22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2005 z dne 13. 9. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1439/2004 z dne 18. 11. 2004 in s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 400/2004 z dne 14. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklep delodajalca (tožena stranka v delovnem sporu) o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90) ni dokončen in pravnomočen. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa disciplinskega organa postala dokončna 16. 5. 1991 in da sklep z dne 13. 5. 1991 ne more vplivati na pravni status pritožnika pred vročitvijo v letu 1996 ter se zato na njegovi podlagi ne morejo ustvarjati pravna razmerja pred letom 1996. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo plač in regresov za letni dopust ter zahtevek za vpis delovne dobe od 16. 5. 1991 do 1. 1. 1995 v delovno knjižico. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pritožniku prenehalo delovno razmerje 16. 5. 1991 nezakonito. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se je pritožnik pritožil. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo zoper sklep zavrnilo, delno pa ugodilo njegovi pritožbi zoper zavrnilni del sodbe tako, da je pritožnikovo tožbo zavrglo. Ker je ugotovitveni zahtevek postal pravnomočen, je štelo, da je pritožnikov dajatveni zahtevek preuranjen in bo o njem lahko odločeno, ko bo odločeno o sklepu z dne 13. 5. 1991. Preostala zahtevka (ugotovitev, da sta sklepa disciplinskega organa postala dokončna 16. 5. 1991 in da sklep z dne 13. 5. 1991 ne vpliva na njegov pravni status) je zavrglo, ker sodno varstvo ni dopustno. Pritožnik je zoper navedeno odločitev vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi obširno povzema dosedanji potek delovnega spora. Z izpodbijano odločitvijo se ne strinja. Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Zlasti oporeka stališču Vrhovnega sodišča, da je prekoračil razumen rok za vložitev tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Meni, da je to stališče arbitrarno in zato v neskladju s pravico do sodnega varstva. Zlasti ker Vrhovno sodišče ni obrazložilo pomena pravnega standarda razumnega roka. Zato meni, da je tudi odločitev nižjih sodišč, da se njegova tožba zavrže, arbitrarna. Pritožnik se tudi ne strinja z razlago Višjega delovnega in socialnega sodišča, da mu pravice iz delovnega razmerja avtomatično ne pripadajo, da pa ni zakonita odločitev delovnega sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da mu te pravice ne pripadajo. Meni, da je tovrstna razlaga nenavadna, samovoljna in težko razumljiva tudi pravnemu strokovnjaku. O tem pa tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi naj ne bi dalo nikakršne argumentacije.

B.

3.Stališče Vrhovnega sodišča, da je pritožnik prekoračil razumen rok za vložitev tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90, za katerega pritožnik meni, da je arbitrarno, je nebistveno za odločitev o pritožnikovem zahtevku, kot ga je postavil v delovnem sporu. Pritožnik je namreč zahteval, naj sodišče ugotovi, da sklep delodajalca z dne 13. 5. 1991 o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90 ni postal dokončen in pravnomočen. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Ker se delodajalec ni pritožil, je ta del sodbe postal pravnomočen. Višje delovno in socialno sodišče je sicer v izpodbijani odločbi razlogovalo o tem, da bi sodišče prve stopnje lahko odločitev utemeljilo na zamudi razumnega roka za vložitev sodnega varstva in posledično ugotovilo, da je sklep delodajalca postal dokončen in pravnomočen, vendar se je sodišče prve stopnje odločilo drugače in zahtevku ugodilo. Navedba pritožnika, da sta nižji sodišči iz tega razloga zavrgli njegov zahtevek in da je zato njuna odločitev arbitrarna in v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, očitno ne drži.

4.Pritožnik z navedbo, da Vrhovno sodišče ni dalo nikakršne argumentacije v zvezi z zavrženjem dajatvenega zahtevka, čeprav je bilo ugotovitvenemu zahtevku ugodeno, po vsebini smiselno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Ni pa ustavna zahteva, da bi instančno sodišče ponavljalo materialnopravne razloge za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižjega sodišča dovolj izčrpna in popolna. Višje delovno in socialno sodišče je, sklicujoč se tudi na judikate Vrhovnega sodišča, ki jih je pritožnik citiral v pritožbi, pritožniku obširno obrazložilo, zakaj mu pravice iz delovnega razmerja zgolj zato, ker delodajalec ni še odločil o ugovoru, ne pripadajo avtomatično, če se na delo ni vrnil, in zakaj ima še vedno možnost, da svoje pravice iz delovnega razmerja uveljavi, če se je do dokončnosti sklepa vrnil na delo. Glede na gornje zaključke in glede na dejstvo, da pritožnikov sklep o prenehanju delovnega razmerja temelji na 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90 (tj. da delovno razmerja preneha s prvim dnem izostanka, če se delavec na delo več ne vrne), je štelo, da je pritožnikov zahtevek iz naslova plač in regresa za letni dopust preuranjen, ker je utemeljenost zahtevka odvisna od odločitve o sklepu z dne 13. 5. 1991. Višje delovno in socialno sodišče pa je posebej poudarilo, da tožbe, s katero bi izpodbijal sporni sklep, kljub pozivom sodišča prve stopnje v obdobju osmih let ni vložil. Vrhovno sodišče je tej ugotovitvi pritrdilo.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan