15. 4. 2014

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Janez Strah, Videm Dobrepolje, ki ga zastopa Odvetniška družba Vidovič & partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 15. aprila 2014

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3948/2011 z dne 27. 6. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. P 116/2009 z dne 27. 9. 2011 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v pravdi tožnika) za ugotovitev motenja posesti in za prepoved nadaljnjega motenja. Obenem je pritožnika denarno kaznovalo zaradi žalitve v vlogi. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da pritožnik ni dokazal, da so toženci motili njegovo posest. Prvostopenjski sklep o kaznovanju je Višje sodišče delno spremenilo, tako da je pritožniku izrečeno kazen znižalo na 100 EUR.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22,. 23., 33. in 36. člena Ustave. Sodiščema očita, da pri izreku denarne kazni nista upoštevali vseh njegovih osebnih okoliščin, in sicer njegove visoke starosti, slabega zdravstvenega stanja, pomanjkanja denarnih sredstev in čustvenosti, pogojene z družinskim sporom. S tem naj bi pritožnika neenako obravnavali, neupoštevanje navedenih okoliščin pa naj bi kazalo tudi na izrazito pristranskost obeh sodišč. Ti po oceni pritožnika prav tako nista spoštovali njegove pravice do zasebne lastnine. To pritožnik utemeljuje s trditvijo, da sodišči nista upoštevali vseh njegovih navedb, čeprav je jasno izpovedal, da ga poskušajo toženci z motilnimi dejanji "izriniti iz njegove zasebne lastnine". Ker naj bi toženci motili posest z vstopom v njegov del stanovanja, sodišči pa naj bi vse njegove navedbe zavrnili kot nedokazane, je po pritožnikovem prepričanju kršena njegova pravica do nedotakljivosti stanovanja.

B.

3.Ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika (prvi odstavek 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Drugi odstavek 55.a člena ZUstS določa primere, za katere se šteje, da nimajo takih posledic. Mednje med drugim uvršča posamične akte, izdane v sporu zaradi motenja posesti (tretja alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS), in posamične akte, izdane v sporu majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugem sporu, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (prva alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). Ker torej pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep, izdan v sporu zaradi motenja posesti, ustavna pritožba na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena. Z izpodbijano odločitvijo o kaznovanju pa je pritožniku naloženo plačilo, nižje od 2.000 EUR, kolikor prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) določa za opredelitev spora majhne vrednosti. Ustavna pritožba, kolikor se nanaša na sklep o kaznovanju zaradi žalitve v vlogi, torej ni dovoljena glede na prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS.[1]

4.O nedovoljeni ustavni pritožbi sme Ustavno sodišče skladno s tretjim odstavkom 55.a člena ZUstS odločati le izjemoma, kadar presodi, da gre za posebno utemeljen primer. Posebno utemeljen pa je primer, katerega rešitev bi pomenila odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi stavek tretjega odstavka 55.a člena ZUstS). Da konkretna ustavna pritožba presega zgolj pritožnikov posamični interes, ker je odločitev o njej objektivno pomembna z vidika celotnega ustavnopravnega reda, mora izkazati pritožnik.[2]

5.Pritožnik ne zatrjuje izrecno, da bi njegov primer vseboval pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi izjemoma dovoljevalo obravnavo ustavne pritožbe. Ker pritožnik odločitvi o kaznovanju očita kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, bi to sicer lahko nakazovalo na ustavnopravno pomembnost primera.[3] Tudi glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012 bi namreč v določenih okoliščinah lahko bilo precedenčnega pomena vprašanje videza nepristranskosti sodnika, ki kaznuje stranko zaradi žalitve sodišča. Vendar pritožnik takega vprašanja v ustavni pritožbi ni postavil. Očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja namreč utemeljuje zgolj s pavšalnimi trditvami o neupoštevanju njegovih osebnih lastnosti pri izreku kazni.

6.Glede na to je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo zavrgel kot nedovoljeno.

C.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat

Predsednica senata

Opombe:

[1]Primerjaj 3. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12).

[2]Primerjaj na primer 4. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1201/12 z dne 10. 9. 2013, 4. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-132/13 z dne 30. 9. 2013 in 5. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-441/13 z dne 10. 9. 2013.

[3]Primerjaj 6. in 7. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1201/12, 6. in 8. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-132/13 ter 7. in 9. točko sklepa Ustavnega sodišča št. Up-441/13.