Jedro

Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.

Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine od tožene stranke, katere zavarovanec je bil organizator amaterske (sindikalne) smučarske tekme v veleslalomu. Tožnik je na tekmovanju v zavoju izgubil smer, kasneje padel, drsel in nazadnje zdrsnil prek roba smučišča ter se poškodoval. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi ter izdalo vmesno sodbo tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso škodo tožeče stranke iz škodnega dogodka dne 20. 1. 2012. 4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 353/2015 z dne 16. 3. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral organizator tekme na rob smučišča, kjer je padel tožnik, namestiti zaščitna sredstva.

**Bistvo navedb strank v revizijskem postopku**

5. Toženka v dopuščeni reviziji trdi, da v konkretnem primeru posebna zaščitna sredstva na delu proge, kjer je prišlo do zdrsa, nikakor niso bila potrebna. Noben izmed izvedenih dokazov ne daje podlage za takšno ugotovitev. S fotografij je jasno razvidno, da spornega dela proge ni mogoče uvrstiti med neprilagojena mesta, saj na tem mestu ni kopnin, previsov, prepadov, globeli, vrtač, … Tveganje spada v riziko smučarja samega. V tem postopku postavljeni izvedenec ni potrdil, da bi morala biti na tem mestu proga še posebej zavarovana z mrežo ali z ograjo. Takšnega zaključka ne dajejo niti določila Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč)1. Gre namreč za povsem običajno progo, kjer ni prepadov, previsov ali drugih posebno nevarnih mest. Gre za običajno progo, ki je speljana tako, da se nekaj metrov od roba smučišča nahaja gozd. Od organizatorja prireditve ni mogoče zahtevati, da bo celotna proga zaščitena z mrežo ali z ograjo. Revidentka se sklicuje na naslednje odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 ter II Ips 143/2006. 6. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Trdi, da toženka z dejanskimi navedbami zavaja sodišče. **Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je utemeljena.

8. Zavarovanec tožene stranke (organizator sindikalnega, torej amaterskega smučarskega tekmovanja) naj bi ravnal protipravno zato, ker na mestu, kjer je tožnik zdrsel s proge, ni namestil varnostnih mrež.

9. Takšen pravni zaključek je podalo sodišče druge stopnje na tožnikovo pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o neustrezno zavarovanem robu smučarske proge.

10. Naloga Vrhovnega sodišča je, da presodi, ali je tak pravni sklep materialnopravno pravilen.

11. Judikati, na katere se sklicuje revidentka, so za presojo odškodninske odgovornosti pri smučarskih nesrečah relevantni, vendar je med njimi in obravnavanim primerom tudi pomembna razlika. Bistvo vseh treh predhodnih zadev je, da je smučanje šport v naravi, da so proge speljane tudi skozi gozd, kjer so drevesa, skale, kamenje in podobno. Posameznik pristane na običajne rizike, ki so z gibanjem v naravi povezani. Dolžnost upravljalca smučišča ni, da bi iz bližine smučišča odstranil vse nevarne danosti ter naravo preoblikoval v umeten poligon, ki z naravo nima več ničesar skupnega. Predhodnim zadevam in obravnavanemu primeru je skupno to, da se tudi smučarsko tekmovanje odvija v naravi ter da je tudi tu mogoč sklep, da tekmovalec nase prevzame riziko, ki je s takšno dejavnostjo običajno povezan. Obravnavan primer pa se od predhodnih razlikuje po tem, da je šlo tu za tekmovanje, kjer je smučarjeva pozornost vendarle drugačna, zaradi česar zakonsko pravo organizatorju tekmovanja (in ne upravljalcu smučišča) vendarle nalaga specialna varnostna ravnanja.

12. Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.

13. Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.

14. Glede na to, da se sodišče prve stopnje do vprašanja, ali bi moral biti konkreten del proge zavarovan z zaščitno mrežo, sploh ni opredelilo (prav zato je bil to tudi tožnikov pritožbeni očitek), je obrazložitveni standard, ki mu mora zadostiti pritožbeno sodišče za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti tak, kot sicer velja za sodišča prve stopnje. Iz sodbe pritožbenega sodišča bi torej moralo biti razvidno: − kakšne so bile tožnikove trditve o konkretnih lastnostih spornega dela proge; − kakšna je presoja pritožbenega sodišča o tako zatrjevanih dejstvih – ali povedano še drugače: kakšne so dejanske ugotovitve o lastnostih spornega dela proge; − pravni sklep, ali je glede na konkretne lastnosti spornega dela proge bilo tam potrebno postaviti zaščitna sredstva.

15. Če bi sodba pritožbenega sodišča vse to vsebovala, potem bi Vrhovno sodišče v okviru dopuščenega vprašanja tudi lahko pravno presodilo, ali bi moral organizator na rob smučišča, kjer je padel tožnik, namestiti zaščitna sredstva ali ne. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi bil konkreten odgovor na to vprašanje povsem arbitraren, saj Vrhovno sodišče ne razpolaga z dejstvi, na podlagi katerih bi lahko v konkretnem primeru napolnilo nedoločen pravni pojem „potrebnosti“ iz drugega odstavka 15. člena ZVSmuč.

16. Ker je tako, lahko Vrhovno sodišče poda le splošen odgovor na dopuščeno vprašanje. Ta se glasi: organizator bi moral na rob smučišča namestiti zaščitna sredstva, če so bila ta potrebna. Potrebna pa so bila, če je uspel tožnik z dejstvi utemeljiti, da bi bil brez njih smučar na sindikalnem tekmovanju izpostavljen takšnemu riziku, ki ga ni mogel pričakovati in nanj pristati, organizator pa bi ga, nasprotno, moral pričakovati in bi ga z zaščitnimi sredstvi mogel in moral preprečiti.

17. Izpodbijana sodba ne daje podlage za konkretizacijo tako zasnovanega splošnega odgovora. Pritožbeno sodišče je namreč izhajalo iz dejstva, da se je nezgoda pripetila ter da bi jo moral organizator preprečiti. Pri tem izrecno poudari, da se opira izključno na dokaz z izvedencem (glej 19. točko izpodbijane vmesne sodbe). Prav to pa nazadnje razkrije arbitrarnost končne presoje pritožbenega sodišča. Izvedenec namreč o dejanskih lastnostih konkretnega dela proge sploh ni podal stališča. Njegovo sporočilo, ki je povzeto v tretji alineji 14. točke izpodbijane sodbe, namreč ni, da so bile za robom proge gozd in skale (še manj: kakšne skale, kakšen gozd in na kakšni razdalji), marveč je njegovo sporočilo to, da o potrebi zavarovanja tekmovalne proge na podlagi ogleda in ocene konkretnih lastnosti odloči tekmovalna žirija. To pa je popolnoma splošno stališče, ki ga je podal izvedenec. Vpogled v izvedensko mnenje tudi dobro pojasni, zakaj se je izvedenec zadržal na splošni, načelni ravni: „Ker realna ocena, ali bi konkretna smučarska proga morala imeti zavarovan rob smučišča“, glede na razpoložljive podatke po izvedenčevem stališču ni možna.

18. Nosilno stališče pritožbenega sodišča, ki v svojem bistvu pomeni, da bi zaščitne mreže morale biti postavljene, saj bi to preprečilo tožnikovo poškodbo, predstavlja zmotno uporabo drugega odstavka 15. člena ZVSmuč. Iz tega razloga je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje o tožnikovi pritožbi. Napotki za nadaljnje delo so vsebovani v splošnem odgovoru na dopuščeno revizijsko vprašanje.

1 V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče uporabilo različico tega predpisa iz Uradnih listov RS, št. 110/2002 do 52/2008.