Jedro

Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, se utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, pri čemer se niti ne pričakuje, da bo pri tem poznala besedni zvezi azil ali mednarodna zaščita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je od tožnikovega odvetnika A.A. prejela prošnjo za mednarodno zaščito za tožnika, podrejeno pa dovoljenje za začasno zadrževanje v Sloveniji. V dopisu je tožnikov pooblaščenec navajal, da je tožnik živel v Ukrajini, kjer je bil leta 1997 lastnik turistične družbe B. Po enem letu poslovanja so se pojavili organizirani izsiljevalci, ki so od njega zahtevali večje vsote denarja. Njemu in njegovi družini so grozili, ker ni hotel plačati zahtevanih zneskov, zažgali so mu stanovanje in osebni avto. Vsa izsiljevanja je prijavil policiji, vendar ta na prijave ni reagirala, ampak je neutemeljeno preganjala njega samega. Od prihoda v Slovenijo je tu opravljal različna priložnostna dela. V letu 2008 je prišel v Slovenijo z veljavnim potnim listom, ki pa mu je veljavnost pretekla, vmes ga je tudi izgubil, zaradi česar sedaj ne more dobiti dovoljenja za delo in za bivanje v Sloveniji. Doslej ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ni vedel, da ta možnost obstaja. Sedaj se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito, ker policija od njega zahteva, da si mora urediti bivanje v Sloveniji ali pa Slovenijo zapustiti. Bivanja pa si drugače ne more urediti, ker trenutno nima zunanjega potnega lista Ukrajine, v izvorno državo pa se zaradi vsega navedenega ne more vrniti.

S tožnikom je bil opravljen razgovor, kjer je povedal, da je oktobra 2008 s potnim listom Ukrajine iz Celovca preko Ljubelja prispel v Slovenijo. Zadrževal se je na območju Gorenjske, kjer je spoznal ukrajinsko državljanko C.C., s katero ima enega otroka. Pred sedmimi meseci ju je zapustil in se preselil v D., kjer stanuje še danes. Potni list, s katerim je vstopil v Slovenijo, so mu ukradli oziroma ga od neznanega dne dalje pogreša. Zaradi pridobitve novega potnega lista se je že sam zglasil na Veleposlaništvu Ukrajine v Ljubljani, vendar mu ga veleposlaništvo noče izdati, ker zoper njega teče kazenski postopek v Ukrajini. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je povedal, da je državljan Ukrajine. Izvorno državo je zapustil pred 14 leti in bival na Madžarskem, Slovaškem in Avstriji in septembra 2008 prišel v Slovenijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od prej naštetih držav, ker je bila njegova ciljna država Slovenija. Med gibanjem v Sloveniji ni bil prijavljen, ker je izgubil potni list. Ukrajinski konzulat mu novega potnega lista ni hotel izdati, ker proti njemu teče kazenski postopek. Notranji potni list je nekaj podobnega kot osebna izkaznica. Na podlagi tega si ne more urediti bivanja v Sloveniji. Ukrajino je zapustil zaradi izsiljevanja kriminalne druščine za varščino. Kriminalna druščina je hotela 25 % njegovega zaslužka, na kar ni pristal. Najprej so razbili stekla njegove pisarne in avta in ko je to prijavil na policiji, ni bilo odziva. Kasneje so se grožnje spremenile v fizično obračunavanje. Ko je potoval z avtom, so ga najprej na silo ustavili, ugrabili in zaprli v neko klet prodajalne avtov. Zlomili so mu desni mezinec, ga dali v lisice in v vodo do kolen. Tam je ostal tri dni, nato so prišli in ga pretepli. Po treh dneh so ga izpustili. Po mesecu dni so ga spet ugrabili in je bil zaprt na istem mestu 5 dni, a je uspel zbežati. Nato so požgali njegovo pisarno in stanovanje. Policijo je neštetokrat klical, a ni ukrepala. Policija ni ukrepala zato, ker je po njegovem mnenju skorumpirana. Šefa policije E.E. danes iščejo s tiralico, ker je sodeloval s kriminalci. Če bi se moral vrniti v Ukrajino, bi ga ubili. V 14 letih, odkar ga ni v Ukrajini, so ti ljudje večkrat prišli do njegovih staršev in jim pobrali vse. Tudi drugam v Ukrajino se ne bi mogel preseliti, ker bi ga zaradi povezav s policijo povsod našli.

Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prvič prišel na ozemlje Republike Slovenije septembra 2008 in živel neprijavljen brez kakršnegakoli dovoljenja za prebivanje ali vizuma. V tem času se mu je rodil sin, sam pa se je po njegovih lastnih besedah preživljal z "internet posli". Na ozemlju Slovenije je torej bival več kot štiri leta, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. Iz okoliščin vstopa na ozemlje Slovenije in njegovega bivanja vse do izražanja namere, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, pa je mogoče sklepati, da je imel dovolj možnosti, da za zaščito zaprosi, pa tega ni storil. Normalno se je gibal po Sloveniji, bival v različnih krajih in bil tudi v stiku z različnimi uradnimi organi in bi nedvomno lahko za zaščito oziroma pomoč zaprosil prej, če bi jo resnično potreboval. Toženi stranki se zdi neprepričljivo in neresnično, da ni že prej zaprosil za zaščito zato, ker za to možnost ni vedel. Ko je bil ob podaji prošnje o tem vprašan, je navedel, da za zaščito prej ni zaprosil, ker je bila njegova ciljna država ravno Slovenija. Torej je bil že pred vstopom v Slovenijo seznanjen z mednarodno zaščito oziroma možnostjo pridobitve zaščite. V predmetni zadevi tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik rodno državo Ukrajino zapustil pred 14 leti in do prihoda v Slovenijo bival na Madžarskem, Slovaškem in v Avstriji, vendar tudi tam ni zaprosil za pomoč oziroma zaščito. Tožena stranka ne sprejema kot opravičljivega pojasnila, da v teh državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je bila njegova ciljna država Slovenija. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, se utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, pri čemer se niti ne pričakuje, da bo pri tem poznala besedni zvezi azil ali mednarodna zaščita. Tožnik ni navedel, da Madžarska, Slovaška in Avstrija ne bi bile varne, torej nima opravičljivega razloga, zakaj v teh državah ni zaprosil za zaščito. Razen tega, če bi bila Slovenija njegova ciljna država, je neverjetno, da je potreboval kar deset let, da je do Slovenije dejansko tudi prišel. Poleg tega bi tudi v tem primeru za zaščito lahko zaprosil takoj po vstopu na slovensko ozemlje, tega pa ni storil še več kot štiri leta. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ko je imel za to možnost (5. točka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ). Kot je razvidno iz depeše PP Ljubljana Vič z dne 6. 12. 2012, je bil tožnik v zadnjih dveh mesecih večkrat obravnavan s strani različnih policijskih postaj za različna kazniva dejanja. Policisti PP Maribor so mu 11. 11. 2012 izdali odločbo o prostovoljni vrnitvi s postavljenim 20 dnevnim rokom za zapustitev države. Pooblaščenec tožnika je 23. 11. 2012 navedel, da se je tožnik sedaj odločil zaprositi za mednarodno zaščito, ker je policija od njega zahtevala, da si mora urediti bivanje v Sloveniji ali pa Slovenijo zapustiti. Iz vsega navedenega je moč narediti utemeljen sklep, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tudi z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države (6. točka 55. člena ZMZ). V kolikor v Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njegove odstranitve iz države. Tožnikov pooblaščenec je sicer podal prošnjo za podaljšanje roka za dostavo dodatnih dokazov, ki naj bi bil kar šest mesecev. Tožena stranka ugotavlja, da predložene izjave prič, ki naj bi jih starši poiskali, ne bi v ničemer spremenile odločitve tožene stranke, poleg tega jih je upravičeno mogoče oceniti kot pristranske.

V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodo v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav in ravnanj. Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil tožnikov notranji potni list Ukrajine izdan 26. 4. 2000, torej po tem, ko je izvorno državo zapustil, se je vanjo očitno vrnil vsaj toliko časa, da si je uredil notranji potni list. Prav tako je potrebno izpostaviti, da je stopil v stik tudi z veleposlaništvom svoje izvorne države v Ljubljani z namenom ureditve novega potnega lista. Taka dejanja pa izkazujejo, da tožnik nima zadržkov proti stikom z uradnimi organi svoje države, torej tudi ni mogoče trditi, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ. Splošno znano pa je, da v izvorni državi tožnika - Ukrajini, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi množično poročali. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da niso podani pogoji za reševanje prošnje v pospešenem postopku, ker 55. člen ZMZ ne navaja takega primera, kot je tožnikov. Neutemeljen je očitek, da je navajal le nepomembna in zanemarljiva dejstva. Tožnika bi bilo potrebno ponovno zaslišati in razčistiti nejasnosti, ki se odpirajo iz izpodbijane odločbe. V odločbi je navedeno, da se je tožnik očitno vrnil v letu 2000 v izvorno državo, vendar bi bilo potrebno z dodatnim zaslišanjem ugotoviti, na kakšen način je prišel do notranjega potnega lista. Dejansko je bilo tako, da so mu notranji potni list priskrbeli njegovi domači in se ni vračal v matično državo ves ta čas. Tožnik tudi zanika, da ne bi bil izpostavljen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ, češ da si je poskušal urediti potni list preko Konzulata Ukrajine v Ljubljani. Na ukrajinskem konzulatu v Sloveniji se počuti varnega in potni list zagotovo potrebuje, njegova država pa je že seznanjena, da se tožnik zadržuje v Sloveniji, saj je bil na podlagi mednarodne tiralice iz Ukrajine v novembru 2012 tudi prijet, tri dni priprt in zaradi zastaranja kaznivega dejanja tudi izpuščen. Poleg tega je pregon kaznivega dejanja, za katerega je v Ukrajini izdana mednarodna tiralica, že zastaral. Trditev, da v Ukrajini ni mednarodnih ali oboroženih spopadov in da je zato varnostna situacija zadovoljiva, je zmotno. Potrebno je pogledati mednarodna poročila o korupciji v policijskih in državnih organih Ukrajine ter o povezanosti le-teh s kriminalnimi združbami Ukrajine, pa tudi o delovanju teh kriminalnih združb na področju izsiljevanja državljanov, ki imajo opravka z opravljanjem kakršnekoli dejavnosti. V nadaljevanju tožnik navaja, da je bil v Ukrajini lastnik turistične družbe ter da so se pojavili organizirani izsiljevalci, ki so ga izsiljevali. Policija ni ukrepala, ker je skorumpirana. Dovoljenja za delo in bivanje v Sloveniji ne more dobiti, ker mu je potni list potekel in ga je v vmesnem času izgubil. Svojo identiteto izkazuje s notranjim potnim listom Ukrajine, rojstnim listom in vozniškim dovoljenjem. Za mednarodno zaščito ni zaprosil zato, ker ni vedel, da ta možnost obstaja. Statusa bivanja v Republiki Sloveniji si ne more urediti, ker trenutno nima veljavnega zunanjega potnega lista Ukrajine, v izvorno državo pa se zaradi velike verjetnosti življenjske ogroženosti in resne škode ne more vrniti. Ker je tožena stranka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, bi morala odločiti o predlogu za začasno zadržanje tožnika v Republiki Sloveniji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko se po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik na ozemlju Slovenije bival štiri leta, preden je zaprosil za mednarodno zaščito, iz okoliščin vstopa na ozemlje Slovenije in njegovega bivanja, pa vse do izražanja namere, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, pa je mogoče sklepati, da je imel dovolj možnosti, da za zaščito zaprosi, pa tega ni storil. Tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik Ukrajino zapustil pred 14 leti in do prihoda v Slovenijo bival na Madžarskem, Slovaškem in v Avstriji, a tudi tam ni zaprosil za pomoč oziroma zaščito. Tožena stranka pravilno sklepa, da se od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, pri čemer se niti ne pričakuje, da bo pri tem poznala besedni zvezi azil ali mednarodna zaščita. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da so tožniku policisti 11. 11. 2012 izdali odločbo o prostovoljni vrnitvi s postavljenim 20 dnevnim rokom za zapustitev države, potem pa je pooblaščenec 23. 11. 2012 navedel, da se je tožnik sedaj odločil zaprositi za mednarodno zaščito, iz navedenega pa je moč narediti utemeljen sklep, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tudi z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), ker če ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njegove odstranitve iz države. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodo v primeru vrnitve individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav in ravnanj, v Ukrajini pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da niso bili podani pogoji za reševanje prošnje v pospešenem postopku ter da 55. člen ZMZ ne navaja takega primera kot je tožnikov. V tožbi je navedeno, da ni utemeljen očitek, da je tožnik navajal le nepomembna in zanemarljiva dejstva. Vendar pa tožena stranka ni njegove prošnje zavrnila iz razloga, ker naj bi bilo tisto, kar je navajal, le nepomembna in zanemarljiva dejstva. Tožena stranka namreč svoje odločbe ni utemeljila na 2. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki govori o tem, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu. Prošnja je bila zavrnjena iz drugih razlogov in sicer iz razlogov po 5. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je zato, ker brez utemeljenega razloga tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času in ker je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Res je sicer, da tožena stranka tožnika ni vprašala, ali je leta 2000 sam prišel v Ukrajino po notranji potni list. Vendar pa sodišče ocenjuje, da je vseeno pravilno ugotovila, da niso podani razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite, tudi če se sledi tožbeni navedbi, da se v letu 2000 ni vrnil v Ukrajino. Strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodo v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav in ravnanj, kajti če bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, bi zagotovo že prej poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, bodisi v kateri od treh držav, članic EU, kjer je bil pred prihodom v Slovenijo, ali pa takoj po prihodu v Slovenijo. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave in zaslišalo tožnika, kot je sam predlagal, saj njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev.

Sodišče tudi meni, da je neutemeljena tožbena navedba, da bi bilo potrebno o Ukrajini pridobiti mednarodna poročila o korupciji v policijskih in državnih organih v povezavi z ugotovitvijo tožene stranke, da v Ukrajini ni mednarodnih ali oboroženih spopadov. Nevarnost mednarodnih ali oboroženih spopadov v smislu ugotavljanja, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite pomenijo nekaj povsem drugega kot pa je stanje korupcije v državnih organih neke države. Subsidiarna zaščita po 3. alineji 28. člena ZMZ se lahko prizna v primeru, ko v neki državi vladajo vojne razmere bodisi zaradi spopadov med različnima državama ali pa zaradi spopadov znotraj iste države. Stanje korupcije pa po mnenju sodišča s tem nima povezave.

Tožnik v tožbi tudi ponovno navaja razloge, zaradi katerih je prosil za mednarodno zaščito. S tem v zvezi sodišče meni, da če je prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker so podani razlogi iz 55. člena ZMZ, potem ni potrebno ugotavljati pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. člena ZMZ, kar pomeni, da razlogi, ki jih tožnik navaja, v tem primeru niso relevantni. V pospešenem postopku je možno odločbo izpodbijati, kadar tožnik meni, da niso bile podane okoliščine iz 55. člena ZMZ, čeprav jih tožena stranka zatrjuje.

Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ni vedel, da ta možnost obstaja. Iz upravnega spisa, konkretno iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite, izhaja, da ima tožnik univerzitetno izobrazbo, kar pa po mnenju sodišča pomeni, da glede na zelo visoko izobrazbo tožnik nedvomno mora vedeti, da obstaja možnost vložitve prošnje za azil. V tožbi je tudi navedeno, da bi morala tožena stranka, ko je zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, odločiti o predlogu za začasno zadrževanje tožnika v Republiki Sloveniji. Glede te tožbene navedbe sodišče meni, da ni relevantna za ta postopek, kjer sodišče ocenjuje zgolj to, ali je prošnja za mednarodno zaščito bila upravičeno zavrnjena. V kolikor o kakšnem zahtevku upravni organ še ni odločil, je to že stvar drugega, to je upravnega postopka.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče v izreku pod točko II. tudi tako odločilo. S tem v zvezi pa sodišče še opozarja, da je tožnikov pooblaščenec odvetnik A.A. naveden v imeniku svetovalcev za begunce, skladno s 13.b členom ZMZ pa imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem sodišču in vrhovnem sodišču. Sodišče pojasnjuje še to, da se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača, zato sodišče o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks v teh postopkih posebej ne odloča.