Jedro

Delodajalec je vezan na svojo dokončno odločitev, ko je le-ta sprejeta oziroma v pisni obliki odpravljena, in je od tedaj dalje ne more več spremeniti ali razveljaviti. Delavec pa ima pravico takšno dokončno odločitev delodajalca izpodbijati pred sodiščem, zaradi česar je za začetek nastopa njenih pravnih učinkov odločilnega pomena dan, ko mu je vročena. Ker pa je tožniku že pred tem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na drugi pravni podlagi, izpodbijani disciplinski sklepi o prenehanju delovnega razmerja nimajo pravnih učinkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in to še traja; zavrnilo zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti k opravljanju del in nalog, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, mu za obdobje, ko ni delal, vpisati v delovno knjižico delovno dobo, za isto obdobje obračunati in izplačati plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, mu za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajoče prispevke iz naslova pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja ter odvesti vse ustrezne davščine in mu priznati ostale pravice iz dela in po delu (1. tč. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 207.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (2. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov (v 1. tč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 28.9.2000 ni mogel postati dokončen šele z njegovo vročitvijo, temveč z njegovo izdajo. Navedeno izhaja iz obrazložitve sklepa, v kateri je izrecno zapisano, da je sklep dokončen. V kolikor bi sprejeli zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da postane sklep delodajalca dokončen z dnem vročitve delavcu, bi moralo ugotoviti enako situacijo tudi v drugem postopku glede sklepa tožene stranke z dne 4.10.2000 zaradi prenehanja delovnega razmerja iz razloga neupravičene odsotnosti z dela. Sodišče bi moralo upoštevati njegovo opravičilo za neudeležbo na naroku obravnave dne 18.5.2006, ker ni bil zdravstveno sposoben, da bi pristopil na narok. V tem času se je zdravil na onkološkem inštitutu. Pri toženi stranki so ga šikanirali, saj so zoper njega hkrati vodili dva postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega je bil nezakonito razporejen na drugo delovno mesto, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v delovnem sporu. Sodišče bi moralo ugoditi njegovemu zahtevku in ga reintegrirati nazaj na delovno mesto oz. mu v nasprotnem prisoditi odškodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V tožnikovem primeru so nastopile posledice prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela in ne na podlagi disciplinskih sklepov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izdano sodbo kot v zvezi z vodenjem postopka ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz listinskih dokazov je razvidno, da je tožena stranka izvedla v tožnikovem primeru dva postopka o prenehanju delovnega razmerja in sicer najprej zaradi neupravičenega izostanka z dela več kot pet zaporednih delovnih dni po določbi 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93). V tej zvezi je tožniku izdala sklepa z dne 10.7.2000 in 4.10.2000, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje z dnem izdaje drugostopenjskega sklepa tožene stranke. Tožena stranka je v drugi zadevi izvedla zoper tožnika disciplinski postopek in mu izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja s sklepom z dne 29.6.2000 v zvezi s sklepom 28.9.2000. Tožnik je bil dejansko seznanjen s pisnim odpravkom drugostopenjskega disciplinskega sklepa z dnem njegove vročitve 20.10.2000. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo v sporu odločilno, da tožniku niso nastale posledice prenehanja delovnega razmerja na podlagi navedenih disciplinskih sklepov, temveč na podlagi sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela oz. dokončnega sklepa z dne 4.10.2000, saj je od tega datuma dalje v sporu pred sodiščem uveljavljal reintegracijo in plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, da bi se moralo v tožnikovem primeru upoštevati učinkovanje drugostopenjskega disciplinskega sklepa z dnem njegove izdaje 28.9.2000 in ne z dnem 20.10.2000, ko je bil sklep tožniku dejansko vročen. V skladu z določbo 13. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR/90 preneha delovno razmerje delavcu, ki mu je izrečen takšen disciplinski ukrep, z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Navedeni zakon ne predvideva, kdaj nastopijo pravne posledice dokončnosti. Eden izmed elementov dokončnosti sklepa je vezanost strank (v konkretnem primeru delavca in delodajalca) na dokončno odločitev. Zato je za pravno presojo tega vprašanja v skladu z napotilno normo 103. čl. ZDR/90 potrebno izhajati iz določb ZPP.

Z določbo 320. čl. ZPP je urejen začetek učinkov sodbe na materialnopravnem in procesnem področju. Materialna dokončnost se začne v istem trenutku kot formalna, vendar njeni učinki glede na določbo 2. odst. 320. čl. ZPP za delodajalca in delavca ne nastopijo hkrati. Zato ni sprejemljivo stališče, da tudi za delavca (enako kot za delodajalca) nastopijo pravni učinki dokončnega sklepa z dnem njegovega sprejema na drugostopenjskem organu. Takšno stališče bi bilo upoštevno le v primeru, če delavec ne bi imel pravice do sodnega varstva. To pa mu je zagotovljeno z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in sicer v določbah 66. oz. 83. čl. ZTPDR. Po navedenih določbah ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Pravice do sodnega varstva pa nima delodajalec. Zato je po določbi 1. odst. 320. čl. ZPP v zvezi z določbo 103. čl. ZDR/90 vezan na svojo odločitev, ko je le ta sprejeta oz. v pisni obliki odpravljena, zaradi česar učinkuje njegova odločitev tako na procesnem kot na materialnopravnem področju. To pomeni, da drugostopenjski organ svoje odločitve ne sme več spremeniti, ne razveljaviti, četudi bi bila naknadno ugotovljena njena nezakonitost. Ker ima le delavec pravico, da pred sodiščem izpodbija delodajalčevo dokončno odločitev, je za začetek pravnih učinkov njena vročitev odločilnega pomena. Zato nastopijo za delavca (drugače je za delodajalca) po določbi 2. odst. 320. čl. ZPP pravne posledice dokončne odločbe šele z dnem, ko je delavcu dejansko vročena. Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 83/98 in VIII Ips 79/03. Glede na navedene pravne razloge so v tožnikovem primeru nastopile pravne posledice iz drugostopenjskega disciplinskega sklepa tožene stranke šele z dnem 20.10.2000, ko je bil pisni odpravek sklepa tožniku dejansko vročen in ne z dnem 28.9.2000, ko je bil sklep izdan po drugostopenjskem organu. Vendar je za presojo v tem sporu odločilno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v drugem postopku na podlagi sklepa z dne 4.10.2000 (neupravičenega izostanka z dela), kar je bilo tožniku znano, saj od tega datuma dalje uveljavljal v delovnem sporu zahtevek za reintegracijo in plačilo denarnih prejemkov. Po zaključku pritožbenega sodišča se tako v sporu ne morejo upoštevati učinki iz disciplinskih sklepov tožene stranke, ki so, kot je že obrazloženo, nastopili šele z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa, to je že po tem, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da tožniku zaradi neupoštevanja opravičila ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje za dne 18.5.2006 razpisalo narok glavne obravnave, na katerega je vabilo obe stranki. Tožnik je z laično vlogo z dne 20.4.2006 sporočil sodišču, da ga na narok ne bo in se skliceval na bolezensko stanje. V tej zvezi je predložil (priloga A68) izvide o zdravljenju in bolniškem obravnavanju. Vendar iz predloženih listin ni razvidno, da bi bil na dan razpisanega naroka dejansko odsoten zaradi zdravljenja oz. ustrezno hospitaliziran. Zato po ugotovitvi pritožbenega sodišča v vsebinskem smislu ni opravičil izostanka, čeprav ga je sodišče prve stopnje v vabilu pravilno opozorilo na pravne posledice izostanka z naroka.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe, glede šikaniranja tožnika s strani vodilnih delavcev tožene stranke in nezakonitega razporejanja na delovno mesto, nimajo vpliva na odločitev v sporni zadevi, ki se nanaša na povsem druga dejanska in pravna vprašanja. Tudi ne opozarjanje pritožbe, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti določiti tožniku datum prenehanja delovnega razmerja in mu priznati odškodnino, saj gre pri takšnih odločitvah za uporabo institutov iz določbe 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki v spornem času, ko je tožena stranka vodila postopke zoper tožnika, še niso veljali.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).