Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določitev plana dovolilnic za konkretna leta in s tem delitev dovolilnic pomeni odločanje o pravici opravljati prevoze in odločanje o obsegu teh pravic. Zatrjevana objava podatkov, ki niti ni izkazana, ne more izključiti posebnega ugotovitvenega postopka, ki ga predpisuje ZUP.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.12.2002, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Obrtne zbornice Slovenije z dne 15.10.2002, s katero je bil tožeči stranki določen letni plan dovolilnic za leto 2003. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema obrazložitev odločbe tožene stranke, ki se je sklicevala na določbe 8. odstavka 76. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/2001, v nadaljevanju ZPCP-1) in določbe 5. odstavka 47. člena in 1. odstavka 50. člena Pravilnika o delitvi dovolilnic za mednarodni promet blaga v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 82/2002, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka navaja, da je bila s prvostopenjsko odločbo tožeči stranki odvzeta CEMT dovolilnica za Republiko Avstrijo (040/CE), ter neizdane dovolilnice za Republiko Italijo (380/CE) in dve CEMT dovolilnici za tretje države (3DR/CE). Dnevnik voženj je treba voditi tako, da prikazuje kronološki vrstni red posameznih delov prevozne poti polnega vozila od kraja nakladanja do kraja razkladanja. Prevoznik je dolžan poznati predpise, ki se nanašajo na njegovo delovno področje, in se ne more sklicevati na drugačno razlago strokovnih delavcev pri delilcu ali kogarkoli drugega. Ker delilec v izpodbijani odločbi ni navedel razlogov za nedodelitev CEMT dovolilnice, je tožena stranka dodala manjkajočo obrazložitev. Sodišče prve stopnje navaja, da je med strankami sporno vrednotenje voženj, vpisanih v dnevnik voženj, oziroma netočkovanje nekaterih, kar posledično pomeni uvrstitev tožeče stranke med zadnjih 15% prevoznikov in odvzem dovolilnice. V obravnavani zadevi je delilec odločal po skrajšanem postopku. V primeru, ko se zahteva stranke zavrne na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v celoti predložila ona, pa organ nima več zakonite podlage za izdajo odločbe v skrajšanem postopku, ter bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. in 146. člena ZUP ter v okviru tega postopka stranko seznaniti z uspehom dokazovanja in ji dati možnost, da se o okoliščinah in dejstvih izjavi. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje voditi postopek po pravilih ugotovitvenega postopka in dati stranki možnost, da se izjavi o uspehu dokazovanja, torej ji bo moral dati možnost, da se izjavi o vožnjah, za katere delilec meni, da jih glede na določbe zakona oziroma pravilnika ne more vrednotiti, ter da dokazuje dolžino dejansko opravljene ene vožnje, ki je po njenih trditvah iz zmote vpisana v več relacijah. Ni razloga, da tožeča stranka dejanske relacije opravljene vožnje, ki je po njenih navedbah zmotno vpisana po več etapah, ne bi mogla dokazovati z ustreznimi dokazili, stvar tožene stranke pa je, da uspeh dokazovanja presodi ter ga utemelji v svoji obrazložitvi s pravilnimi argumenti.
Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V pritožbi se sklicuje na določbe 3. odstavka 70. člena in 3. odstavka 76. člena ZPCP-1 ter na določbe 1. odstavka 47. člena Pravilnika. Tožeča stranka je imela vsak mesec od 1.1.2002 do izdaje odločbe organa prve stopnje, to je do 15.10.2002, na podlagi navedenih predpisov in skladno s 1. odstavkom 82. člena ZUP možnost pregledati, kako je delilec točkoval njen dnevnik voženj in opozoriti delilca na morebitne napake pri vpisu voženj v dnevnik in posledično na napačno točkovanje. Delilec je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi dokazov, ki jih je predložila stranka in je to dejansko stanje ugotovil že pred formalno vložitvijo vloge za določitev letnega plana 2003. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje, je bilo ugotovljeno z navedenimi dnevniki voženj, ki jih je delilec točkoval sproti mesečno in jih objavljal, ter jih na koncu samo seštel, tako da je tožeča stranka v postopku že pred vložitvijo svoje vloge imela možnost seznaniti se z ugotovljenimi dejstvi, ki so bila podlaga za izdajo odločbe. Po vložitvi vloge tožeče stranke delilec ni na novo ugotavljal dejanskega stanja, ampak je samo uporabil materialne predpise na že ugotovljeno dejansko stanje pred vložitvijo vloge. Glede na to, da je bilo dejansko stanje že ugotovljeno, in da se je stranka lahko seznanila z njim, poseben ugotovitveni postopek zaradi ugotavljanja dejanskega stanja za določitev letnega plana 2003 za CEMT dovolilnice po vložitvi vloge tožeče stranke ni bil več potreben. Tožeča stranka je šele v pritožbi navedla, da je napačno vpisovala vožnje v dnevnik. Tožeča stranka torej ni ravnala dovolj skrbno in ni zadosti opravičila, zakaj teh navedb ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka je torej imela možnost delilca opozoriti na zmoto med postopkom na prvi stopnji, saj je lahko že pred oddajo vloge spremljala mesečni seznam, ki ga mora delilec objaviti, in vsebuje vse podatke glede posameznega prevoznika.
V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da mesečnih objav o številu voženj ni, objavljeni so le zbirni podatki za celotno opazovalno obdobje, ki sovpadajo z izdajo ustreznih odločb, na katere pa je tožeča stranka odgovorila s pritožbo. Pri toženi stranki so odpovedali vsi kontrolni mehanizmi in je njena pritožba zoper izpodbijano sodbo le odraz prepričanja, da v postopku delitve dovolilnic ne more biti pomot. Izpodbijana sodba zahteva le spoštovanje določb ZUP. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bile v obravnavani zadevi kršene določbe 145. in 146. člena ZUP, saj tožeča stranka pred izdajo odločbe organa prve stopnje ni bila zaslišana in ji s tem ni bila dana možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi v postopku. Po 1. odstavku 144. člena ZUP organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, ko bi bilo mogoče odločati po skrajšanem postopku. Odločba, s katero je Obrtna zbornica Slovenije kot prvostopenjski organ določila tožeči stranki za leto 2003 plan dovolilnic, ni bila izdana le na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, temveč je bil plan določen po kriterijih iz Pravilnika na podlagi izračunanih vrednosti posameznih kriterijev tudi za ostale prevoznike. Po določbi 1. odstavka 145. člena ZUP se poseben ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po določbi 1. odstavka 146. člena ZUP pa ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Določitev plana dovolilnic za konkretno leto in s tem delitev dovolilnic pa pomeni odločanje o pravici opravljati prevoze in odločanje o obsegu te pravice. Pri tem bi morala biti dana tožeči stranki možnost, da se izjavi o svojih opravljenih vožnjah, vpisanih v dnevnik voženj, kar je za odločitev o zadevi pravno pomembna okoliščina, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča pa zatrjevana objava podatkov, ki niti ni izkazana, ne more izključiti posebnega ugotovitvenega postopka, ki ga predpisuje ZUP. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.