Jedro

Če so izkazani pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče ne sme ugotavljati ali je tožeča stranka predlagala dokaze za utemeljitev resničnosti tožbenih trditev. Procesna neaktivnost tožene stranke namreč vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbojno domnevo, da so trditve v tožbi resnične, oziroma, da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo priznala ter jih zato kot nespornih ni treba dokazovati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 703.053,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2001 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbe vlagata pritožbo tožeči stranki.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje ali pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Ni jima jasno, na kakšni podlagi je sodišče zavrnilo njun tožbeni zahtevek in od kod je črpalo pravno podlago, saj svoje odločitev ne obrazloži. Ni razvidno ali je toženec sploh ugovarjal tožbi. Upnikom sta tožnika poravnala vse obveznosti, gre pa za obveznosti, ki bi jih nesporno v skladu z dogovorom moral poravnati toženec. Tožnika sta predlagala dokaz s predložitvijo odprtih postavk in izvršenih plačil, ki jih tožbi nista priložila, ker so bili dopusti. Sta pa imela kasneje še možnost priložiti dokaze naknadno in sicer tudi nove dokaze na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnikoma tako ni zagotovljena pravica do sodnega obravnavanja. Sodišče bi ju tudi moralo pozvati na dopolnitev tožbe.

Sodišče lahko v primeru, ko je tožena stranka pasivna in ne odgovori na tožbo izda sodbo brez obravnave, če so izpolnjeni pogoji in v primeru pripoznave zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi opozorili in na podlagi podatkov spisov najprej ugotavlja, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je tožbo prejela. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje odločati o izdaji zamudne sodbe v smislu 318. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je namesto, da bi ocenilo ali obstajajo razlogi za izdajo takšne sodbe, ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov za svoje trditve, da je toženec dolžan poravnati nastale obveznosti v skladu z dogovorom, ki ga zatrjujeta tožeči stranki v tožbi in iz teh razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.

Takšni razlogi in posledično izpodbijana odločitev pa so v nasprotju s procesno ureditvijo situacije, ko tožena stranka na tožbo ne odreagira z vložitvijo odgovora na tožbo. V tem primeru se namreč šteje, da tožena stranka priznava dejanske trditve navedene v tožbi, naloga sodišča pa je le, da preveri ali je bila toženi stranki tožba pravilno vročena, ali gre morda za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (glej pogoje za izdajo zamudne sodbe naštete v točkah 1 do 4 v drugem odstavku cit. člena).

Nikakor torej ne more sodišče prve stopnje v takšnem primeru ugotavljati resničnosti tožbenih trditev in ali je tožeča stranka predložila tudi dokaze za utemeljitev resničnosti svojih trditev ter zavrniti tožbeni zahtevek zaradi dokazno neustrezno podprte tožbe.

Procesna neaktivnost tožene stranke namreč vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbojno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične oziroma, da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo priznala ter jih zato kot nespornih tudi ni potrebno dokazovati (sistem afirmativne litiskontestacije). Zamudne sodbe zato tudi ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 338/2 ZPP). Z izpodbijano sodbo je bila tako storjena v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preizkusiti ali obstajajo pogoji za izdajo zamudne sodbe in v tem primeru tožbenemu zahtevku ugoditi. Ob povedanem bo moralo izhajati iz neprerekanih trditev, da sta tožeči stranki plačali stroške, katere bi moral v skladu z dogovorom namesto njiju plačati toženec.

Ker je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že zgolj iz zgoraj navedenih razlogov, se z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.