Jedro

Vloga oporočnih prič je (predvsem) ta, da s svojim podpisom potrdita avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka (ter da lahko ti dejstvi potrdita). Podpisa prič sta torej zadnja faza tega enotnega pravnega dejanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki zahtevajo ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pred pričami zapustnice A. L. z dne 10. 4. 2002, saj naj ob njeni sestavi ne bi bili prisotni dve priči. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Upoštevajoč dejstvo, da pred zaprošenim sodnikom ni bilo opravljeno le zaslišanje priče M., temveč tudi soočenje te priče z oporočnima pričama P. in M., in sicer v navzočnosti pravdnih strank in njihovih pooblaščencev, po mnenju revidentov ni sprejemljiv zaključek, da gre za posredno izveden dokaz. Poleg tega pritožbeno sodišče ni primerno utemeljilo zaključka, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dokaze, ki jih šteje za posredno izvedene. Dvom o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje nalaga razveljavitev njegove sodbe in ponovitev postopka, ne pa njene spremembe. Revidenti poudarjajo, da izpovedba priče J. P. na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2005 ni posredno izveden dokaz, na to izpovedbo pa se sodba sodišča prve stopnje bistveno opira, zaradi česar pogoj iz 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni izpolnjen. Prav tako ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus; razlaga 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je namreč v popolnem nasprotju tako s slehernimi pravili o tujeročnih oporokah kot tudi popolnoma jasnim besedilom te določbe. Smisel določbe 64. člena ZD je v tem, da se onemogoči manipulacije, potvorbe in da je pri preverjanju preko sodišča mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, da je tujeročni zapis prava in resnična volja zapustnika. Če so dokument sestavili dedič in oporočni priči, ga nato priči podpisali in šele po tem dokument predložili zapustnici, ni mogoče brez utemeljenega dvoma zaključiti, da gre za njeno pravo in resnično voljo.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija je utemeljena.

5. Stališče, da so posredno izvedeni dokazi tudi tisti, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, vendar ne pred sodnikom, ki je izdal izpodbijano sodbo, oziroma tisti, ki so bili izvedeni pred zaprošenim sodnikom, v pravni teoriji (nikakor) ni osamljeno.(1) V obeh primerih gre za zakonsko predviden odstop od načela neposrednosti,(2) ko razsojajoči sodnik izvora informacij (dokaznega sredstva) ne zazna s svoji čutili, temveč je med njima nek posrednik (primerjaj 217. in 218. člen ter tretji odstavek 302. člena ZPP). Dodati velja, da se v primeru oprave naroka za glavno obravnavo pred spremenjenim senatom lahko reproducira izvedba dokaza z zaslišanjem prič – ne pa tudi strank – (zgolj) z branjem zapisnikov o njihovih izpovedbah(3) šele potem, ko so se stranke o tem izjavile; revidenti procesnih pomanjkljivosti v tej smeri ne uveljavljajo. Ker je senat pritožbenega sodišča v zvezi z obravnavanim listinskim dokaznim gradivom v enakem spoznavnem položaju, kot je bil sodnik prve stopnje,(4) je (tudi) razumljivo, da ima glede njegove dokazne ocene revizijsko pooblastilo, katerega uporabo v konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ustrezno utemeljilo. Poudariti je treba, da v obravnavani zadevi pred sodnikom, ki je izdal prvostopenjsko sodbo, ni bila zaslišana nobena od pravdnih strank in prič, prav tako pred njim ni bilo opravljeno soočenje priče M. s tožencem in pričama P. in M. Vsi ti dokazi so bili torej na prvi stopnji sojenja posredno izvedeni, zato so revizijski očitki o kršitvi 2. točke 358. člena ZPP neutemeljeni.

6. Izpodbijana oporoka je po obliki pisna oporoka pred pričami (testamentum allographum; primerjaj 64. člen ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama ob njegovi hkratni izjavi, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavlja enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno (unitas actus).

Stališče pritožbenega sodišča o s strani tožnikov zatrjevani okoliščini, da sta oporočni priči M. in P. oporoko podpisala, preden jo je podpisala oporočiteljica A. L., kot irelevantni (če je vse drugo potekalo tako, kot določa 64. člen ZD) je zgrešeno. Vloga oporočnih prič je namreč (predvsem) ta, da s svojim podpisom potrdita avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka (ter da lahko ti dejstvi potrdita). Podpisa prič sta torej zadnja faza tega enotnega pravnega dejanja.(5) Že po naravi stvari ni mogoče, da bi to storili, preden se podpiše oporočitelj; takrat pisni sestavek (listina) sploh še ni njegova oporoka. Upoštevati je treba, da je oporoka strogo formalen pravni posel, ki je veljaven le, če je napravljen v kateri izmed oblik, določenih z zakonom (forma ad valorem; primerjaj 62. člen ZD).(6) Vrhovno sodišče opozarja, da je v primeru, ko oporočni priči kasneje (v primeru spora) ne moreta potrditi avtentičnosti oporočiteljevega podpisa in obstoja njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka,(7) nujno treba izhajati iz stališča, da sta to storili že s svojim(a) podpisom(a) na oporoki.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana oporoka neveljavna zato, ker njeno podpisovanje ni potekalo tako, kot zahteva 64. člen ZD, (lahko) implicira tudi ugotovitev, da sta jo oporočni priči M. in P. podpisali, (neposredno) preden jo je podpisala (tudi) oporočiteljica. Sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da za veljavnost pisne oporoke pred pričami ta okoliščina ni pomembna, pritožbenih navedb in dejanskega stanja v tej smeri ni preizkusilo, kar narekuje razveljavitev njegove sodbe in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na do sedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 341, in tam citirana dela ter S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb 2004, str. 185 do 187. Primerjaj tudi sedaj veljavno izrecno določilo druge alinee 358. člena ZPP.

Op. št. (2): Bistvo tega načela je v tem, da izda(jo) sodno odločbo tisti sodnik(i), ki je (so) sodeloval(i) na glavni obravnavi, na kateri sta stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze (primerjaj drugi odstavek 321. člena in 1. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Op. št. (3): Sedaj veljavno določilo tretjega odstavka 302. člena ZPP vključuje tudi takšen način reproduciranja izvedbe dokaza z zaslišanjem strank.

Op. št. (4): Oba imata namreč pred seboj isti dokazni material – iste stvarne dokaze.

Op. št. (5): Navedeno izhaja tudi iz pravne literature – primerjaj N. Gavella in V. Belaj, Nasljedno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb 2008, str. 146, in M. Kreč in Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju : (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 206. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 733/95 z dne 26. 9. 1996. Op. št. (6): Razlog za takšno stališče zakona je v posebnem pomenu oblike pri testiranju. Oblika naj zlasti zagotovi, da oporočitelj poda izjavo poslednje volje animo testandi in da je ta njegova izjava resna in premišljena; oblika naj da oporočitelju gotovost, da se kakšna njegova siceršnja izjava ne bo štela za izjavo poslednje volje; oblika naj končno olajša dokazovanje.

Op. št. (7): Oporočni priči lahko umreta pred oporočiteljem oziroma je njuno zaslišanje nemogoče iz drugih razlogov.