Jedro

Pritožnik zmotno meni, da je lahko dokaz z izvedencem upoštevan le, če izvedenec ugotovi neko dejstvo s stopnjo gotovosti. Izvedenec je pojasnil, kako poteka lestvica ugotovitev in da temelji na tehtanju dveh predpostavk, predpostavke, da nekdo je pisec in da ni pisec nekega rokopisa ali podpisa. Po tej metodi je presodil, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da spornega in primerljivih podpisov ni napisala ista oseba. Med spornim in primerjalnim materialom je najti precej razlik v izvedbi podpisov in malo podobnosti in je zato sklepal, da je sporni podpis nastal tako, da je nekdo poskušal prerisati podpis pokojnega po predlogi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v III. izreka spremeni tako, da se znesek 26,40 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 21,60 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in za oporoko A. A. z dne 15. 6. 2007 ugotovilo, da ni pristna, da je nična in nima pravnih učinkov. V točki II do V je naložilo tožencu plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Graja ugotovitve iz točke 1 obrazložitve. Sodišče napravi zaključek, da je ob odsotnosti vseh kontaktov toženca in tožnikov ter pokojnega zapustnika povsem neverjetno, da bi se oče odločil iti s tožencem v Ljubljano. To je neresnično. Sodišče pa verjame zaslišanju tožnikov, tožencu pa ne sledi. Toženec ni izsiljeval očeta, da bi mu dajal od pokojnine in B. ga ni vozil na kontrole v Ljubljano. Toženec je imel z očetom kontakte, ker je bil policijski informator, toženec pa policist. To je bilo tajno. Očetu je pomagal že v osnovni šoli in pri obrtni dejavnosti. Zato se je oče odločil, da mu po smrti zapusti premoženje. To je potrdil poročna priča L. L. Z očetom so ravnali grdo tožniki, ga izsiljevali in celo pretepali. To je obravnavala tudi Policijska postaja. Ni res, da se je hiša začela delati 1999, oče in mama in brat C. pa so živeli v vikendu in v najemniškem stanovanju. Oče je zgradil stanovanjsko hišo v začetku 70 let v Č. in jo je 1998 prodal. Nato je kupil vikend v R., ga prodal in nato živel v najemniškem stanovanju. Leta 2000 se je vselil v novo zgrajeno hišo in ni res, kar trdi B., da se je hiša delala 1999, je oče ni mogel obljubiti tožencu. Iz oporoke izhaja, da bo po njegovi smrti vse premoženje dedoval toženec. Oče ni bil skoraj slep in šibkega zdravstvenega stanja in se je lahko gibal. To dokazuje zdravstvena dokumentacija. Vse do 2016 je bil oče skrbnik sinu C. in je opravljal vse denarne transakcije z banko. Zatorej je tudi podpis oporoke 2017 pravilen. Predsednik senata je dopustil, da so odločilna dejstva ostala neugotovljena in je samo verjelo tožnikom. Zato je podana kršitev iz 285. in 298. člena ZPP. Oče je uporabljal očala in ne drži trditev tožnikov, da je slabo videl. V 3. točki piše, da je sodišče zaslišalo sedmo tožnico, čeprav tega ni opravilo. Sedmotožeča stranka je D. D. in ni razvidno, da bi ga sodišče zaslišalo. V spisu ni bilo pisnega opravičila D. in E. E., temveč sporočilo sodišču, da sta se dedovanju že odrekla v korist drugim dedičem. Prosila sta sodišče, da ju ne vabi. Ker je sodišče navedlo, da je zaslišalo sedmotožečo stranko, je s tem zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti in sodba nasprotuje v razlogih sama sebi. V 3. točki piše, da je sodišče vpogledalo pooblastilo C. C. odvetniku Š. ter dopis CSD z dne 18. 12. 2019. Iz vpogleda v spis je toženec ugotovil, da je CSD z dopisom poslano poročilo o izvajanju skrbništva zapustnika nad sinom C., ki ga je opravljal do leta 2016. To dokazuje, da oče zoper toženca ni vložil kakšnega pravnega sredstva. Sodišče je nezakonito zavrnilo ugovor aktivne legitimacije, saj je v spisu D 00/2019, sklep je postal pravnomočen, bilo ugotovljeno, da po F. F. sodišče ni opravilo zapuščinskega postopka, ker ni premoženja. Opisuje, kaj vse je v tem spisu. Dediči prvega dednega reda se niso pritožili, niso dajali nobenih izjav o odstopu ali odpovedi dedovanju. Vztraja, da je tožba prepozno vložena po preteku 30-dnevnega roka, ki ga je tožeča stranka zamudila. Oporoka je pristna, bila je razglašena in na oporoki ni nič sumljivega. Sodišče neutemeljeno verjame tožnikom, da podpis ni pravi. Sodišče je izvedencu določilo, da na podlagi podatkov spisa in listin, zlasti originalnih podpisov v prilogah, poda mnenje o skladnosti podpisov. Izvedenec pa je uporabil le podpise na poročilih o izvajanju skrbništva v prilogi spisa od C6 do C24 in ne tudi prilogo C8 ter C18, primerjalni podpis na potrdilu banke z dne 22. 1. 2016 pod C25. Temu je toženec ugovarjal, vendar sodišče teh ugovorov ni upoštevalo. Povzema ugotovitve izvedenca. Ker izvedenec zaključuje, da gre za verjetnost pri presoji podpisa, pomeni, da je 50 % možnost, da je nekdo pisal in 50 %, da ni. V pomenu „in dubio pro reo“ bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Izpodbija tudi obrazložitev sodbe pod točko 10 in 11. Ponovno pojasnjuje, da je bil oče sodelavec policije in sta sodelovala, ker je bil on policist. Sodišče ni verjelo tožencu, zakaj je poslal očetu odškodninski zahtevek. Ni spregledal, da je bil policist do leta 1990 in ne več v letu 2007. Izpovedal je, da je policist, to je še njegov poklic, katerega je pridobil po šolanju. Sodišče pa verjame neresničnim trditvam tožnikov. V točki 13 sodišče enostransko presoja in favorizira tožnike. Oporoka je bila sestavljena v odvetniški pisarni v Ljubljani, pred pričama pa podpisana. Pavšalno pravi sodišče, da toženec ni znal pojasniti, zakaj je oporoka zapisana na pisalni stroj in ne na računalnik ter da toženec ni vedel, v katerem delu Ljubljane je odvetniška pisarna. Ni pomembno, kako je bila napisana oporoka, pomembno je, da je po očetovi želji. Ni želel, da bi se po Č. in v N. raznašale govorice, zato so šli v Ljubljano. Odvetniška pisarna je lahko tudi v Šiški. Nenavadno je, da sodišče ugotavlja, da oporoka ni bila pisana s strani prava vešče osebe, in da odvetnik ne bi tako svetoval. Odvetnik je bil mnenja, da se lahko podpiše tudi oporočni dedič. Pri razglasitvi oporoke tu ni bilo nič sumljivo. Ni res, da so navedbe L. L. neskladne. Oče je hotel, da je priča policist. Tako sta bili obe priči policista. Le po pomoti je L. povedal, da je bil še aktivni policist. To ni odločilnega pomena. Ni res, da ni imel stikov z očetom in ne drži izpovedba tožnikov, da bi si izposodil od očeta denar. Ni res, da brat C. denarja ni imel in da je oče bil njegov skrbnik. Invalidnina je bila zelo nizka in ni zadostovala za mesečno preživljanje. Tožencu je dal oče denar za poplačilo manjkajoče kupnine za osebno vozilo. Zato zmotno sodišče ugotavlja, da toženec očetu ni pomagal kot sladkornemu bolniku in neutemeljeno verjame tožnikom. Peljal ga je večkrat k nefrologu in oftalmologu v Ljubljano. Zmotno meni sodišče, da je nenavadno, da bi zapustnik prvič videl človeka in mu po 15 minutah razlagal, komu bo zapustil premoženje. Hiša se je začela delati 1999 in so bivali v najemniškem stanovanju. Sodišče je zmotno priznalo odvetnici G. G. pretirane zneske za zastopanje in več pripravljalnih vlog, celo sedaj pokojne F. F. Neutemeljeno so priznani stroški po 110 km za razdaljo D.-Č.-N., saj je razdalje le 78,6 km.

3. Na vročeno pritožbo sta odgovorila prvo in drugotožeča stranka in predlagata zavrnitev. Prerekata toženčeve navedbe.

4. Na to vlogo je odgovorila tožena stranka in ponavlja svoje navedbe iz pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožnik delno utemeljeno opozarja, da so pravdni stroški za četrtotožnika previsoko odmerjeni. Gre za potne stroške četrtotožnika na relaciji K. pri D., Č. in N. Ker so bile tri obravnave, je četrtotožnik priglasil 3x po 90 km. Sodišče prve stopnje je prisodilo za obe smeri 3x po 110 km. Na spletu1 je moč ugotoviti, da je razdalja med N. in Č. 42 km in razdalja še do K. pri D., izračun pokaže, da je tožeča stranka pravilno prijavila 90 km v povratni smeri. Tako je pravilni izračun potnih stroškov za četrtotožečo stranko 3x 90 km x 0,80 EUR, kar skupaj znese 21,60 EUR in ne kot sodišče zmotno prisodi v III. izreka 26,40 EUR. V preostalem delu, ko pritožba trdi, da gre za razdaljo samo 39,3 km oziroma povratno 78,6 km, pa pritožbi ni mogoče pritrditi.

7. Toženec se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov tožeče stranke za zastopanje odvetnice in meni, da je sodišče zmotno priznalo stroške za zastopanje pokojne F. F. in preveč pripravljalnih vlog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je F. F. bila stranka vse do svoje smrti, saj je umrla med pravdo. Nato pa so vstopili v pravdo dediči po njej in zato je sodišče pravilno priznalo tožnikom pravdne stroške oziroma naložilo tožencu plačilo teh stroškov na račun sodišča, saj so tožniki imeli brezplačno pravno pomoč. Toženec ne konkretizira, katera vloga naj ne bi bila potrebna. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo stroške za zastopanje tako, kot so bili priglašeni in so v skladu s stanjem spisa. Sodišče je tudi ugotovilo, da dediči po pokojni F. F. v nadaljevanju pravde niso zaprosili za brezplačno pravno pomoč, zato je v tem delu stroškovni del izreka odpadel. V tem delu je torej pritožba neutemeljena in je bilo treba tudi v stroškovnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi proti sodbi:

8. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in ugotavljalo, ali je podpis na oporoki pristen ali ni. Pravilno je tudi sklepalo, da ker ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima, je potrebno uporabiti OZ. OZ pa pozna kot civilnopravno sankcijo v primeru absolutno neveljavnega obligacijskega posla (kamor sodi nepristna oporoka) nično in tedaj oporoka ni nastala in nima pravnih učinkov2. 9. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da podpis na oporoki z dne 15. 6. 2017 ni zapustnikov. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca grafološke stroke, ki je imel na voljo 18 primerljivih podpisov v originalu in opravil primerjavo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 8 sodbe, kjer sodišče povzema ugotovitve izvedenca o tem, kakšni so podpisi in zakaj sklepa, da obstaja vrsta nedoslednosti in razlik v primerjavi med originalnimi podpisi in spornim podpisom na oporoki. Izvedenec je na koncu sklepal, da spornega in primerjalnih podpisov ni podpisala ista oseba, in da je verjetno, da je sporni podpis nastal tako, da je nekdo poskušal prerisati podpis pokojnega po predlogu.

10. Pritožba se s tem ne strinja in meni, da je ta dokaz ugotovil le 50 % neskladnost, saj izvedenec govori o verjetnosti. Sodišče je pravilno ocenilo dokaz z izvedencem, saj sodišče nima potrebnih strokovnih znanj, da bi samo ugotavljalo sporna dejstva. Izvedenec je razumljivo in strokovno obrazložil svoje mnenje. Nato pa je sodišče opravilo tudi dokazno oceno drugih dokazov, katere so pravdne stranke predlagale in jih je sodišče izvedlo. Analizi dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom sledi primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto3. 11. Pritožba trdi, da sodišče ni upoštevalo njegovih pripomb, ki jih je podal na izvedeniško mnenje. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je toženec res grajal to izvedeniško mnenje v vlogi z dne 18. 2. 2020, vendar je le izražal svoje nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca. Navajal je, da je izvedenec opravil analizo le šestih podpisov in primerjal s spornim. Vendar ni predlagal dopolnitve izvedeniškega mnenja v smeri, da bi izvedenec to pojasnil in ni predlagal njegovega zaslišanja. Izvedenec pa je v mnenju natančno pojasnil, kako poteka metoda preiskave rokopisov in podpisov in je podal tudi osnovna načela, ki jih je potrebno upoštevati pri preiskavi (list. št. 83). Pojasnil je tudi lestvico ugotovitev o pravno odločilnem dejstvu. Nato je izvedenec opravil primerjave predloženih podpisov s podpisom na oporoki in opisal, zakaj ugotovitve podpirajo predpostavko, da spornega in primerljivih podpisov ni napisala ista oseba. Gre za številne parametre, ki jih opisana metoda meri (primerjaj izvedeniško mnenje na strani 186 do 189). Izvedenec je v uvodu izvedeniškega mnenja zapisal, katere primerjalne podpise je imel kot gradivo (18 podpisov). Med temi je naštel tudi podpis na potrdilu bankeo opravljenih storitvah (C25). Zapisal je, da so priloge A6 do A12 fotokopije listin s podpisi, ki so slabe kvalitete in jih zato v preiskavi in primerjavi ni potrebno uporabiti. To pomeni, da zmotno meni pritožnik, da priloga C25 ni bila upoštevana. Predvsem pa toženec v pripravljalni vlogi, ko se z izvedeniškim mnenjem ni strinjal, ni predlagal, da izvedenec natančneje pojasni, kako je presojal podpis na listini C25. Zato sodišču na te ugovore, ki jih sedaj podaja v pritožbi, ni bilo treba odgovarjati, saj niso bili tako podani.

12. Pritožnik tudi zmotno meni, da je lahko dokaz z izvedencem upoštevan le, če izvedenec ugotovi neko dejstvo s stopnjo gotovosti. Izvedenec je pojasnil, kako poteka lestvica ugotovitev in da temelji na tehtanju dveh predpostavk, predpostavke, da nekdo je pisec in da ni pisec nekega rokopisa ali podpisa. Po tej metodi je presodil, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da spornega in primerljivih podpisov ni napisala ista oseba. Med spornim in primerjalnim materialom je najti precej razlik v izvedbi podpisov in malo podobnosti in je zato sklepal, da je sporni podpis nastal tako, da je nekdo poskušal prerisati podpis pokojnega po predlogi. Na koncu je mnenje, da je verjetno, da spornega in primerjalnih podpisov ni podpisala ista oseba. Po opisani metodi je tako pravilno podal svoje mnenje.

13. Nato je sodišče prve stopnje pravilno opravilo še dokazno oceno drugih predloženih dokazov. Zlasti je opravilo analizo zaslišanih strank in priče L. L. Res je v povzemanju dokaznega sklepa naredilo napako in zapisalo, da je zaslišalo sedmo tožnico. Zaslišalo je šesto tožnico in pritožba ima prav, da je sedmo tožeča stranka D. D. Vendar sodišče ni zapisalo, da je bil D. D. zaslišan kot stranka, zato gre za očitno pomoto, kar bo sodišče prve stopnje lahko vedno odpravilo s popravnim sklepom. To pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Tožniki so zatrjevali okoliščine, ki so vzbujale dvom v pristnost oporoke, saj so trdili, da oče s tožencem ni imel stikov v spornem času, ko naj bi podpisal oporoko, da ni bil z očetom v takih odnosih, da bi mu zapustil premoženje, da je bil odnos med očetom in tožencem slab zaradi sposojanja denarja, ki ga toženec ni vrnil in da so celo imeli med sabo pravde. Toženec pa je trdil, da se je z očetom sestajal na skrivaj, ker je bil oče policijski informator, toženec pa policist. Zanikal je sposojanje denarja in trdil, da so tožniki z očetom slabo delali. Tožniki so predložili tudi pisne dokaze, iz katerih se da sklepati, da je slediti tožnikom in ne tožencu. Tako je sodišče pravilno presojalo sodbo P 33/2015 Okrajnega sodišča v ... in zapisnik o zaslišanju toženca, ko je povedal, da je začel prihajati domov k staršem v letu 2008, ko se je začel ukvarjati s prodajo avtomobilov. Enako velja za vlogo iz In 84/2010, ko je navajal, da z družino oziroma z bratom C. in starši ni imel stika od 1993. Izpovedal je, da je bil policist do leta 1990 in ne torej v letu 2007, ko naj bi bila podpisana oporoka in ko naj bi se z očetom sestajal kot policist. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo toženčevo izpoved, ko je opisoval samo sestavljanje oporoke (v neznani odvetniški pisarni, oporoko je napisala neka gospa na stroj in ne na računalnik), podpisovanje pa posebej v gostilni P. Nenavadno je tudi, da bi odvetnik napisal takšno oporoko, kot je v prilogi (vsebina, oporoko podpiše tudi oporočni dedič in odvetnik trdi, da jo morajo vsi podpisati, datum 15. 6. 2007, potrditvah toženca pa je podpis čez dva meseca). Tudi zaslišanje oporočne priče L. L. po zaprošenem sodišču ni bilo v celoti konsistentno, kot meni pritožba. L. L. je izpovedal, da takrat ni bil več aktivni policist. Toženec pa je trdil, da je oče hotel, da so oporočne priče policisti. Sodišče analiza njegove izpovedbe o tem, da je za zapuščino oziroma v zvezi z oporoko vedel že dalj časa, 40 let nazaj, ko so se videli v Trbovljah in da naj bi mu zapustnik pri obisku pri sinu H. povedal, da se počuti ogroženega. Sodišče pravilno to oceni kot nenavadno, saj ni običajno, da bi človek že po 15 minutah razlagal nekomu, ki ga vidi prvič, komu bo zapustil premoženje. Še posebno je pomembno, da se je hiša začela graditi 1999. leta in hiše 40 let pred tem ni moglo biti. Vse to so skrajno nenavadne okoliščine in sodišče jih oceni pravilno.

15. Sodišče pravilno analizira posamezne dokaze, opravi primerjavo med njimi in pravilno na koncu ugotovi, da so tožniki uspeli dokazati, da je oporoka nična in brez pravnega učinka.

16. Zmotno meni pritožba, da se že iz 1. in 2. točke obrazložitve vidi, da je sodišče nekritično sledilo tožeči stranki. V točki 1 so povzetki navedb tožeče stranke. V točki 2 so povzetki navedb tožene stranke. Te navedbe niso dokazna ocena.

17. Tožena stranka skuša prikazati, da se je z očetom razumel, in da so tožniki ravnali z očetom grdo. Trdi, da si ni izposojal denarja. Pri tem spregleda, da so v spisu podatki o sodnem izterjevanju dolga, ki ga je imel brat C. do toženca. Iz zaslišanja tožnikov je bilo moč ugotoviti, da odnosi med očetom in tožencem niso bili takšni, da bi ga oče peljal v Ljubljano, in da bi oče podpisal v Ljubljani sporno oporoko. Pri tem ni pomembno, kako je zgodovinsko potekalo bivanje očeta oziroma kje je oče živel. Tožnik B. B. je izpovedal in sodišče mu sledi, da je zapustnik začel graditi hišo 1999 in do takrat bival v najemniškem stanovanju. Pritožnik pa kot pritožbeno novoto navaja, da je oče zgradil hišo v začetku 70. let, jo nato 1998 prodal, nato živel v najemniškem stanovanju in se je vselil leta 2000 v novo hišo. Toženec je na naroku zastavljal vprašanja B. B. (od kdaj je oče upokojen in ali je imel poleg stanovanja in vikenda še kakšno nepremičnino pred novo hišo), a tožnik ni odgovarjal (list. št. 54). Toženec je tudi prerekal te navedbe. Vendar to ne pomeni, da mu je sodišče, ker tožnik ni želel odgovarjati na njegova vprašanja, odvzelo možnost dostopa do sodišča in da je s tem zagrešilo smiselno očitano 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more prisiliti pravdne stranke, da odgovarja na vprašanja, če to ne želi. Zato tudi ni bila podana kršitev iz 285. in 298. člena ZPP, kot zmotno navaja pritožba. Sodišče se ni oprlo samo na izpovedbo B. B., zaslišalo je tudi druge stranke in pričo, opravilo dokazovanje z izvedencem grafologom in nato sprejelo odločitev. Toženec pa ni uspel dokazati, da se je z očetom sestajal na skrivaj, ker naj bi bil oče policijski informator, on pa policist. Oporoka je bila datirana 15. 6. 2007, toženec pa je izpovedal, da že od 1990 ni več policist. Zato ni bilo potreb, da bi se tajno sestajala. Tožniki pa so izpovedali, da je bilo lahko nekaj stikov med tožencem in očetom pred 1993, nato pa so imeli doma spore in med očetom in tožencem ni bilo več stalnih stikov in toženec mu ni pomagal. Pritožnik sicer trdi, da je on vozil očeta k zdravniku. Tožniki pa so izpovedali, da ga je k zdravnikom vozil sin B. in I. Pri tem ni pomembno, kot meni pritožba, ali je zapustnik še toliko videl, da bi lahko pisal. Pomembno je, da ni podpisal oporoke.

18. Nadalje pritožba trdi, da je iz točke 3 obrazložitve razbrati, da je sodišče zmotno upoštevalo vpogledan dokaz in sicer pooblastilo C. C. odvetniku Š. ter dopis CSD. Sodišče ni iz citiranih listin naredilo kakšnih sklepov o tem, kar določa člen 64 ZD. Ni dvoma, da je bil oče skrbnik sinu C. Vendar je C. C. tožil toženca (pravda P 33/2015 – priloga A15). V tem pomenu je razumeti ugotovitve sodbe o tem, da so med strankami potekale tudi pravde. Pravde ni vložil oče, vendar C. C. 19. Nadalje pritožba obširno navaja, da je utemeljen njegov ugovor aktivne legitimacije tožečih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdo tožnica F. F. umrla in ugotovilo iz spisa D 00/2019 Okrajnega sodišča v ..., kdo so zakoniti dediči. Pri tem ni pomembno, da po pokojni F. F. ni bilo premoženja. Kot je sodišče pravilno obrazložilo, s smrtjo tožnice, vstopijo v njene procesne pravice dediči. 20. Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da za predmetno tožbo ni pomembno, ali je tožeča stranka vložila tožbo znotraj napotitvenega 30-dnevnega roka iz sklepa D 000/2017 Okrajnega sodišča v ... Sodišče je pravilno ugotovilo, da ne gre za prekluzivni rok, kar izhaja tudi iz 213. člena ZD. To je tudi že večkrat izrekla sodna praksa4. Sodba ima razloge o ugovoru tožene stranke, odločilo je pravilno in zato niso podane očitane kršitve ZPP iz 257., 262., 285. in 338. člena ZPP. Tožniki so tudi pravilno ugovarjali nepristnost podpisa na domnevni oporoki. Pri tem ni pomembno, kot meni pritožba, da na samem zapisniku o razglasitvi pisne oporoke, niso nič ugovarjali. Ugovarjali so kasneje v postopku in pravilno je, da so bili napoteni na pravdo.

21. Pritožba ne sledi ugotovitvam sodišča o tem, da ne verjame toženi stranki, da se je zapustnik odločil, da odide z njim v Ljubljano k odvetniku in nato še enkrat na podpis oporoke. Sodišče je obrazložilo, zakaj mu ne sledi in tej dokazni oceni ni kaj dodati. Same okoliščine pri neznanem odvetniku v Ljubljani, način, kako je oporoka napisana in podpisana, kako je bilo z domnevnim podpisom dva meseca kasneje in še zlasti ugotovitve izvedenca grafologa, so prepričali sodišče, da ni sledilo toženi stranki. Nato pa so bile še dodane okoliščine oziroma odnosi v družini, ki niso potrjevali toženčevih navedb, da je bil z očetom v tako dobrih odnosih, da mu je vse zapustil, ostale pa razdedinil. Toženec tudi ni uspel dokazati, da bi ostali zakoniti dediči tako ravnali, kot piše v sporni oporoki. Delno je njegovo zgodbo potrdila le priča L. L., vendar tudi njegovi izpovedbi ni bilo mogoče v celoti slediti. Ob primerjavi z drugimi dokazi pa je bil ta dokaz premalo, da bi spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

22. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Alea.dzs.si. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 115/2019. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 63/2006. 4 VSL II Cp 1885/2016, II Cp 1870/2016, II Cp 1845/2015.