Jedro

Ker navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka, se nanjo ne more uspešno sklicevati tožnik v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je drugotožena stranka P. d.o.o. dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.4.2008 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Tožniku je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov 2. toženi stranki v znesku 998,14 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da komisijska pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni bila fiktivna, saj nobeden izmed izvedenih dokazov ne kaže na to. Komisijske pogodbe so se v tistem času ob prodaji vozil redno sklepale. Kakšni so bili konkretni motivi za njeno sklenitev, je za predmetni spor nerelevantno. Glede na to, da je bila komisijska pogodba veljavno sklenjena, bi moralo sodišče razsoditi na podlagi tistih določb zakona, ki se nanašajo na komisijsko pogodbo. Tožena stranka je v tem primeru nasproti tožniku nastopala kot prodajalec in v svojem imenu, saj je imela vlogo komisionarja. Komisionar vedno stopi v pravno razmerje v svojem imenu na račun komitenta, komitent pa je v pravnem odnosu s tretjim šele, ko mu komisionar odstopi terjatev. Tako izhaja iz določbe 408. člena Obligacijskega zakonika(1). Da je bil tožnik v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ne izhaja le iz določb OZ, ampak tudi iz sodne prakse VS RS, konkretno sodbe II Ips 620/2000. Sodišče ni uporabilo pravilno določb OZ, ki se nanašajo na odgovornost za pravne napake. Ker imata tožeča in tožena stranka druga proti drugi vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz prodaje avtomobila, je tožena stranka tista, ki odgovarja tožniku za pravne napake na prodanem avtomobilu. Tožena stranka je tožniku prodala osebno vozilo, za katero se je kasneje izkazalo, da je ukradeno. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 1. odst. 490. člena OZ, ki določa, da če je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, lahko slednji po svoji izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva sorazmerno znižanje kupnine. Tožnik je tako upravičen do vračila kupnine od tožene stranke kot komisionarja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu drugotožena stranka plačala 16.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Šlo naj bi za vrnitev kupnine za osebno vozilo obremenjeno s pravno napako. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče, ki je pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je napačno ugotovilo, da je komisijska pogodba fiktivna, saj izvedeni dokazi niso kazali na to, da K. in tožena stranka nista imela namena skleniti komisijske pogodbe. Sodišče je imelo za podlago ugotovitve takega dejanskega stanja ravno izpovedbo tožnika samega, ki je izpovedal, da je bil pri nakupu predmetnega vozila v pogodbeno kupoprodajnem odnosu zgolj s K.. Njega je štel za lastnika in prodajalca vozila, njemu je plačal celotno kupnino, K. pa mu je vozilo izročil. Za drugo toženo stranko (P. d.o.o.) je menil, da je potrebna pri prepisu vozila, na njen žiro račun pa ni plačal nikoli ničesar. Sodišče je tako štelo, da je dolžnik kot veljavno in pravno zavezujočo štel zgolj pogodbo s K, kot registriranim lastnikom vozila, kateremu je tudi plačal celotno kupnino. Pritožbeno sodišče sledi tudi nadaljnji ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je pravni posel z dne 18.11.2006 (pogodbo, ki sta jo sklenila tožnik in K.) kot takšen štel tudi K., saj sicer ne bi še istega dne po podpisu pogodbe in prejetju skoraj celotne kupnine izročil vozila tožniku. Prvostopenjsko sodišče pa je obrazložilo tudi, zakaj je štelo, da sta se tožnik in K. poslužila takega postopanja pri prepisovanju vozila. V tistem času je bila to splošna praksa, namen pa je bil neplačilo davka.

6. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta tožnik in K. že 18.11.2006 podpisala kupoprodajno pogodbo, dolžnik je plačal del kupnine, K. pa je tožniku vozilo izročil v posest. Pogodba o komisijski prodaji ima datum 23.11.2006. Sklenjena naj bi bila torej 5 dni po sklenjeni in realizirani kupoprodajni pogodbi med tožnikom in K., ko je vozilo že bilo prodano in izročeno in ni bilo več ne v lasti ne v posesti K. Da je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o fiktivni izdaji računa št. 373/06 z dne 23.11.2006, ki ga je izdala P. d.o.o., pa potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik pred tem kupnino K. že plačal, P. d.o.o. (pa kupnine nikoli ni ne prejela ne terjala). Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila pogodba o komisijski prodaji sklenjena med tožnikom in P. K. zgolj navidezna, so pravilne in jih pritožbene navedbe tožene stranke ne morejo izpodbiti. Ker navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka (1. odst. 50. čl. OZ), se nanjo ne more uspešno sklicevati tožnik v pritožbi.

7. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tudi v primeru, če ne bi šlo za navidezno komisijsko prodajo, bila pogodba o prodaji predmetnega vozila razdrta že po samem zakonu. Nesporno je, da je bilo predmetno vozilo ukradeno in posledično zaseženo (1. odst. 490. čl. OZ). Tudi, če je bilo vozilo naknadno tožniku vrnjeno, pogodba ni ponovno oživela. Poleg tega pa je pogodbo razdrl tudi sam tožnik v pripravljalni vlogi in zahteval nerazdelno od prvo in drugotožene stranke vrnitev tistega, kar je dal. Vendar tožnik ne more zahtevati vrnitve kupnine od drugotožene stranke (P. d.o.o.), ki od tožnika kupnine nikoli ni prejela. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na 140. člen OZ-a, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo v zvezi s 488. člena OZ-a. Kupec sme res po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine, kar je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Ker pa je bila kupnina v celoti izročena in plačana P. K., in sta stranki v primeru razdrte pogodbe prosti svojih obveznosti, morata prejeto tudi vrniti (111. čl. OZ). Drugotožena stranka (P. d.o.o.) kupnine ni prejela, torej je ne more vrniti tožniku.

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča se tako pokaže za pravilno, pritožba pa za neutemeljeno. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, ki jih upošteva višje sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku(2)).

(1)Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ

(2)Ur. list RS št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju ZPP