Jedro

Do poškodbe je prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre (v višini 5 metrov) zaradi vetra padel na tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo premik opažanega stebra in sicer tako, da bi poskrbela za ustrezno stabilnost opažnega stebra z varnim načinom pritrditve ter da bi poskrbela za zaščito opažnega elementa, ki bi preprečil padec le-tega. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi, ki urejajo zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih in je zato podano njeno protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen (I. točka izreka). Odločitev o višini zahtevka tožeče stranke in odločitev o stroških postopka se pridrži do izdaje končne odločbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 338. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke glede soprispevkov tožnika, kar pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze in podaja pravna naziranja, ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in predlogov opredeli. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2019 v točki 9 zapisala, da je po dodatnih poizvedbah glede škodnega dogodka ugotovila, da je bil tožnik napoten, da postavi opaže in vlije beton. Do škodnega dogodka je prišlo, ker tožnik ni pravilno pričvrstil matice, ki so fiksirale opaž in zato je ob vlivanju betona le-ta začel iztekati, dokler eden od opažev ni popustil in se je beton razlil, zato je za vso škodo, ki je nastala, izključno odgovoren tožnik. Tožena stranka je tudi v 11. točki 2. pripravljalne vloge zapisala, da vztraja, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi sunka vetra, temveč da je za škodo, ki je nastala tožniku, odgovoren izključno sam. Navedeno predstavlja zadostno trditveno podlago glede soprispevka tožnika, do katerega pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče je neenako obravnavalo stranke in kršilo načelo kontradiktornosti, ki je neposredni izraz ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic, ko je pri zelo skopem opisu nastanka škodnega dogodka zapisalo, da je tožnik zadostil svoji trditveni podlagi, na drugi strani pa trditvene podlage tožene stranke glede zatrjevane sokrivde tožnika ni upoštevalo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in prav tako ni dokazno ocenilo izpovedbe prič, ki so se nanašale na trditveno podlago glede soprispevka. Priča A. A. je v zvezi z odgovornostjo tožnika izpovedal, da je tožnik bil tisti, ki je tisti dan delal na stebru in da je on izvlekel štifte ter se je povzel neposredno po opažnem stebru, da ni uporabil lestve ali kakšnega odra in ko je izvlekel zadnji štift, je začel sestopati, takrat pa se je steber začel podirati, zato je tožnik skočil s stebra in se udaril v glavo. Tudi priča B. B. je izpovedal, da je bilo tožniku naročeno, da opaži steber ter da se je tožnik dela lotil po napačnem sistemu, ko je začel odstranjevati štifte od spodaj navzgor, namesto da bi to počel od zgoraj navzdol. Sicer pa je po mnenju tožene stranke splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati, da običajen veter ne more prevrniti stebra težkega najmanj eno tono. Sodišče je toženi stranki očitalo, da steber ni bil pravilno pritrjen, pri tem pa je spregledalo, da je bil za neustrezno pričvrstitev v času škodnega dogodka odgovoren izključno tožnik. Tožnik pa je za škodo soodgovoren tudi zato, ker je sam izpovedal, da je bil steber postavljen 2 dni pred škodnim dogodkom in ni bil pričvrščen. Kljub temu tožnik ni ukrepal in o opažanjih ni nikogar obvestil in je tudi iz tega razloga soodgovoren za škodo. Delavec mora delo opravljati z ustrezno skrbnostjo in ker tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, je podan njegov soprispevek k nastali škodi. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek v deležu 50 %, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov in s tem kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni vestna, skrbna in analitična, sintetična, česar pa dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj verjame tožniku, pričama B. B. in A. A. pa ne, na podlagi presoje vsake izpovedi posebej in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče je upoštevalo prijavo nezgode – poškodbe pri delu, ki je bila izpolnjena in podpisana s strani odgovorne osebe delodajalca C. C., iz katere izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre, višine 5 metrov, zaradi vetra padel na tožnika. Navedeno je potrjeno tudi s prepričljivo, jasno in natančno izpovedbo tožnika. Prav tako se je na naveden zapisnik oziroma njegovo vsebino izrecno sklicevala tudi toženka v odgovoru na tožbo. Sodišče je natančno obrazložilo, zakaj ne verjame priči B. B., ki je bil sicer brat zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je priča svojo izpoved spreminjala. Izpovedal je namreč, da bi naj za okoliščine nesreče izvedel šele tekom sodnega postopka s strani priče A. A., v nadaljevanju je izpovedal, da so pri toženi stranki naredili interno preiskavo dogodka in to takoj po nezgodi in da je sam odšel v Nemčijo, kjer so ugotovili, da je tožnik naredil napako pri delu. Na istem naroku pa je svojo izpovedbo še enkrat spremenil, ko je pojasnil, da naj bi interno preiskavo izvedel C. C., sam pa je odšel na gradbišče šele nekaj let po nezgodi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo skrbno in vestno dokazno oceno te izpovedi priče in ji utemeljeno ni verjelo.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke o soprispevku tožnika in da je s tem storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožene stranke o soprispevku tožnika v 27. točki obrazložitve sodbe. Izpostavilo je, da ni spregledalo navedb tožene stranke, da naj bi bil za škodni dogodek izključno odgovoren tožnik sam iz razloga, ker višje sile ni mogla predvideti, kot tudi iz razloga, ker naj bi do nezgode prišlo zaradi nepravilnega dela tožnika. Sodišče je zaključilo, da niti dejstvo, da naj bi do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile, niti očitek o nepravilni pričvrstitvi matic s strani tožnika, tekom dokaznega postopka ni bilo potrjeno, zato ni bilo mogoče govoriti o odgovornosti tožnika za škodni dogodek in o razbremenitvi tožene stranke, saj drugih konkretnih navedb glede tožnikovega morebitnega soprispevka k nastanku škodnega dogodka toženka ni podala.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 13. 2. 2015. Tožnik je v času škodnega dogodka bil zaposlen pri toženi stranki ter je delo opravljal na delovišču v Republiki Nemčiji, kjer je utrpel delovno nezgodo, kar je bilo med strankama nesporno. Med strankama pa je bil sporen nastanek škodnega dogodka, vzrok za nastanek škodnega dogodka in v tej zvezi obstoj krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ker je navpično postavljen gradbeni opaž za stebre (v višini 5 metrov), zaradi vetra padel na tožnika. Tako izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu, ki je bila izpolnjena in podpisana s strani odgovorne osebe delodajalca C. C. in navedeno je prepričljivo izpovedal tudi tožnik. Tožnik je izpovedal, da je do škodnega dogodka prišlo tako, da je veter bil močnejši kot predhodne dni, prevrnil en steber, slednji pa je nato prevrnil še druga dva stebra, pri čemer tega, kateri od teh treh stebrov je padel na tožnika, ni znal natančno opredeliti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, da pa je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in se pri tem pravilno sklicevalo na 131. člen OZ, ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

8. Nedopustno ravnanje delodajalca predstavlja tisto ravnanje, ki nasprotuje določenemu predpisu oziroma pravni normi in ki nasprotuje običajnim normam obnašanja in dobrim običajem. Tožnik je zatrjeval, da toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela in da delovišče, kjer se je delo izvajalo, ni bilo varno iz razloga, ker opažni steber ni bil ustrezno pričvrščen in zavarovan pred padci. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 45. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca v zvezi z varnim in zdravim delom. Delodajalec mora zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami). V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče pri delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Za presojo varnega delovnega okolja in delodajalčevo obveznost v tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005 s spremembami), ki v prilogi 4 med drugim določa, da morajo biti materiali, oprema in vsak del, ki lahko med kakršnimkoli premikanjem vpliva na varnost in zdravje delavcev, na primeren in varen način pritrjeni. Iz specifičnih zahtev, ki se nanašajo na delovišča na prostem pa izhaja, da morajo biti premična in nepremična delovišča na višini in na tleh trdna in stabilna in če podporna konstrukcija in drugi deli konstrukcije delovišč sami po sebi niso stabilni, je potrebno njihovo stabilnost zagotoviti z ustreznimi in varnimi načini pritrditve, da bi se izognili kakršnemukoli nehotenemu ali samodejnemu premiku celotnega delovišča ali posameznih delov. Stabilnost in trdnost pa se morata ustrezno preverjati.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kot delodajalec bila dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo premik opažanega stebra in sicer tako, da bi poskrbela za ustrezno stabilnost opažnega stebra z varnim načinom pritrditve ter da bi poskrbela za zaščito opažnega elementa, ki bi preprečil padec le-tega. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi, ki urejajo zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih in je zato podano njeno protipravno ravnanje. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da škodnega dogodka ni mogla predvidevati in da je šlo za višjo silo (veter). Prav tako tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do padca stebra zaradi nepravilnega ravnanja tožnika pri pričvrstiti matic, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).