Jedro

Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1.

Točka 3 izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, pa toženka utemeljuje na Uredbi 2024/1351. Treba je pritrditi tožniku, da takšno postopanje tožene stranke pomeni napačno uporabo materialnega prava. Toženka bi namreč morala celotno odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, torej tudi glede predaje tožnika, utemeljiti na določbah Uredbe Dublin III. Vendar pa navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, na tožnikov pravni položaj neposredno ne vpliva in je pojasnilne narave.  To (še) ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo, saj prva alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 5. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo; če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, pa se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). V 4. točki izreka izpodbijanega sklepa je toženka odločila, da bo tožnik obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje ter da stroški postopka bremenijo Ministrstvo notranje zadeve in javno upravo.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka razlaga, da se je 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1351.

Ta v drugem odstavku 84. člena določa, da se država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Glede na to, da Uredba Dublin III veže odvzem in posredovanje prstnih odtisov na vložitev prošnje, se za potrebe konkretnega postopka, ko je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena pred 12. 6. 2026, za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavanje prošnje, uporablja Uredba Dublin III. V zvezi s tem se toženka sklicuje še na 49. in 51. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V preostalem delu izpodbijani sklep temelji na Uredbi 2024/1351.

3.Toženka opisuje dosedanji potek postopka in okoliščine zadeve. Tožnik, ki se je predstavil kot A. A., državljan Islamske republike Afganistan, je 5. 5. 2026 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Pristojni organ je skladno z Uredbo 603/2013 zajel njegove prstne odtise in jih posredoval v evidenco Eurodac. Ugotovil je, da je bil tožnik v to evidenco že večkrat vnesen v različnih državah, nazadnje na Hrvaškem. Na podlagi Uredbe Dublin III je organ od Hrvaške organ 25. 5. 2026 prejel odgovor, da ta država sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Osebni razgovor s tožnikom je potekal 2. 6. 2026, v prisotnosti tolmača za farsi jezik in predstavnice pooblaščene organizacije. Tožnik je navajal različne slabe izkušnje iz držav, v katerih je bil. Ima zdravstvene težave. Če bo vrnjen na Hrvaško, ga bodo od tam ponovno vrnili v države, kjer je že bil deležen različnih oblik nasilja.

4.Po presoji toženke dejstva, da je bila na Hrvaškem v tožnikovem primeru že sprejeta zavrnilna odločitev, ni mogoče obravnavati kot nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Tožnika tudi na Hrvaškem varuje načelo nevračanja. Tožnik se ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju in nima posebej hude duševne ali fizične bolezni. Drugačna presoja ni mogoča niti po preučitvi dokumentacije v zvezi z razmerami na Hrvaškem, ki jo je v postopku predložil tožnik. Iz te dokumentacije izhajajo večinoma podatki, ki se nanašajo na ilegalne prebežnike na Hrvaškem, ne pa na vlagatelje namere ali prosilce za priznanje mednarodne zaščite. Določeni podatki o razmerah na Hrvaškem, na katere se sklicuje tožnik, tudi niso več aktualni. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi na Hrvaško soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic v smislu 4. člena Listine.

Tožba

5.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, napačno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijani sklep in odloči, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Slovenija oziroma podredno, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Hkrati tudi predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe.

6.Po trditvah tožnika je uradna oseba toženke celoten ugotovitveni postopek vodila po stari Uredbi Dublin III, izpodbijani sklep in odločitev o njegovi predaji pa nato napačno oprla na novo Uredbo 2024/1351, s čimer je kršila načelo pravne varnosti. Tožnik je bil zaveden glede upoštevne pravne podlage in odvzeta mu je bila pravica do učinkovite obrambe v postopku. Ker gre za ponovni sprejem osebe, katere prstni odtisi in zgodovina prošenj so bili v sistemu Eurodac registrirani pred 12. 6. 2026, uporaba meril, rokov za izvedbo predaje in določb o pobegu iz Uredbe 2024/1351 ni mogoča. Toženka bi morala uporabiti izključno Uredbo Dublin III.

7.Po mnenju tožnika je toženka napačno in pavšalno zaključila, da je Hrvaška varna država za predajo. Tožnik je zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti in nečloveškega ravnanja na Hrvaškem, vendar toženka tega ni upoštevala. V Sloveniji ima dva nečaka. Na Hrvaškem so mu nezakonito odvzeli osebno svobodo in onemogočali dostop do azilnega postopka. Zdravniška oskrba je bila neustrezna. Tožnik navaja, da ima trajno poškodbo noge, hude opekline in težke psihične stiske. Ker so azilni postopki na Hrvaškem, katerih stranka je bil tožnik, pravnomočno zaključeni od leta 2019, tožnik ob predaji Hrvaški ne bo imel statusa prosilca za azil, temveč bo ilegalni tujec brez pravic. Zato je gotovo, da bo iz Hrvaške nasilno izgnan v Bosno in Hercegovino oziroma nazadnje v Afganistan, kjer mu pod talibanskim režimom zaradi spreobrnitve v krščansko vero grozi smrtna kazen. Toženka ni vsebinsko in objektivno presodila predloženih dokazov. Dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi na Hrvaškem, je pavšalno ocenila kot zastarelo, čeprav vsebuje podatke iz let 2023-2025. Splošna meddržavna diplomatska zagotovila ne morejo veljati kot dokaz, da je država varna, če poročila s terena in konkretne izkušnje posameznika kažejo, da ta zagotovila niso upoštevana. Sodna praksa, tudi tujih sodišč, jasno dokazuje sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožnik toženki očita, da je kršila preiskovalno načelo in opustila presojo njegove ranljivosti ter ni uporabila diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III. Toženka bi morala presojati, ali je v primeru vrnitve Hrvaški tožnik sposoben za potovanje.

Odgovor na tožbo

8.V odgovoru na tožbo toženka zavrača tožbene očitke in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da iz nobenega javno dostopnega podatka ne izhaja, da bi Hrvaška oteževala ali preprečevala dostop do azilnega sistema osebam, ki so na Hrvaško vrnjene na podlagi Uredbe Dublin III ali Uredbe 2024/1351. Tudi iz zdravstvenih podatkov, ki so priloženi tožbi, ne izhaja, da bi pri tožniku zdravnik prepoznal katero koli bolezensko stanje, ki bi bilo tako resno, da bi lahko pomenilo ogrožajoče okoliščine v smislu nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Hrvaška je pripravljena spoštovati posredovane zdravstvene informacije.

Navedbe strank na glavni obravnavi

9.Tožnik je razložil vsebino tožbe in vztrajal pri zatrjevanih očitkih. Tudi tožena stranka je dodatno pojasnila svoja stališča iz izpodbijanega sklepa in navedla, da pri njih vztraja.

Dokazni postopek

10.Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-761/2026, ki se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu prilogi A2 in A3. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Sodišče je izvedlo tudi predlagano zaslišanje tožnika, dokazna predloga tožnika za vpogled v zdravstveno dokumentacijo in za postavitev izvedenca psihiatrične stroke pa je zavrnilo. Predlaganega vpogleda v zdravstveno dokumentacijo tožnik po pozivu sodišča ni ustrezno konkretiziral, saj je le na splošno in neopredeljeno navedel, da se dokaz nanaša na izvid njegovega psihičnega stanja, ki naj bi izhajal iz več pregledov pri psihiatru, ter na poškodbo na nogi, za katero še nima celotne zdravstvene dokumentacije. Predlog za postavitev izvedenca je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo, kot je obrazloženo še v nadaljevanju.

Glede predloga za izdajo začasne odredbe

11.Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo s sklepom št. I U 1471/2026 z dne 18. 8. 2026.

Presoja sodišča o tožbi

12.Tožba ni utemeljena.

13.V obravnavni zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, ki ji bo tožnik predan.

14.Najprej se je treba opredeliti do tožbenega ugovora, da bi morala toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati izključno (prej veljavno) Uredbo Dublin III, ne pa tudi zdaj veljavne Uredbe 2024/1351, ker je bila tožnikova prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, kar med strankama ni sporno.

15.Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. V sodni praksi je bilo že navedeno stališče, da citirana določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.

To stališče je treba razumeti (tudi) tako, da se Uredba Dublin III v navedenih primerih uporablja tudi glede odločitve o predaji prosilca drugi državi članici. V nasprotnem primeru, torej če bi se znotraj istega postopka izdaje upravnega akta hkrati uporabljalo ("kombiniralo") določbe Uredbe Dublin III in Uredbe 2024/1351 na način, kot trdi toženka, prehodna določba drugega odstavka 48. člena Uredbe 2024/1351 sploh ne bi bila potrebna. Namen te določbe je namreč ravno v tem, da v primerih prošenj, registriranih pred 12. 6. 2026, določa dokončanje postopkov po prej veljavni ureditvi, torej konkretno po Uredbi Dublin III (in ZMZ-1, kolikor to uredbo izvaja).

Iz navedenega tako izhaja, da se glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Med strankama ni sporno, da je toženka postopek ugotavljanja odgovorne države članice vodila na podlagi teh predpisov. Osmi odstavek 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena ZMZ-1. V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica. Odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje je Hrvaška sprejela na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. V skladu s to določbo je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici.

Točka 3 izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, pa toženka utemeljuje na Uredbi 2024/1351. Glede na navedeno v 15. točki obrazložitve te sodbe je treba pritrditi tožniku, da takšno postopanje tožene stranke pomeni napačno uporabo materialnega prava. Toženka bi namreč morala celotno odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, torej tudi glede predaje tožnika, utemeljiti na določbah Uredbe Dublin III.

Vendar je treba pri tem upoštevati dvoje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Na prvem mestu, tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.

Navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 5. 2026 (to je od datuma, ko je Hrvaška odobrila zahtevo toženke, da bo tožnika ponovno sprejela, kar v zadevi ni sporno) ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, ima podlago tako v Uredbi Dublin III kot v Uredbi 2024/1351. Na podlagi obeh navedenih uredb v bistvu velja, da predaja prosilca v drugo državo članico ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma da bi bil prosilec s premestitvijo soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic v smislu navedenega člena Listine.

Na drugem mestu, navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev8 in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožnikov pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa.9 Izrek izpodbijanega sklepa je v tem delu pojasnilne narave. Tudi nadaljnja navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da bo tožnik obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje ter da stroški postopka bremenijo toženko, ne pomeni posega v tožnikov pravni položaj. Tožbenemu ugovoru, da je toženka kršila pravico tožnika do učinkovite obrambe v postopku in da je bil postopek zanj nepredvidljiv, ker se izpodbijani sklep sklicuje tudi na Uredbo 2024/1351, iz navedenih razlogov sodišče tako ne sledi.

Čeprav se je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno sklicevala (tudi) na Uredbo 2024/1351, po povedanem zgolj to torej še ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo. Prva alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 namreč določa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist.

V nadaljevanju je sodišče presojalo ugovore tožnika, da niso podani pogoji za njegovo predajo Hrvaški, ker naj bi sicer prišlo do kršitve njegovih pravic iz 4. člena Listine. Tožnik trdi, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bil v primeru premestitve izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Toženka naj bi napačno zaključila, da je Hrvaška varna država. Tožnik naj bi bil na Hrvaškem ilegalni tujec. Poleg tega tožnik trdi, da trpi zaradi več zdravstvenih težav.

Tožnikove trditve niso utemeljene. Sodišče pritrjuje toženki, da zgolj dejstvo, da je bila v preteklosti v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem sprejeta zavrnilna odločitev, po sodni praksi10 še ne pomeni, da bi bil tožnik v primeru predaje tej državi že zaradi tega izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da je v postopkih za mednarodno zaščito na Hrvaškem imel zagotovljenega pravnega svetovalca, tolmača, nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. V skladu s točko d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je Hrvaška kot odgovorna država članica zavezana ponovno sprejeti tožnika in ne držijo trditve tožnika, da bo na Hrvaškem ilegalni tujec, saj bo v primeru vrnitve v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in bo tako imel možnost ponovno vložiti prošnjo v skladu s hrvaško zakonodajo. Da bi bilo drugače, iz razpoložljivih podatkov ne izhaja. Iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je za nadaljnjo obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščita odgovorna Hrvaška in kot poudarja toženka, tožnika varuje načelo nevračanja tudi v nadaljnjih postopkih. Praviloma je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, da vse države članice spoštujejo pravo EU. Kot je navedeno še v nadaljevanju, v obravnavni zadevi po presoji sodišča ne gre za primer, ko bi lahko šteli, da to ne velja za predajo tožnika Hrvaški.

V zvezi z domnevnimi sistemskimi pomanjkljivostmi na Hrvaškem je toženka v izpodbijanem sklepu pojasnila, da je preučila dokumentacijo o razmerah na Hrvaškem, ki jo je v postopku predložil tožnik, vključno s prasko tujih sodišč, katere vsebina je povzeta v izpodbijanem sklepu. Sodišče pri tem sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbeni očitek, da je toženka to gradivo pavšalno ocenila kot zastarelo, je pavšalen in ne zdrži presoje. Tožnik v tožbi ne navede jasno in natančno, konkretno na katere podatke, ki bi lahko bili upoštevni za presojo, se njegov očitek sploh nanaša. Poleg tega je treba poudariti, da zgolj s splošnim povzemanjem sodne prakse v tožbi tožnik ne more utemeljevati obstoja sistemskih pomanjkljivosti.

Z vidika presoje morebitnih ovir za predajo na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito,11 konkretno s tožnikom. Tožnik sicer poudarja tudi pomen svojih lastnih izkušenj in zatrjuje neprimerna ravnanja hrvaških policistov ter navaja, da je na Hrvaškem spal na ulici ter da mu ni bil omogočen dostop do tamkajšnjega azilnega doma. Na Hrvaškem naj bi ostal brez pomoči. Toda v zvezi s tem je treba upoštevati, da je v izpodbijanem sklepu obrazloženo, da je bila tožnikova prošnja, ki jo je nazadnje vložil na Hrvaškem, glede na navedbe tožnika po presoji toženke obravnavana kot naknadna prošnja, na podlagi katere v skladu s hrvaško zakonodajo tožnik ni imel pravice zadrževanja na hrvaškem ozemlju in dostopa do storitev sprejema ter mu je bila omogočena prostovoljna zapustitev ozemlja Hrvaške. Tožnik temu ne oporeka, potek azilnih postopkov pa sam po sebi tudi ne daje podlage za ugotovitev, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti in nevarnost t. i. verižnega izgona. Tožnik je sam izpovedal, da je na Hrvaškem imel dostop do azilnih postopkov, vendar da pravnih sredstev ni vložil in niti ni čakal na zaključke postopkov na Hrvaškem. Tožnik je celo tudi pojasnil, da je bil na Hrvaškem v stiku z dobrodelnimi in cerkvenimi organizacijami.

Tožnik navaja, da je bil zunaj Slovenije deležen groženj s strani drugih posameznikov (zasebnikov, torej ne oblastnih organov). Te navedbe niso odločilne za presojo v obravnavani zadevi, saj je tožnik izpovedal o domnevnih nasilnih dogodkih, do katerih naj bi prišlo v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, ne pa na Hrvaškem. Posamezni nasilni dogodki, ki jih tožnik tudi sicer ni natančneje konkretiziral, še ne kažejo na to, da bi lahko prišlo v primeru predaje Hrvaški do kršitve tožnikove pravice do mednarodne zaščite. Sodišče sledi obrazložitvi toženke, da nevarnost, da bi bil tožnik izpostavljen verižnemu izgonu, ni konkretizirana, temveč gre zgolj za predvidevanje, ki nima jasne in neposredne podlage. Navedbi tožnika, da bi ostal v Sloveniji in da ima tu dva nečaka, za predmetni postopek nista upoštevni. V nasprotju z namenom Uredbe Dublin III bi bilo, če bi si lahko prosilci glede na poljubne okoliščine izbirali države, ki naj bodo odgovorne za obravnavo njihovih prošenj. Toženka je v izpodbijanem sklepu presodila individualne okoliščine, ki in kolikor jih je v postopku navedel tožnik, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da naj toženka ne bi ustrezno presodila predloženih dokazov.

Tožnik tudi trdi, da je prestopil v krščansko vero in da mu zato v primeru morebitnega verižnega izgona iz Hrvaške v Afganistan, tam pod talibanskim režimom grozi smrtna kazen zaradi apostazije. Tožnik naj bi bil že eno leto katolik in s to vero naj bi se seznanil preko interneta. Sodišče ugotavlja, da je tožnik navedeno dejstvo navedel šele v tožbi, pri čemer ni pojasnil, zakaj ga ni mogel uveljavljati že v postopku pred toženko. Tožnik ni z ničemer pojasnil, da bi se v zvezi s tem dejstvom karkoli spremenilo v času po izdaji izpodbijanega sklepa. Tožnik je tudi le na splošno navedel, da je prestopil v krščansko vero, brez kakršnih koli dodatnih pojasnil v smislu obiskovanja cerkvenih obredov in podobno. Navedel je le, da se o informacijah o krščanski veri seznanja z interneta. Izpovedal je, da je na osebnem razgovoru to dejstvo obdržal zase, da pa je sicer prisotnim "dal to vedeti". S tem pa tožnik še ne more upravičiti, zakaj domnevnega prestopa v krščansko vero ni mogel uveljavljati že v dosedanjem postopku. Če tožnik tega dejstva ni povedal (kar ni sporno), ga toženka ni mogla upoštevati in toženka ugovarja, da za to dejstvo ni vedela. Tožnik torej ni obrazložil, zakaj je na osebnem razgovoru ravnal na opisani način. Dejstva, da je tožnik prestopil v krščansko vero, sodišče po povedanem ni moglo upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1).

Nadalje je tožnik v tožbi uveljavljal zdravstvene težave, ki naj bi ovirale predajo Hrvaški. Zatrjeval je, da ima trajno poškodovane noge (poškodbe na nogah in deformacije na stopalih), hude opekline, prebavne težave in psihične stiske. V azilnem domu je tožnik prejel ortopedsko obutev oz. vložke po meri. Napoten je bil na rehabilitacijsko obravnavo zaradi bolečine v predelu stopala.

Toženka je v izpodbijanem sklepu navedla, da zatrjevane zdravstvene težave ne dosegajo standarda posebej hude duševne ali fizične bolezni in da tožnik ni predložil nobenega gradiva, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da bi bila predaja lahko neprimerna zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Tudi po presoji sodišča tožnik ni podal navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da trpi za upoštevnimi zdravstvenimi težavami, to je težavami, ki bi pomenile posebej hudo fizično ali duševno bolezen.12 Tožnik ni navedel podatkov, iz katerih bi izhajali kakršni koli resni pomisleki o njegovem zdravstvenem stanju v smislu navedenega standarda. Sodišče tudi ob zaslišanju tožnika na glavni obravnavi z neposredno zaznavo ni videlo indicev, ki bi lahko kazali na morebitne hude zdravstvene težave pri tožniku. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje, kakšne zdravstvene težave ima, izpovedal, da njegovo psihično stanje ni dobro, da ima nočne more, prebavne težave in težave "z notranjimi organi". Povedal je, da ima težave z nogo, ki je še vedno poškodovana in ni v redu. Trikrat naj bi se onesvestil, nazadnje pred približno petimi meseci. Po presoji sodišča pri tem očitno ne gre za hude zdravstvene težave oziroma za težave, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno. Da bi bilo drugače, tožnik ni pojasnil. Zatrjevane prebavne težave oziroma težave z "notranjimi organi" in težave z nogami niso takšne narave, ki bi že onemogočale predajo. Sodišče ni zaznalo, da bi bil tožnik oviran pri gibanju na način, da dejansko ne bi mogel potovati, niti tega ni navedel tožnik, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi.

Glede psihičnih težav je tožnik predložil izvid psihiatra, datiran po izdaji izpodbijanega sklepa, iz katerega izhaja, da je tožnik pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, znižanje razpoloženjske lege in povečane anksioznosti. Nadalje je v izvidu navedeno, da tožnik sicer navaja nanašalne ideje, ne pa tudi hetero- ali avtoagresivnih misli. Navedeno je tudi, da je za nazaj tožnik potrdil samomorilne misli in da tožnik redno jemlje zdravilo za psihične težave. Po oceni sodišča pa tudi podatki iz izvida očitno ne morejo odločilno vplivati na presojo v obravnavani zadevi glede na to, da je tožnik izpovedal, da so se psihične težave, za katere redno jemlje zdravilo, pojavile že pred petimi leti, da tovrstnih težav v osebnem razgovoru ni konkretno predstavil (navedel je le, da je žalosten in naj o njegovih psihičnih težavah presodi zdravnik) in da ni navedel nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na resnost njegovega psihičnega stanja. Iz izvida ne izhaja, da bi imel tožnik samomorilne misli, temveč le, da jih je imel v preteklosti. Tožnik bi moral v zvezi s tem podati jasne, konkretne in dovolj prepričljive trditve, česar pa ni storil. Toženka poudarja, da je (bila) pri tožniku prisotna le depresivna epizoda, čemur tožnik ne oporeka. Takšno stanje pa še ne pomeni hude duševne bolezni. Tožnik je sicer podal tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil "stopnjo njegove duševne ranljivosti", prisotnost "posttravmatskih stresnih motenj /.../ ali drugih težkih psihičnih stisk" in podal mnenje, ali je tožnik sposoben za potovanje na Hrvaško. Sodišče temu dokaznemu predlogu kot nepotrebnemu ni sledilo, saj tožnik že na ravni trditev ni pojasnil obstoja resnih psihičnih težav (ki naj bi se dokazovale z izvedencem) oziroma da bi se trenutno, torej v času odločanja sodišča, spremenilo karkoli bistvenega v zvezi s težavami, ki pri tožniku obstajajo že več let in torej tudi že v času postopka pred toženko. Ker sodišče ni zaznalo nobenih indicev o morebitnih hudih psihičnih težavah, ki bi lahko ovirale predajo, tudi postavitev izvedenca ni bila potrebna.

Dejansko stanje je toženka pravilno ugotovila. Sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da je toženka kršila postopkovna pravila in preiskovalno načelo oziroma da ni presojala tožnikove ranljivosti, saj ta presoja toženke lahko temelji na dejstvih, ki so ji znana. Toženka navaja, da je Hrvaška pripravljena spoštovati zdravstvene informacije, ki so ji posredovane, česar tožnik obrazloženo ne izpodbija. Prav tako toženki ni mogoče očitati kršitve t. i. diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost. Ta določba ureja le možnost, ki jo država lahko uporabi.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče na podlagi prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1 Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013.

2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

3 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

4 Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča št. I U 1373/2026 z dne 23. 6. 2026, 22. in 23. točka obrazložitve.

Sodišče pripominja, da na primer tudi javno dostopen trenutni Predlog zakona o prenosu in izvajanju nekaterih pravnih aktov EU s področja migracij in mednarodne zaščite (na voljo na: https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=17588&lang=si) v prehodni določbi 128. člena predvideva, da se postopki, v katerih je bila prošnja vložena pred 12. 6. 2026, končajo v skladu z ZMZ-1.

6Glej (prim.) prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III in prvi odstavek 46. člena Uredbe 2024/1351.

7Glej (prim.) drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in tretji odstavek 16. člena Uredbe 2024/1351.

8Glej drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

9Prim. sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 75/2025 z dne 24. 4. 2025 in št. I Up 73/2025 z dne 6. 5. 2025.

10Glej na primer sodbo Upravnega sodišča št. I U 107/2025 z dne 25. 2. 2025.

11Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 ter sodbo in sklep Upravnega sodišča št. I U 1491/2024 z dne 24. 9. 2024.

12Prim. na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C. K. in drugi, C-578/16 PPU, z dne 16. 2. 2017, in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 92/2025 z dne 23. 5. 2025.