Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku za pripravljenost na določenem kraju plačati prikrajšanje pri plači za določene mesece od avgusta 2017 do februarja 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter posledično zoper odmero stroškov (točki I in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi; z nepravično razporeditvijo dokaznega bremena je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da že sama narava sporne vojaške dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem celotnih kategorij vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer pa ni pomembno, kakšne naloge je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Če ta ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njegov konkretni primer navedena direktiva morala uporabiti, je na njem dokazno breme o tem, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče prve stopnje je nepravilno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede straže je sprejelo zmoten zaključek, da njene izvedbe niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Zmotno je stališče, da straža spada v običajno službo pripadnika SV. Tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar, zato straža zanj ni veljala kot običajna oziroma redna naloga. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno, saj imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice. Ne drži zaključek, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Možna je namreč izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, kar izhaja iz pojasnil A. A., saj se lahko operacije izvajajo tudi v nebojnem smislu. Poleg tega pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil v primeru izrednega dogodka, ki pa je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ker dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov sploh ni opravilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjske odločitve zaradi pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženka s pavšalnim pritožbenim očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

7.Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot vojak specialist izvidnik vezist v ... brigadi, baterija za ognjeno podporo ... brigade, izvidniški vod, enota C. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi straže (varovanja vojaških objektov), vojaških vaj in terenskih usposabljanj ter varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, kar je predmet pritožbene graje.

8.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.

9.Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik navedel vsa odločilna dejstva glede trajanja, kraja in razloga odrejene pripravljenosti. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je o tem podal le pavšalne in skope navedbe. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Neutemeljeno je zato stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme oziroma ga neutemeljeno naložilo toženki.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

11.Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni vseh v tej smeri izvedenih relevantnih dokazov, na podlagi katerih je sodišče pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pavšalna pritožbena graja, da sodišče v zvezi s stražo ni napravilo dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov, je neutemeljena, pri čemer v zvezi s slednjimi toženka niti ne konkretizira, kateri relevantni dokazi naj bi iz dokazne ocene izostali. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami in dopolnitvami) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, kar pa je tožnik nesporno bil. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju tožnik stražo opravljal, kar med strankama prav tako ni bilo sporno, niti v katerem časovnem obdobju jo je opravljal.

12.Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 (neprimernost sistema rotacije zaposlenih), pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo sistem rotacije zaposlenih primeren. Pravilnosti te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte (D. in E.), na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene (niti zatrjevane) okoliščine, ki bi izkazovale realno možnost nastopa izpostavljenih negativnih posledic rotacij. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi aktualno ureditev varovanja določenih objektov, ki temelji na sistemu rotacije, med drugim tudi objektov, na katerih je varovanje opravljal tožnik. Tudi upoštevaje navedeno okoliščino je utemeljeno zaključilo, da je sistem rotacije zaposlenih pri straži (očitno) mogoč in po kriterijih iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 primeren. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem povečanega števila dejavnikov tveganja, če stražarji rotirajo vsakih 12 ur, v posledici česar naj bi bila ureditev s stalno pripravljenostjo za stražo bolj primerna, je dodati, da četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja (uvedbo rotacij) nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi ob nastopu izrednih dogodkov. Ocena kakovosti izvedbe naloge straže v različnih sistemih varovanja (stalna pripravljenost, rotacije), za katero se v pritožbi zavzema toženka, ni naloga sodišča, sicer pa taka ocena na sam zaključek o primernosti rotacij ne bi mogla vplivati.

13.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Navedena zadeva se nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu (tudi toženka priznava, da je izvedlo obširni dokazni postopek), s čimer je ustrezno upoštevalo okoliščine konkretnega primera.

14.Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopnega zaključka, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Pri tem se toženka sklicuje na pojasnila A. A., konkretno da je možna izvedba vojaške operacije, čeprav ne gre za bojno delovanje, saj se lahko operacije izvajajo tudi v nebojnem smislu. Sodišče prve stopnje vsebine pisne izjave navedene strokovne priče ni spregledalo (20. točka obrazložitve prvostopne sodbe), je pa samo upoštevaje vsebino vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena (tudi) v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje), sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da opravljanje straže vendarle ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v zgoraj izpostavljeni sodbi VSRS na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu, relevantnost njenih argumentov tudi za konkretni primer pa je bila že pojasnjena.

15.V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj) ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo očitanih kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno očita pritožba. Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče A. A. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za izpovedbo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno navaja pritožba.

16.Glede nalog SV na meji je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da je imelo sodelovanje SV na meji dve različni fazi. Sodelovanje SV s Policijo pri varovanju državne meje se je pričelo v letu 2015, od leta 2019 oziroma 2020 naprej pa se je izvajalo v okviru operacije Odboj. Do leta 2019 je SV s svojimi pripadniki izvajala pomoč Policiji s sistemom rotacije pripadnikov, tako da so se pripadniki vozili na delo in iz dela domov. V letu 2019 pa se je spremenila organizacija delovanja tako, da se je namesto rotacije odredila stalna pripravljenost. Pri tem se je spremenil zgolj način organizacije dela, ne pa tudi sama vsebina dela SV na meji, ki je še naprej potekalo v obliki sodelovanja s policisti in nudenja podpore slednjim, torej kot oblika podpornega delovanja drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 29 do 32, tudi točka 35). Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji. Le-to je izvajala v obliki mešanih patrulj (pri katerih je pripadnik vojske varoval postopek, ki ga je izvajal policist), s pošiljanjem pripadnikov vojske na samostojne opazovalnice in opazovalne točke. Glede na take dejanske ugotovitve varovanje državne meje torej tudi (nikoli) ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja.

17.Pritožba s poudarjanjem pisnih izjav prič B. B. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče prve stopnje izpovedbama navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, saj sta izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je pri razlagi pojmov iz sodbe Sodišča EU izhajalo iz smisla Direktive 2003/88/ES. Sodišče izjav navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih prič zavzemala. Toženka ne more uspeti niti z izpostavljanjem vsebine Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020, iz katere naj bi izhajalo, da je varovanje državne meje ustrezalo vsem elementom vojaške operacije. Gre za dokument, na katerem temelji operacija Odboj, pri čemer toženka konkretno ne pojasni, kako naj bi vsebina navedenega dokumenta vplivala na drugačno presojo v obravnavani zadevi. Sicer pa sodišče prve stopnje ni spregledalo vsebine sodelovanja SV s Policijo tudi v času, ko je bilo to opredeljeno kot operacija Odboj, kar pa materialnopravno pravilno ni vplivalo na drugačen zaključek v zvezi z varovanjem meje kot vojaško operacijo.

19.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. O tej izjemi ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. V zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) je Sodišče EU izpostavilo, da se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi v primeru opravljanja nalog nadzora na zunanjih mejah države članice oziroma v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. O pravno relevantnem izrednem dogodku je mogoče govoriti v primeru okoliščin, ki so po svoji teži in obsegu izredne, kot so npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče ... Takih okoliščin sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj ne izhajajo niti iz trditev strank niti iz izvedenih dokazov. V pritožbi izpostavljene navedbe toženke o cilju operacije Odboj, ki je v zmanjšanju števila nezakonitih migracij, ne morejo vplivati na drugačen zaključek o izrednosti dogodka.

20.Pritožba s pavšalnim izpostavljanjem vseh ostalih vojaških nalog pripadnikov na meji zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja iz pojasnil priče B. B. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja bi sicer lahko predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

21.Glede višine (prisojenega) plačila toženka še izpostavlja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo dodatka v višini 50 % urne postavke osnovne plače v 46. členu KPJS, ne glede na to, ali gre za pripravljenost za delo znotraj ali zunaj delovnega časa. Iz sodbe C-742/19 pa nadalje izhaja, da 2. člen Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba delo opravlja. Ob tem pritožba zavajajoče in zmotno navaja, da to velja ne glede na to, ali se čas razpoložljivosti šteje za delovni čas. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se tudi na zavzeta materialnopravna stališča v sodbi VIII Ips 196/2018 pravilno pojasnilo, da se v skladu z drugim odstavkom 97.e člena ZObr pripravljenost za delo ne všteva v delovni delovni čas (število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti), zgolj za tak primer je v KPJS določena višina plačila (50 % urne postavke osnovne plače). Kadar pa se uporablja Direktiva in se pripravljenost šteje v delovni čas, pa je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas, to pa je 100 % plačilo osnovne plače. Za odločitev v obravnavani zadevi tako ni pomembna (različna) višina plačila, ki je bila (v različnih časovnih obdobjih veljavnosti KPJS) določena za čas pripravljenosti, ki se ne všteva v delovni čas, katero po nepotrebnem izpostavlja pritožba.

22.Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

23.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami). Le-ti znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (točka 4 tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 382,5 točk, glede na vrednost točke (0,60 EUR) pa 229,50 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je dolžna toženka tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.