Jedro

Opozorilo na možnost uresničitve t.i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper I., III. in IV. točko sklepa o začasni odredbi z dne 1. 10. 2024 (I. točka izreka) ter odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Toženka je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru v celoti ugodi in razveljavi celoten sklep o začasni odredbi; podredno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga še zastavitev predhodnega vprašanju SEU1 in priglaša stroške pritožbenega postopka. Glede na obsežnost pritožbe so v nadaljevanju povzeti le njeni bistveni poudarki.

Toženka sodišču prve stopnje očita kršitev več ustavnih in procesnih pravic. Meni, da ji je bilo kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave (URS), pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravica do poštenega sojenja. Sodišče je v celoti ignoriralo njene bistvene ugovorne argumente, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede zmotne uporabe materialnega prava opozarja, da je sodišče iz več razlogov napačno uporabilo pravo EU, med drugim, ko je Direktivo 93/132 in sodno prakso SEU uporabilo kot pravno podlago za odločanje v zasebnopravnem (horizontalnem) sporu, obenem pa je načelo lojalne razlage razširilo preko dopustnih meja. Vztraja pri ugovornih navedbah ter opozarja na 8. člen URS in določbe PDEU3. Direktiva 93/13 ne more biti podlaga za razlago zakona contra legem, še manj pa je lahko neposredna podlaga za izdajo regulacijskih začasnih odredb. Noben pravni akt EU ne more dajati pravne podlage za ravnanja, ki kršijo temeljne pravice strank, zajamčene z URS in EKČP.4 Opozarja na številne razlike glede dejanskih in pravnih okoliščin med zadevo C-287/22 in konkretnim primerom. Sodišče je retroaktivno uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti. Zavzelo je zmotno stališče glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 je v celoti prezrlo in ni upoštevalo pogoja reverzibilnosti. Regulacijske začasne odredbe niso normativno urejene in pri njihovi izdaji je potreben restriktiven pristop. Pogoji za izdajo začasnih odredb morajo biti jasno izkazani in konkretizirani. V povsem podobnih zadevah je isto pritožbeno sodišče predloge tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V izpodbijanem sklepu je sprejeto zmotno pojmovanje standarda težko nadomestljive škode, ki odstopa od ustaljene sodne prakse. Težko nadomestljiva škoda mora biti konkretizirana, izkazana in dosegati določen prag intenzitete, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Tožnik ni podal zadostnih trditev glede svojega bodočega znatnega poslabšanja finančnega položaja zaradi odplačevanja kredita in zaradi uveljavljanja pravnega varstva. Zgolj dejstvo, da je toženka banka, ne upravičuje izdaje začasne odredbe. Zaradi načela sorazmernosti je treba preveriti negativne posledice odločitve za obe stranki. Ne drži, da za pogoj reverzibilnosti v obravnavanem primeru zadostuje že obstoj hipoteke. Sodišče povsem zanemari navedbe toženke, da se tožnikov dolg zaradi izdane začasne odredbe povečuje tudi na račun zamudnih obresti, ki jih bo tožnik toženki dolžan plačati v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokazno breme v zvezi z izpolnitvijo pogoja reverzibilnosti je izključno na tožniku, ki pa mu ni zadostil.

Dejansko stanje glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je ostalo nerazčiščeno oz. je bilo ugotovljeno zmotno. Sodišče pri presoji, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni ugotavljalo, ali so bila kljub odsotnosti opozorila o t. i. črnem scenariju vendarle podana zadostna druga pojasnila. Za trditev, da je tožnik valutno tveganje razumel, je toženka predložila dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Niti poskušalo ni ugotoviti, ali je glede na vse dejanske okoliščine vseeno verjetneje, da se je tožnik moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija. S tem je prejudicirana dokončna odločitev sodišča. Sklicuje se na zadevo II Ips 74/2023 kot primerljivo zadevo. Tudi dejansko stanje glede premoženjskega stanja tožnika je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Toženka od pritožbenega sodišča kot najvišjega instančnega sodišča glede začasnih odredb zahteva, da na podlagi tretjega odstavka 267. člena PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri SEU in temu sodišču zastavi sledeče vprašanje: "Ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče dolžno kar avtomatično uporabiti pri vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi dejansko presojalo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 in v posameznem nacionalnem pravu v bistvenem sploh primerljive?"

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe z neugodno stroškovno posledico za toženko.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnica sodišču prve stopnje na več mestih pritožbe očita, da je ignoriralo njene bistvene ugovorne argumente, s čimer naj bi zagrešilo različne procesne kršitve, med drugim kršitev pravice do poštenega sojenja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za postopek zavarovanja, v katerem mora sodišče odločati hitro, standard dokazanosti pa je nižji (verjetnost). Temu standardu je sodišče prve stopnje zadostilo. V izpodbijanem sklepu je zavzelo dovolj obrazložena stališča do vseh pravno pomembnih toženkinih navedb, tako da je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Med drugim se je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri opredelilo glede njenih ugovorov, ki se nanašajo na: upoštevanje standardov nacionalnega in evropskega prava, neuporabljivost in neposredni učinek Direktive 93/13 ter neuporabljivost sodbe SEU v zadevi C-287/22 (glej razloge v 11., 12. in 13. točki), retroaktivno zapolnjevanje standarda pojasnilne dolžnosti (13. točka), nezadostno opravljeno pojasnilno dolžnost banke v konkretnem primeru (19. in 20. točka) ter verjetnost nastanka težko nadomestljive škode (22. do vključno 26. točka). Tudi sicer standard obrazloženosti sodnih odločb, na katerega se sklicuje pritožnica, ne zahteva, da se sodišče izrecno opredeli do prav vsake navedbe ali stališča stranke; lahko se opredeli tudi implicitno (kar še posebej velja za postopke zavarovanja). Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Izpodbijani sklep temu ustreza.5

6.Pritožbeni očitek glede kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. členu URS ni utemeljen. Toženka ni podala dovolj konkretnih in relevantnih navedb glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede te pravno odločilne okoliščine na njej. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati v ugovoru predlaganih dokazov glede zatrjevane izpolnitve pojasnilne dolžnosti.

7.Pri sprejemu izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje sledilo stališčem (naj)novejše sodne prakse v zvezi z izdajo začasnih odredb v potrošniških sporih, katerih predmet je ničnost kreditnih pogodb v CHF. Ugotovljene okoliščine konkretnega primera namreč ne dajejo nobene podlage za odstop od te sodne prakse. Prav nasprotno postopanje sodišča bi6 lahko pomenilo arbitrarno ravnanje, kršitev enakega varstva pravic in s tem rušenje pravne varnosti, ki se je sledeč razlagi prava EU vzpostavila pri odločanju o podobnih primerih v zadnjem času.7

8.V zvezi s sprejeto razlago določb ZIZ pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od dosedanje sodne prakse, v skladu s katero je treba upoštevati stroge pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in te pogoje razlagati ozko. Ob tem namreč pritožnica ne upošteva narave konkretnega spora in nadaljnjega razvoja sodne prakse. V sporih o potrošniških kreditnih pogodbah, kakršen je predmetni, je treba slediti visokim standardom evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Zato se določba 272. člena ZIZ oz. standard težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka tega člena v teh sporih razlaga na drugačen način kot v ostalih (navadnih) sporih.8 Pravno varstvo potrošniških pravic ne more biti enako(vredno) pravnemu varstvu drugih primerljivih pravic v domačem pravu. Za nerelevantno se ob tem izkaže tudi večkratno pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Ta odločba je bila izdana v bistveno drugačnih dejanskih in pravnih okoliščinah. Ne obravnava potrošniškega spora in izdana je bila skoraj 28 let nazaj, ko Slovenija še ni bila članica EU, zato sodišča tedaj niso bila zavezana k uporabi prava EU in upoštevanju sodne prakse SEU.9 Zato v tej zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek glede kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

9.Sodna praksa glede ugoditve začasnim odredbam za začasno zadržanje učinkovanja potrošniških kreditnih pogodb v CHF oz. za odlog plačila obveznosti po takih pogodbah sicer res še ni dolgoletna (kar glede na začetek pojava te problematike niti ne more biti), vendar pa je obsežna ter se je v zadnjem času ustalila. Pomen zagotavljanja polnega učinka Direktive 93/13 je bil v sodni praksi poudarjen že v januarju 2024, ko je bilo v podobnih sporih sprejetih več odločb o razveljavitvi odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje.10 Te odločbe so pogoje za izdajo začasnih odredb tolmačile celo nekoliko strožje, kot jih sodna praksa razlaga v zadnjih dveh letih.11 V pritožbi citirano stališče iz zadeve VSL sklep I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023 in še nekaterih drugih zadev, v katerih je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je ostalo osamljeno oz. je v večinski praksi istega sodišča preseženo. Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih namreč omogoča znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za regulacijske začasne odredbe.12

10.Ne drži, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13 in z njo povezano sodbo C-287/22 uporabilo neposredno. Uporabe določb nacionalnega prava ni izključilo. Izpodbijano odločitev je oprlo na določbe ZIZ; v delu, ko je presojalo verjetnost terjatve, pa tudi na Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) in Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Ob tem je pravilno upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor, zaradi česar je treba relevantne določbe ZIZ razlagati v skladu z besedilom in namenom (cilji) Direktive 93/13 in sodb SEU v zvezi s to Direktivo. To mu nalaga načelo lojalne razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava (pri čemer ne gre le za implementacijske, temveč za vse nacionalne predpise13) sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU.14 Postopka zavarovanja z začasnimi odredbami pravo EU ne ureja, zato je treba nacionalno pravo, na podlagi načela postopkovne avtonomije, uporabiti tako, da so ta nacionalna pravna sredstva ustrezna in učinkovita, v skladu z visoko ravnijo varstva potrošnikov. Sodišče prve stopnje zato določb ZIZ ni razlagalo contra legem niti ni nedopustno širilo načela lojalne razlage.

11.Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne oz. interpretativne narave. V ospredju je predvsem razlaga samih norm prava EU, medtem ko je dejansko stanje, v katerem je prišlo do neke odločitve SEU, sekundarnega pomena.15 Zato ni relevantno, ali so konkretne okoliščine zadeve C-287/22 neposredno primerljive s slovenskim procesnim pravom. Bistveno je, da sta si osnovno dejansko stanje in z njim povezana pravna problematika v predmetni zadevi in zadevi C-287/22 dovolj podobna (v zadevi C-287/22 je šlo prav tako za potrošniški spor, v katerem je bil vložen predlog za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi je bila predlagana odložitev izpolnjevanja pogodbe o hipotekarnem kreditu, indeksiranem v tuji valuti, do sprejetja končne odločitve o vračilu zneskov, ki naj bi bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenih pogojev iz te pogodbe).16

12.Ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je pri izdaji konkretne regulacijske začasne odredbe postopalo avtomatično, brez vsakršne presoje trditvenega in dokaznega bremena oz. brez preverjanja dejanskih okoliščin primera. V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke, pri čemer je bilo vezano na trditve strank. Ob izčrpno obrazloženi in jasno strukturirani tezi tožnika, da na tveganost ni bil ustrezno opozorjen, bremeni zatrjevanje (in izkazovanje) pozitivnega dejstva, da je tožniku takšno opozorilo dala, toženo banko. Toda že iz njenih navedb ni izhajalo, da bi lahko ovrgla tožnikovo tezo, da ga na prevzem tveganja ni opozorila na ustrezen način. Toženka ni zatrjevala, da bi bila svojo pojasnilno dolžnost opravila tako, da se je tožnik lahko zavedal celotne razsežnosti tveganj, torej da lahko v dolgi dobi odplačevanja kredita realno pride do velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer), tako da bo svoje obveznosti morda težko nosil. Opozorilo na možnost uresničitve t. i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti. Z oceno, da toženka najverjetneje ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, pa tudi ni prejudicirana dokončna odločitev sodišča. V tej fazi postopka je sodišče prve stopnje presojalo le verjetnost obstoja uveljavljene terjatve.

13.Utemeljeni niso niti očitki o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. S tem, ko je omenjeni standard napolnilo s spoznanji novejše (nadgrajene, spremenjene) sodne prakse, sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena URS. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče v precedenčni sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bile njej kot strokovnjakinji znane, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe. Sodišča so z razlago, kako bi bila banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala v času sklepanja pogodbe ravnati, le napolnila pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal oz. bi moral ravnati dober strokovnjak.

14.Ne drži, da je zadeva II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024 primerljiva s konkretno zadevo. Dejanski stanji v obeh zadevah nikakor nista primerljivi. V zadevi II Ips 74/2023 je bilo med drugim tudi na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovljeno, da je bil ustrezno informiran o tveganju, ki ga je prevzel s podpisom kreditne pogodbe v CHF. Bolj so dejanske okoliščine konkretnega primera podobne tistim iz zadeve II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (glej 13. točko) - tožniku so bila dana le splošna pojasnila glede valutnega nihanja, pri čemer so bila zatrjevana minimalna nihanja tam konkretizirana (z navedbo %).

15.Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno pojmovanje standarda težko nadomestljiva škoda, ki ne odstopa od novejše primerljive sodne prakse. Upoštevaje načelna stališča SEU v sodbi C-287/22 je treba preprečiti vsakršno nepotrebno dodatno otežitev potrošnikovega položaja med pravdo, če je verjetno izkazano, da bo s tožbenim zahtevkom uspel in je že oz. bo med pravdo verjetno preplačal izposojeni znesek glavnice. V nasprotnem primeru bi potrošnika poleg obveznosti nadaljnjega plačevanja (visokih) kreditnih obrokov, za katere je verjetno izkazano, da jih ne dolguje in da mu jih bo morala toženka vrniti, zadelo tudi še breme (dodatni stroški) v zvezi z uveljavljanjem vračila teh istih obrokov, čemur se je mogoče (enostavno) izogniti z začasno odložitvijo plačevanja obveznosti med pravdo. Upoštevati je torej treba potrošnikov celoten pravni položaj, ne le njegovo (ne)zmožnost spremembe tožbe oz. vložitve nove tožbe. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni poenostavitvi, da gre za položaj, ki je popolnoma običajen za vsakega posameznika, ki želi svoje pravice uveljavljati na sodišču, in da tak položaj ne more povzročati težko nadomestljive škode. Bistveno je, da se v primeru, ko je izkazana verjetnost njegovega uspeha v pravdi, potrošnikov položaj ne sme še dodatno poslabševati oz. oteževati. Že v tem se kaže potrebnost začasne odredbe v smislu verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kakšne posebne trenutne ali bodoče finančne ogroženosti pa potrošniku ob tem ni treba izkazati, kot zmotno meni toženka. Zato dejansko stanje glede premoženjskega stanja tožnika ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

16.Ni se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je za izdajo regulacijske začasne odredbe v tem sporu nujno preveriti tudi obstoj dodatnih pogojev. Upoštevaje sodbo SEU C-287/22 je novejša sodna praksa zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za obe stranki (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) nista pravno odločilni vprašanji za izdajo regulacijskih začasnih odredb za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Za izdajo takšnih začasnih odredb zadoščata le dva pogoja: verjetno izkazan obstoj terjatve in verjetnost nastanka težko nadomestljive škode. Tega stališča novejše sodne prakse pritožnica ne uspe omajati s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in na neugodne posledice, ki bi jo utegnile doleteti zaradi izdane začasne odredbe. Vse pritožbene navedbe glede neizkazanega pogoja reverzibilnosti in glede nepravilno opravljenega tehtanja neugodnih posledic (ne)izdane začasne odredbe za obe stranki so zato pravno nepomembne.

17.Pritožbeno sodišče ni sledilo zahtevi pritožnice, da na podlagi tretjega odstavka 267. člena PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri SEU, saj se ne strinja z izhodišči predlaganega vprašanja. O avtomatični uporabi stališč iz zadeve C-287/22 ni mogoče govoriti, kajti vedno je treba opraviti presojo, ali gre za primerljive dejanske in pravne okoliščine primera. Takšno presojo je pritožbeno sodišče (kot pojasnjeno v 11. točki obrazložitve tega sklepa) opravilo in ocenilo, da gre za dovolj primerljiva primera. Zato se mu ne poraja noben dvom, ali se že podana razlaga SEU nanaša tudi na konkreten primer. Glede za toženko spornih stališč že obstaja interpretacija SEU (doktrina acte éclairé).

18.S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke. Vse ostale pritožbene navedbe, na katere ni bilo odgovorjeno izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

20.Postopek zavarovanja je del pravdnega postopka, zato so stroški tega postopka del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo posledično odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Sodišče Evropske unije

2Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah

3Pogodba o delovanju Evropske Unije

4Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic

5Podobno VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025 v 8. točki.

6Brez navedbe prepričljivih razlogov za drugačno odločitev.

7Glej VSL sklep I Cp 1368/2025 z dne 16. 12. 2025 v 10. točki.

8Podobno VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025 v 10. točki.

9Podobno VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025 v 16. točki.

10Glej VSL sklepe II Cp 1658/2023, I Cp 1880/2023 in I Cp 1851/2023, vsi z dne 10. 1. 2024, II Cp 2109/2023 z dne 16. 1. 2024, II Cp 2054/2023 z dne 18. 1. 2024 in II Cp 1711/2023 z dne 25. 1. 2024.

11Glej VSL sklepe II Cp 728/2024 in I Cp 764/2024, oba z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, I Cp 1059/2024 in II Cp 1502/2024, oba z dne 17. 10. 2024, ter II Cp 1675/2024 z dne 22. 11. 2024.

12Glej VSL sklepa II Cp 1510/2024 in I Cp 1899/2024, oba z dne 18. 12. 2024, v 10. točki, ter VSL sklep I Cp 2110/2024 z dne 6. 2. 2025 v 12. točki.

13Glej M. Fajdiga, načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, str. 13, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724 <4. 8. 2025>; tako tudi VSL v sklepu II Cp 1433/2025 z dne 21. 8. 2025.

14Glej VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025 v 12. točki.

15Dr. Rajko Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 3.

16Podobno VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025 in VSL sklep I Cp 1368/2025 z dne 16. 12. 2025, oba v 15. točki.

17Podobno VSL sklep I Cp 1368/2025, 14. točka obrazložitve.

18Podobno VSL sklepa I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025 (22. točka) in I Cp 1275/2025 z dne 24. 10. 2025 (21. točka).

19Glej sklepa VSL II Cp 680/2025 z dne 24. 4. 2025 (12. in 13. točka) in II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 (25. točka).

20To velja tudi za pritožbeno navedbo o povečevanju tožnikovega dolga zaradi izdane začasne odredbe na račun zamudnih obresti, ki naj bi jih bil tožnik toženki dolžan plačati v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

21Podobno VSL sklep I Cp 920/2025 z dne 11. 8. 2025 v 16. točki.