tistih dejanj, za katera obdolženi H. izrecno pove, da so jih izvršili le on in soobdolžena T. R. in M. G. Do pritožbenih navedb v zvezi z neobstojem utemeljenega suma se prav tako ni opredelil senat, ki je obravnaval obdolženkino pritožbo. Ob tem, da prijave oškodovancev in izjave ter zagovor obdolženega H. vsaj glede določenih dejanj ne vsebuje razlogov o udeležbi obdolženke pri kaznivih dejanjih ter da se sodišče tudi ni opredelilo do v sklepu citiranega zagovora obdolženke, da je R. in G. spoznala šele sredi leta 2013, večje število dejanj pa je bilo storjenih v začetku leta 2013, vrhovna državna tožilka ocenjuje, da sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih glede utemeljenosti suma, s čimer je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se z mnenjem vrhovne državne tožilke v celoti strinja.

B.

5. Zagovornik v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine. Navaja, da je sodišče utemeljen sum gradilo na uradnih zaznamkih oškodovancev, pri čemer izpostavlja, da nihče od oškodovancev ni navedel nobene navezne okoliščine, ki bi obdolženko kakorkoli povezovale z očitanimi kaznivimi dejanji. Utemeljen sum je sodišče nadalje gradilo na zagovoru S. H., pri tem pa je sodišče spregledalo, da slednji obdolženke ni obremenil za vsa dejanja, ki se ji očitajo v izreku sklepa o odreditvi pripora. Soobtoženi H. obdolžene V. B. za dejanja opisana pod točkami 1, 2, 8, 9, 11 in 12 ni obremenil, saj iz njegove izpovedbe ni razvidno, da je sodelovala pri vlomih. Za dejanja, opisana pod točkami 5, 7 in 13, pa po ugotovitvah zagovornika sklep o odreditvi pripora nima razlogov niti za obdolženo B. niti za ostale soobdolžence, saj obdolženi H. v zvezi s temi dejanji ni nič povedal, sklep o odreditvi pripora pa za ta dejanja nima drugih razlogov. Ne le, da je sklep o odreditvi pripora, v delu, kjer se nanaša na utemeljen sum, obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik meni tudi, da dokazni standard utemeljenega suma ni dosežen. Utemeljen sum temelji le na zagovoru soobtoženega H., ki očitno želi doseči svojo razbremenitev, s tem da je obremenil ostale soobdolžence, njegove izpovedbe pa niso podkrepljene z nobenim (materialnim) dokazom. Soobdolženi H. nima statusa priče, ni dolžan izpovedovati po resnici, temveč je njegova izpovedba namenjena njegovi obrambi. Če bo sodišče presodilo, da za obstoj utemeljenega suma zadošča le zagovor soobdolženega H., bo pristalo na nizek standard za odreditev pripora, saj bo lahko ta odrejen zoper vsako osebo, ki jo bo v svojem zagovoru obremenil eden od soobdolžencev. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zagovornik prav tako uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče sprva ugotavlja, da obdolženka še nikoli ni bila obsojena, nato pa zaključi, da gre za storilko, ki kontinuirano ponavlja premoženjska kazniva dejanja. V delu, kjer utemeljen sum temelji na kazenskih ovadbah, zagovornik opozarja, da je takšen sklep v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je obdolženka brez dohodkov, saj jih je pred preiskovalno sodnico natančno specificirala (socialna podpora, preživnina za otroka, otroški dokladi ter denarni prispevki izven zakonskega partnerja).

6. Drugi odstavek 202. člena ZKP določa, da mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora med drugim določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Zahteva po konkretizaciji očitanega ravnanja v sklepu o odreditvi pripora izhaja tudi iz pravice vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, da je obveščen o razlogih za odvzem prostosti (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustave) ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodna praksa je nadalje izoblikovala stališče glede standarda obrazloženosti utemeljenega suma. Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Tako procesna teorija, kot tudi ustavno-sodna praksa dajeta razlago, po kateri mora sodišče sklep o odreditvi pripora obrazložiti tudi z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Sodišče mora opraviti presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti.(1)

7. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku in vrhovni državni tožilki, da v obravnavanem primeru obrazloženost utemeljenega suma ne dosega zgoraj opredeljenih standardov, izpodbijana sklepa pa sta obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je nekritično sledila predlogu državne tožilke za odreditev pripora z dne 8. 11. 2013 in v sklepu o odreditvi pripora konkretizirala 13 kaznivih dejanj, ki naj bi jih obdolženka izvršila v sostorilstvu z M. G., S. H. in T. R. V vseh primerih je dejanje pravno opredeljeno kot velika tatvina po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, obdolženci pa so se posluževali enakega izvršitvenega načina - vlamljali so v stanovanjske hiše in odtujevali denar in drage kovine, zato so vsa dejanja opredeljena kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Utemeljen sum, da so bili velike tatvine izvršene, temelji na uradnih zaznamkih oškodovancev, ki so podali kazenske ovadbe, pri čemer gre pritrditi navedbam zagovornika, da iz njih ni razbrati nobene navezne okoliščine, ki bi obdolženko povezale z očitanimi kaznivimi dejanji. Da je pri velikih tatvinah sodelovala obdolžena V. B. izhaja le iz izpovedbe oziroma zagovora soobdolženega S. H. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora na strani od 5 do 9 prepisala celotno izpovedbo soobtoženega H., ki jo je podal policistom v času pridržanja, pri čemer obrazložitev sklepa po nepotrebnem obremeni tudi z opisi dejanj, ki v sklepu o odreditvi pripora sploh niso konkretizirana in se obdolženi V. B. (še) ne očitajo. Nato na 10. strani obrazložitve povzame navedbe višje državne tožilke in navedbe obdolžene V. B. ter njenega zagovornika, izostane pa bistven del vsake sodne odločbe, to je sodniška presoja vsebine zbranega dokaznega gradiva. Za utemeljene se izkažejo tudi navedbe zagovornika, da soobdolženi H. obdolžene B. ni obremenil za vsa dejanja, ki so konkretizirana v sklepu o odreditvi pripora. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je obdolženo B. obremenil le za dejanja pod št. 3, 4 in 6. V zvezi z dejanji pod št. 1 in 8 je izpovedal, da so pri vlomih sodelovali vsi štirje, nato pa je opisal le svojo vlogo ter vlogo M. G. in T. R., pa se preiskovalna sodnica tudi do te nejasnosti ni opredelila. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča bi se lahko kot pravilna izkazala tudi trditev zagovornika, da iz sklepa o odreditvi pripora ne izhaja, da bi obdolženi H. karkoli izpovedal o dejanjih pod številkami 5, 7, 9, 10 in 13, zato v tem delu izpodbijani sklep sploh nima razlogov oziroma so ti tako nejasni, da jih ni mogoče povezati s pred tem konkretiziranimi dejanji. Kot je bilo že povedano, sklep o odreditvi pripora v celoti povzame izpovedbo soobdolženega H., ta pa 1) obdolžene V. B. za določena dejanja, ki so konkretizirana v sklepu o odreditvi pripora, ne obremeni, 2) izpove še o drugih vlomih, pri katerih naj bi sodelovala tudi obdolžena V. B., vendar ti v sklepu o odreditvi pripora niso konkretizirani.

8. Pravica do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave, je bistven element poštenega sodnega postopka. Sodišče je v sodbi oziroma sklepu dolžno konkretno in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. V nasprotnem primeru je pravica do sodnega varstva le navidezna. V obravnavanem primeru preiskovalna sodnica tem zahtevam ni zadostila, saj iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora sploh ni razvidno, da bi sodnica zbrano dokazno gradivo pretehtala v smislu ali zadošča za obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena V. B. storila očitana ji kazniva dejanja, nadalje do zbranega dokaznega gradiva zavzela svoje stališče in ga tudi ustrezno obrazložila.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep glede vprašanja ali je za obdolženo V. B. podan utemeljen sum, da je storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ, ni obrazložen, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člena Ustave.

10. Ugotovitev, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je narekovala Vrhovnemu sodišču, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavi napadeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na sprejeto odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih navedb zahteve, kljub temu pa na tem mestu opozarja na stališče sodne prakse, da storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, lahko kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma.(2)

11. V ponovljenem postopku bo preiskovalna sodnica morala pretehtati zbrano dokazno gradivo, do njega zavzeti stališče in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do vprašanja, ali je za obdolženo V. B. podan utemeljen sum, da je storila očitana ji kazniva dejanja v sostorilstvu. Ta presoja je v obravnavanem primeru pomembna tudi z vidika obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Res je, da se obdolženki očita, da je skupaj z ostalimi obdolženci dejanja skrbno načrtovala, se predhodno pozanimala, kdaj bodo stanovanjske hiše prazne, odtujene predmete pa so organizirano skrivali in preprodajali. Kljub temu pa je potrebno opraviti presojo, pri katerih vlomih je obdolženka dejansko sodelovala, preden se njeno ponovitveno nevarnost utemelji tudi na velikem številu izvršenih kaznivih dejanjih in veliki škodi, ki je pri tem nastala oškodovancem.

Op. št. (1): Glej npr. sodba VS RS I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006, I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008 in XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010. Op. št. (2): Glej sodbo VS RS XI Ips 62104/2012-687 z dne 10. 1. 2013.