Jedro

Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se med drugim šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, pa tudi vložitev prošnje za azil, z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (2. alinea 1. odstavka 35. člena v zvezi s 36. členom ZAzil). Tudi pritožbeno sodišče, na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz spisovnih podatkov (neskladje pri izjavah, posedovanje nemškega spričevala o izobrazbi, ob hkratnem pomanjkanju dokazov o zatrjevani politični preganjanosti, posedovanje večje vsote gotovine in več potnih listov iranskih državljanov ter prijetje z večjo skupino novih iranskih prebežnikov), meni, da tožnikov glavni namen ilegalnega prihoda v Slovenijo vsekakor ni mogel biti iskanje azila v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2166/2000-7 z dne 13.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 23.10.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo skupaj z ženo in mladoletnimi otroci v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe. Tožnik je vlogo za azil vložil že 28.10.1998 pri Policijski postaji L. - C. V vlogi je navedel, da je iranski državljan, po narodnosti pa Kurd. Ker naj bi pomagal svojim rojakom in zaradi sodelovanja s Kurdsko demokratsko stranko v času službovanja v iranski vojski, kjer je dosegel visok čin, je bil obsojen na 15 let zapora, od katerih je prestal le 20 ali 21 mesecev. Po izpustitvi iz zapora je zbežal v Irak, ko pa se mu je pridružila še družina, so vsi skupaj ilegalno odšli v Turčijo in nato preko Bolgarije, Romunije in Madžarske v Slovenijo, kjer je takoj zaprosil za azil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi utemeljeno menila, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje azila in da je zato njegovo prošnjo pravilno zavrnila. Vse okoliščine, ki jih je tožnik navajal v svoji vlogi in na zaslišanju, kažejo na to, da tožniku ni šlo za azil v eni od varnih držav, saj je potoval skozi več varnih držav, kjer bi lahko že zaprosil za azil, preden je prispel v Slovenijo. Očitno je prosilec hotel v Avstrijo in sploh ni hotel iskati zaščite v Republiki Sloveniji, pač pa je podal vlogo za azil preventivno zaradi strahu, da bo dobil stransko kazen izgona tujca iz države. Sodišče prve stopnje je dodalo, da odločba tožene stranke ni temeljila na okoliščinah, da bi tožnik protizakonito deloval proti Republiki Sloveniji, ker je bil obravnavan v predkazenskem postopku zaradi pomoči svojim sodržavljanom pri ilegalnem prehodu meje, pač pa na dejstvu, da tožnikova prošnja temelji na zavajanju oziroma zlorabi postopka za pridobitev azila po določbi 2. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 in 113/2000, v nadaljevanju ZAzil).

V svoji pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču RS v novo sojenje. Ponovno vztraja, da je bila v postopku za pridobitev azila kršena določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, pa tudi v samem postopku za pridobitev azila je sodeloval tolmač, ki ne razume perzijščine. Zatrjuje, da ni imel namena zlorabljati azilnega postopka z namenom, da ne bi bil prisilno odstranjen iz Slovenije, saj bi v takem primeru do danes že sam zapustil Slovenijo.

Izpodbijana sodna odločba naj bi bila v obrazložitvi tudi sama s seboj v nasprotju. Menda se mu očita, da naj bi skušal zlorabiti postopek za pridobitev azila, sodišče pa mu istočasno očita, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev azila, pri tem pa ne navede, katerega pogoja ne izpolnjuje in takšne ugotovitve niti ne skuša utemeljiti. V nadaljevanju ponavlja svoje tožbene navedbe, da je po narodnosti Kurd, da je bil v Iranu oficir, da pa je zaradi svoje pomoči kurdskemu ljudstvu bil obsojen in nato odpuščen iz vojske, zaplenili pa naj bi mu tudi celotno premoženje. Opisuje svojo pot v Slovenijo, kjer je takoj zaprosil za azil in da se z nezakonitimi dejavnostmi v Sloveniji ne ukvarja.

V svojem odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožeče stranke iz razloga, ker je prišlo do prepričanja, da je tožena stranka pravilno zavrnila zahtevo tožnika za priznanje azila na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Na podlagi navedene določbe pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po določbah 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje med drugim tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, pa tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik nahajal pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo v več varnih tretjih državah, kjer iranskih državljanov kurdskega rodu zaradi njihove podpore svojemu narodu ne preganjajo, še manj pa izročajo Iranu. Tudi pritožbeno sodišče, na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz spisovnih podatkov (neskladja pri izjavah, posedovanje nemškega spričevala, ob hkratnem pomanjkanju dokazov o zatrjevani politični preganjanosti, posedovanje večje vsote gotovine in več potnih listov iranskih državljanov ter prijetje z večjo skupino novih iranskih prebežnikov), meni, da tožnikov glavni namen ilegalnega prihoda v Slovenijo vsekakor ni mogel biti iskanje azila v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo svojo odločitev in zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju napotuje na razloge iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbene ugovore o neskladju v izpodbijani sodbi, ki naj bi bila potrditvi pritožbe sama s seboj v nasprotju. Kot je bilo že navedeno, je zavajanje oziroma zloraba postopka eden od razlogov, zaradi katerih se prošnja lahko zavrne. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore o neustreznem prevajanju ter drugih zatrjevanih kršitvah pravice do uporabe svojega jezika in tudi glede teh ugovorov napotuje na že dane odgovore v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo na podlagi 73. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.