Jedro

Določba prvega odstavka 159. člena ZPP ne zahteva, da mora biti sodna poravnava sklenjena pred slovenskim sodiščem in ne ločuje med sodno poravnavo, sklenjeno pred tujimi sodišči oziroma poravnavo sklenjeno pred našimi sodišči. Nanaša se lahko torej na katerokoli sodno poravnavo, ki izpolnjuje predpostavke po zakonodaji države pred sodiščem katere je bila sklenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sklepu se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep izpodbija v celoti in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu zahtevku za povračilo stroškov ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša še pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica), ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 159. člena ZPP, skladno s katerim vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno. V razlogih sklepa je pojasnilo, da je tožnica tožbo umaknila, ker sta pravdni stranki pred Deželnim sodiščem v Nemčiji 4. 12. 2020 sklenili sodno poravnavo, ki zajema tudi v tej pravdi vtoževan zahtevek, o stroških postopka pa ni bilo posebej dogovorjeno.

6. Pritožba uvodoma sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ker sodišče ni napravilo ugotovitev, kje v poravnavi z dne 4. 12. 2020 naj bi pravdni stranki uredili oba dela zahtevka v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev v celoti navedlo, prav tako je navedlo pravno podlago, zato je izpodbijani sklep obrazložen in ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku. Morebitno nestrinjanje z razlogi izpodbijanega sklepa še ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava, ki tudi nista podana. Pritožba prav tako neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), ker sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo, da glede pravdnih stroškov postopka v poravnavi z dne 4. 12. 2020 ni bilo drugače dogovorjeno oziroma, da izpodbijani sklep glede tega nima razlogov. Sodišče prve stopnje je navedeno pojasnilo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Nadalje toženka v pritožbi navaja, da poravnave, ki se sklenejo pred nemškimi sodišči, nimajo enakih procesnih učinkov kot poravnave, ki so sklenjene pred slovenskimi sodišči, saj ne pridobijo učinka pravnomočnosti in so po pravni naravi in učinkih najbližje neposrednemu izvršljivemu notarskemu zapisu ali izvensodni poravnavi. Poleg tega še navaja, da poravnava z dne 4. 12. 2020 ni bila sklenjena glede celotnega tožbenega zahtevka oziroma ni podane identitete med tožbenim zahtevkom in poravnavo z dne 4. 12. 2020. Navedeno pomeni, da ni pogojev za uporabo določbe prvega odstavka 159. člena ZPP.

8. Navedeno (delno) drži. Slovenska sodna praksa, za razliko od sprejetih stališč v Nemčiji (in enako je tudi v Avstriji), našim sodnim poravnavam priznava učinek pravnomočnosti.1 Vendar pa takšno razlikovanje za uporabo prvega odstavka 159. člena ZPP ni odločilno in je zato pritožbeno razlogovanje v tem delu napačno. Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki pred Deželnim sodiščem v Nemčiji, 4. 12. 2020 sklenili sodno poravnavo (priloga B17), ki izpolnjuje vse predpostavke za njeno veljavnost po nemški materialni in procesni zakonodaji. Slednje je za uporabo določbe prvega odstavka 159. člena ZPP povsem dovolj. Citirana zakonska določba namreč ne zahteva, da mora biti sodna poravnava sklenjena pred slovenskim sodiščem in ne ločuje med sodno poravnavo, sklenjeno pred tujimi sodišči oziroma poravnavo sklenjeno pred našimi sodišči. Nanaša se lahko torej na katerokoli sodno poravnavo, ki izpolnjuje predpostavke po zakonodaji države pred sodiščem katere je bila sklenjena. Tudi sicer ni videti prepričljivega razloga, da konkretnega dejanskega stanu ne bi bilo mogoče subsumirati pod predmetno določbo zgolj zato, ker je bila sodna poravnava sklenjena pred nemškim in ne slovenskim sodnikom. Potrebno je namreč upoštevati, da je takšna sodna poravnava v Nemčiji v celoti izvršljiva na podlagi paragrafa 794 Zivilprozessordnung (t. j. nemškega Zakona o pravdnem postopku). To pomeni, da se lahko pod pogoji iz 59. člena in 60. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah izvrši v vseh državah članicah Evropske unije, prizna in izvrši v vseh državah članicah, saj je citirana uredba odpravila poseben postopek eksekvature in zadošča že njena predložitev. Zato tudi iz tega razloga sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da se za odločitev o stroških postopka v konkretni zadevi uporabi prvi odstavek 159. člena ZPP, saj ne bi bilo utemeljeno, da je takšna sodna poravnava „praktično“ priznana in izvršljiva v državah članicah, ne bi pa zadostovala za uporabo prvega odstavka 159. člena ZPP.

9. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje na neobstoj identitete med tožbenim zahtevkom in sodno poravnavo z dne 4. 12. 2020. Umik tožbe v predmetni zadevi je namreč posledica sklenjene sodne poravnave, ki je vsebinsko v celoti povezana s predmetnim sodnim postopkom, saj sta se pravdni stranki v 2. točki poravnave z dne 4. 12. 2020 dogovorili za umik tožbe v tem gospodarskem sporu, prav tako pa sta se v 6. točki citirane poravnave dogovorili, da so med njima obstoječe terjatve izpolnjene in poravnave. Nadalje prav tako ne gre spregledati, da se je spor pred nemških sodiščem nanašal na isto terjatev, katere neobstoj (in v tem delu neizvršljivosti notarskega zapisa) je z ugotovitveno tožbo zahtevala tožnica v tem postopku. Zato tudi iz tega vidika ni mogoče trditi, da se sodna poravnava z dne 4. 12. 2020 ne nanaša na sporni predmet oziroma, da ne obstaja identiteta med tožbenim zahtevkom in predmetno sodno poravnavo. Zmotno je tudi sklicevanje toženke na odločbo Višjega sodišča v Kopru, saj dejansko stanje v tej zadevi ni primerljivo s to gospodarsko zadevo. V zadevi opr. št.: Cpg 173/2007 z dne 6. 12. 2007 je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno in pravdni stranki sta sklenili sodno poravnavo zgolj o manjšem delu tožbenega zahtevka, zato je v takšnih primerih glede stroškov postopka seveda potrebno uporabiti določbo 154. člena ZPP, torej o stroških postopka odločiti glede na uspeh pravdnih strank v celotnem postopku, kar pa ni enako dejanskemu stanu v tej gospodarski zadevi, ko sta pravdni stranki sodno poravnavo sklenili (že) po vloženem odgovoru na tožbo in pred kakršno koli odločitvijo sodišča. 10. Drži kot navaja tožnica v pritožbi, da se sodna poravnava z dne 4. 12. 2020 nanaša zgolj na obstoječe terjatve, saj to nedvomno izhaja iz 6. točke citirane poravnave. Ker pa je sodišče prve stopnje – kot že obrazloženo – pravilno ugotovilo, da pravdni stranki s sodno poravnavo nista uredili vprašanja pravdnih stroškov tega sodnega postopka, pride v takšnem primeru v poštev zgolj ureditev v prvem odstavku 159. člena ZPP, kot specialna ureditev za odločitev o stroških postopka v primeru sklenjene sodne poravnave. Za uporabo te materialnopravne določbe morata biti namreč izpolnjena dva (kumulativna) pogoja. In sicer, da se je pravda končala s sodno poravnavo (prvi pogoj) ter glede stroškov ni bilo v poravnavi drugače dogovorjeno (drugi pogoj). Oba pogoja sta v predmetni zadevi izpolnjena, zato je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pri uporabi prvega odstavka 159. člena ZPP ni bistveno kdaj nastane terjatev iz naslova stroškov postopka in je pritožbeno razlogovanje v tem delu neutemeljeno. Posledično je tudi napačno in za odločitev o pritožbi pravno nepomembno tudi nadaljnje pritožbeno zatrjevanje v zvezi z uporabo 158. člena ZPP, saj obravnavanega dejanskega stanu v tej zadevi ni mogoče podrediti 158. členu ZPP, saj se prednostno uporabi prvi odstavek 159. člen ZPP.2

11. Pritožbeno navajanje, da umik tožbe ni bil posledica sklenjene sodne poravnave je neutemeljeno. Iz jasnih določb sodne poravnave z dne 4. 12. 2020 nedvomno izhaja, da sta pravdni stranki z njo razrešili vse medsebojne spore, pri čemer pa sta se v 2. točki posebej dogovorili za umik tožbe v tem pravdnem postopku, zato je odvečno pritožbeno zatrjevanje, da umik ni posledica sklenjene sodne poravnave. Tudi iz vloge z dne 23. 12. 2020, s katero je tožnica umaknila tožbo, izhaja da jo je umaknila zaradi sklenjene sodne poravnave, stroškov postopka pa ravno iz tega razloga ni priglasila.

12. Napačen je na koncu še zaključek pritožbe, da že sama sodna poravnava pomeni zaključek gospodarskega spora in ni potrebno nobeno nadaljnje procesno dejanje. Sklenjena sodna poravnava ima neposreden učinek zaključka postopka le v postopku, v katerem je bila sklenjena, glede drugih odprtih postopkov, v katerih naj bi poravnava tudi uredila sporno razmerje, pa se morata stranki dogovoriti za umik tožbe,3 kakor je bilo to postorjeno v predmetni zadevi.

13. Glede na obrazloženo, pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na temelju 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Sklenilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Glej: Ude L., Betteto N. [in drugi]: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 43. 2 Glej: Ude L., Betteto N. [in drugi]: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 50. 3 Glej: Ude L., Betteto N. [in drugi]: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 43 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: I Cpg 220/2012 z dne 14. 3. 2013.