Jedro

V postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja sodišče ob izpolnjenosti pogojev po 125. členu ZNP po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, ki ima značaj nujne poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje najprej razdružilo nepremičnine vpisane pri vl. št. ... k.o. A. in sicer na tak način, da postane G. K. izključni lastnik parc. št. ... in parc. št. ..., medtem ko postane izključni lastnik parc. št. …, parc. št. ... in parc. št. ... nasprotni udeleženec F. K. V izpodbijanem delu pa je odločilo, da se po obstoječi dovozni poti, ki poteka od javne ceste parc. št. ... po parc. št. ... k.o. A. mimo stanovanjske hiše A. ... do dvorišča na parc. št. ... k.o. A. in do meje s parc. št. ... k.o. A. v dolžini 66 metrov in širini treh metrov, zožano na 2,5 metra, ustanovi stvarna služnost peš hoje in vožnje z osebnimi vozili ter tovornjaki v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... in …. vpisane v vl. št. ... k.o. A. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka, skupni stroški pa bremenijo obe nepravdni stranki. Sodišče je najprej razdelilo skupno premoženje kot to izhaja iz izreka sklepa, nato pa je odločilo še, da se ustanovi stvarna služnost v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... in ... na način kot je to tudi navedeno v izreku sklepa. Na podlagi izvedenega dokaznega predloga zlasti na podlagi mnenja izvedenca J. K. je sodišče ugotovilo, da je mogoče ustanoviti stvarno služnost v skladu z določbo člena 125 ZNP samo po obstoječi dovozni poti, druge trase dovozne ceste namreč v naravi ne obstojijo in bi jih bilo potrebno šele izvesti. Potreben bi bil večji poseg v naravi, poleg tega pa je predlagatelj do nepremičnin, ki jih ima že sedaj v posesti, hodil in vozil po obstoječi dovozni poti kot je opredeljena v točki 2 izreka sklepa sodišča prve stopnje, zato je glede na razlago določbe 125. člena ZNP možno po uradni dolžnosti odločiti o ustanovitvi stvarne služnosti, edino po tej obstoječi trasi. Predlagatelj je namreč do sedaj uporabljal tudi nepremičnino ... k.o. A., ki bo po razdelitvi v celoti pripadla v last nasprotnemu udeležencu, po razdelitvi pa je na njej zato potrebno ustanoviti stvarno služnost. Glede vrednosti ustanovljene služnostne trase pa je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 125. člena ZNP, ker pa sta se oba udeleženca strinjala z delitvijo solastnih nepremičnin kot izhajajo iz točke 1 izreka tega sklepa sodišča prve stopnje in nasprotni udeleženec ni predlagal, da se naj ustanovljena stvarna služnost upošteva pri sami delitvi stvari, sodišču o tem ni bilo potrebno odločati. Odškodnina za ustanovljeno služnost namreč zakonsko ni predvidena, temveč je mogoče samo upoštevati večjo oziroma manjše vrednosti zemljišča zaradi ustanovljene služnosti, pri sami delitvi. Poleg tega pa tudi ne predlagatelj ne nasprotni udeleženec nista plačala predujma za cenilca gradbene stroke in kmetijske stroke.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta oba udeleženca. Oba se pritožujeta zoper točko 2 in 3 izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Predlagatelj podaja pritožbo po svojem pooblaščencu in sestavni del te pritožbe je tudi njegova laična pritožba. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sicer ustanovilo stvarno služnost na obstoječi poti, pri tem pa ni upoštevalo 125. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da mora sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti ustanoviti stvarno služnost, v kolikor posamezni udeleženec dela stvari ne more v celoti ali delno uporabiti brez uporabe drugega dela razdeljene stvari in sicer v skladu s pravili za dovolitev nujne poti, saj z ustanovitvijo stvarne služnosti na način kot izhaja iz 2. točke izpodbijanega sklepa predlagatelju K. G. ni omogočena normalna raba nepremičnine parc. št. ... in …., ki sta po razdružitvi postali last predlagatelja K. G., saj po obstoječi poti ne more voziti s tovornjaki. Predlagatelju je zaradi širine oziroma zožitve nujne poti na 2,5 metra onemogočena normalna raba nepremičnin. Ne bo mogel redno vzdrževati objekta na naslovu A. ... in gospodarskega objekta glede na to, da dostop s tovornimi vozili po obstoječi cesti dejansko ni možen. V primeru požara bo onemogočena pomoč s strani gasilcev. Onemogočena bo večja adaptacija objekta. Nasprotni udeleženec pa je na delu dovozne poti zgradil vrtno hišico, zaradi katere je dovoz do parc. št. ... in …. otežkočen. Predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti opravi poizvedbe pri Upravni enoti Ž. o tem, na kakšni podlagi je nasprotni udeleženec pridobil gradbeno dovoljenje za izgradnjo vrtne hiše na delu dovozne poti na parc. št. .... Vrtna hišica ni vrisana v katastrski načrt, ki je vložen v spis zadeve ter jo je samovoljno zgradil nasprotni udeleženec na kar je predlagatelj tekom postopka vseskozi opozarjal. Potrebno je tudi upoštevati Pravilnik o projektiranju cest, ki je za malo prometne ceste določen glede širine pasu na 3,50 metra. Smiselno enako izhaja tudi iz dopolnilne pritožbe.

Zoper točko 2 in 3 podaja pritožbo nasprotni udeleženec F. K. po pooblaščencu in tudi laično pritožbo. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče bi moralo svojo odločitev opreti tudi na določbe člena 89 SPZ. Sodišče je pri odločanju o poteku nujne poti kot osnovni kriterij upoštevalo ekonomičnost več predstavljenih variant in se odločilo po principu najcenejše variante. Vendar ta kriterij ni edini za določitev nujne poti. Varianta, ki je bila izbrana, v močni meri obremenjuje nepremičnino nasprotnega udeleženca, saj posega v obstoječi vinograd, poleg tega pa dovoljuje vožnjo s tovornjakom na ozkem dvorišču tik ob hiši nasprotnega udeleženca. Po prepričanju nasprotnega udeleženca je dvorišče popolnoma neprimerno za prehod in obračanje tovornjakov. Po mnenju nasprotnega udeleženca bi se za tak hud poseg kot prehod in obračanje tovornjakov moral najti prostor, ki ne bi bil v takšni bližini nasprotnikove nepremičnine in ne bi motil ali ogrožal njegove družine in obiskovalcev. Nenazadnje pa izvedenec K. predvideva prestavitev vrtne hišice za zagotovitev nemotenega dostopa do predlagateljeve hiše. Nasprotni udeleženec pa je bil pripravljen participirati pri ureditvi kakršnekoli primerne alternativne poti. Seveda nasprotni udeleženec predvsem nasprotuje dovolitvi vožnje s tovornjaki po dvorišču. Sodišče tudi ni prepričljivo pojasnilo zakaj ni ravnalo po navodilih višjega sodišča in prisodilo odškodnino za nujno pot. Sklicevanje na neplačilo predujma ne zadostuje, saj bi sodišče moralo nasprotnemu udeležencu kot pravnemu laiku razložiti, kaj pomeni, da bo odločilo glede na izvedene dokaze, torej bi moralo eksplicitno opozoriti, da mu ne bo priznalo odškodnine. Sodišče je pri določitvi nujne poti zanemarilo drug pomemben aspekt to je morebitni neugodni vpliv na nepremičnino nasprotnega udeleženca. Zato je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da višje sodišče sklep prve stopnje spremeni tako, da ne dovoli vožnje tovornjakov po določeni nujni poti in določi odškodnino, podrejeno pa sklep razveljavi in ga pošlje v novo sojenje. Tej pritožbi se pridružuje tudi sam nasprotni udeleženec. Po mnenju nasprotnega udeleženca obstoječa pot ni nikoli bila nujna pot za dovoz do nepremičnin katere je sedaj dobil v last in posest predlagatelj.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Skladno s prvim odstavkom 125. člena ZNP, sodišče v postopku za delitev stvari odloči po uradni dolžnosti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi odločilo, da se ustanovi stvarna služnost že po obstoječi trasi, katero je predlagatelj uporabljal za dovoz do sedaj njemu dodeljenih nepremičnin vseskozi že deset let trajajočega tega nepravdnega postopka. Z odločitvijo sodišča prve stopnje bo tako razrešeno vprašanje, ki je ostalo nerešeno že deset let in se s takšno rešitvijo ne vzpostavljajo novi režimi in nova razmerja uporabe dovozne poti za stranke tega postopka kot so jo uporabljale sedaj in so se na takšno uporabo dejansko že navadile in se z njo sprijaznile. Za odločitev o ustanovitvi stvarne služnosti po 125. členu ZNP je odločilno ali pritožnik svoje parcele delno ali sploh ne more uporabljati brez uporabe poti po parc. št. ... k.o. A. in ki je v naravi že izvedena in zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je takšna odločitev v tem trenutku najbolj ugodna za obe stranki tega razdružitvenega postopka. S pritožbenimi navedbami o neuporabnosti te navedene poti pa predlagatelj ne more izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, saj je prepričljiv zaključek izvedenca, da je možna uporaba te poti, da se zadovolji ekonomski interes glede vzdrževanja njegovih stanovanjskih objektov. Pri tem vsem tem pa je potrebno poudariti, da gre le za ustanovitev stvarne služnosti in je mogoče kasneje tekom uporabe nepremičnin doseči tudi drugačno odločitev, saj pomeni ustanovitev stvarne služnosti, ki ima le naravo nujne poti le nujno in začasno rešitev. Druge trase dovozne ceste namreč v tem trenutku razdružitve v naravi še ne obstojijo in bi jih bilo potrebno šele izvesti in jih lahko stranke tega nepravdnega postopka kadarkoli izvedeta z ustreznim sporazumom. Ker gre za nujno pot, ki že po svoji naravi pomeni le začasno ureditev, to pomeni, da mora imeti nepremičnina vsaj takšen standard dovoza, da je mogoče zagotoviti redno uporabo nepremičnin po tej nujni poti. Trditve obeh pravdnih strank, da ne bo mogoče voziti z večjimi tovornjaki tako za določitev nujne poti niso pritožbeno upoštevne. Gre le za izjemne situacije na katere nakazujeta pritožnika, ko bo moral predlagatelj uporabljati vozila večjih dimenzij in še takrat je mogoče ob pravilni uporabi takšnih vozil zaradi nefrekventnosti to pot uporabiti tudi za takšen nujen prevoz. Predlagatelj bo moral sam preko upravnih organov doseči ugotovitev, ali je sporna vrtna uta postavljena “na črno”, da bo lahko dosegel ustrezno odstranitev. Pri tem je pomembno tudi to, da je predlagatelj do nepremičnin, ki jih ima že sedaj v posesti, hodil in vozil po obstoječi dovozni poti, kot je opredeljena v točki 2 izreka sklepa sodišča prve stopnje in sicer kot solastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. A. Za začasno nujno pot ni mogoče uporabiti pravil Pravilnika o projektiranju cest, saj ne gre za cestno telo.

Za nasprotnega udeleženca je sporna še odškodnina. Sodišče prve stopnje je tudi tu v zadostni meri obrazložilo zakaj takšne odškodnine ni prisodilo, saj je ustanovilo stvarno služnost že na obstoječi parceli in po obstoječi poti. Tudi pri ocenitvi in razdelitvi nepremičnin udeleženca nista zahtevala večjo oziroma manjšo vrednost njima dodeljenih nepremičnin glede na ustanovljeno stvarno služnost. Prav tako pa sta bila opozorjena, da morata založiti za predujem za izvedenca ustrezne gradbene in kmetijske stroke, sicer sodišče takšnega dokaza ne bo izvedlo, zato je sodišče odločilo o tem, da se posebej ne določa odškodnina na podlagi že izvedenih dokazov.

Tako se izkažejo pritožbene navedbe obeh udeležencev tega nepravdnega postopka glede točke 2 izreka, neutemeljene. Sodišče je pravilno dovolilo vožnje tovornjakov, saj so vse te vožnje uporabljali že sedaj in jih bo mogoče zaradi dejstva, da gre le za stvarno služnost in da ne gre za javno pot, izvajati ob večji skrbnosti in pazljivosti tudi v bodoče. Prav tako je sodišče prve stopnje glede na pasivnost strank pravilno odločilo glede vprašanja odškodnine. Kot že povedano pa bo moral predlagatelj sam poskrbeti za odstranitev lesene ute, če bo za to imel razloge. Pri vsem tem pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da gre le za ustanovitev nujne poti, da ne gre za neko trajno rešitev in da lahko stranke izven tega nepravdnega postopka vprašanje uredijo zadovoljivo za oba udeleženca tega nepravdnega postopka, ki sta na koncu koncev v sorodu in bosta ostala soseda in bosta morala živeti v dobrih sosedskih odnosih, da med njima ne bo prihajalo do sporov in do vodenja takšnih postopkov kot je bilo to v konkretnem primeru, saj je ta nepravdni postopek, čeprav bi se moral končati v razumnem roku, tekel kar deset let in pretežno glede ustanovitve služnosti.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške sama, saj s pritožbami nista uspeli.