Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ.
I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke izreka (glede 7/8 solastne parc. št. 17/10 k.o. K.) in v izreku o pravdnih stroških spremeni tako, da izrek sodbe sedaj v celoti glasi: „I. Ugotovi se, da je tožeča stranka M.S., K. 17, EMŠO... lastnik nepremičnin parc. št. 17/9 in 17/10 k.o. K., do celote.
II. Ugotovi se, da v zapuščino po pokojnem J.K. umrlem 28. 10. 2012 ne spada 7/8 solastne parc. št. 17/9 in 17/10 k.o. K..
III. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se v delu, da v zapuščino po pokojnem J.K. umrlem 28. 10. 2012, ne spada do 7/8 solastne parc. št. 17/11, in v delu glede vpisa v zemljiško knjigo kot neutemeljen zavrne.
IV. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi, petotoženi, šestotoženi in sedmotoženi stranki v roku 15 dni povrniti njihove pravdne stroške v višini 1.361,89 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila, vse pod izvršbo.“
II. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti 345,50 EUR njenih pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 17/9 k.o. K. do celote. Pod II je ugotovilo, da nepremičnina iz I. točke sodbe ne spada v zapuščino po pokojnem J.K., pod III je tožbeni zahtevek glede parcelne št. 17/10 in 17/11 zavrnilo in pod IV odločilo o stroških postopka.
2. Takšno sodbo v zavrnilnem delu pod točko III, ki se nanaša na 7/8 parc. št. 17/10 izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku glede parc. št. 17/10 ugodi, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom in pritožbeno sodišče v tem obsegu v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje, h katerim ni kaj dodati.
6. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnico mogoče šteti za dobroverno posestnico. Pri tem je upoštevalo naslednje za odločitev v tej pravdni zadevi pomembne okoliščine: - nesporno je tožnica uredila, zasadila s sadnim drevjem in ogradila zemljišče na parcelni št. 10/17, - tožnica je solastnica sporne parcele do 1/8, - J.K. (solastnik 7/8) se uporabi ni upiral in ji je celo pomagal pri zasaditvi sadovnjaka, - J.K. je tožnici uporabo dovoljeval, - sadovnjak je bil urejen pred 15 leti, torej okrog leta 2000, - od leta 2000 do vložitve tožbe 1. 10. 20113 je preteklo več kot 10 let. 7. Zmoten pa je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da čas, ki je potreben za priposestvovanje, še ni potekel. 8. Po določilu prvega odstavka 269. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila tega zakona. Na podlagi določila drugega odstavka 269. člena SPZ je dobroverni posestnik po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. To pomeni, da se priposestvovanje, ki je začelo teči po ZTLR, nadaljuje v času veljavnosti SPZ in teče v času veljavnosti tega zakona, ne pa, da z uveljavitvijo SPZ preneha teči, saj v tem primeru določilo drugega odstavka 269. člena ne bi bilo potrebno. Za čas veljavnosti ZTLR SPZ ni mogel predpisati krajše priposestvovalne dobe za dobrovernega posestnika (ki je po določilu četrtega odstavka 28. člena ZTLR nepremičnino priposestvoval v dvajsetih letih), saj bi v tem primeru šlo za prepovedano retroaktivno veljavnost zakona, lahko pa je v času svoje veljavnosti dvajsetletno priposestvovalno dobo skrajšal na deset let. Priposestvovanje, ki je začelo teči v času veljavnosti ZTLR, se nadaljuje v času veljavnosti SPZ, le priposestvovalna doba za dobrovernega posestnika je izenačena s priposestvovalno dobo za dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ. Priposestvovanje, ki je začelo teči (najkasneje) leta 2001, z uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003 ni prenehalo teči in je izteklo po desetih letih, torej v letu 2011. 9. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbijani del sodbe ustrezno spremenilo.
10. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka, saj je tožnica sedaj namesto z 1,5 % uspela z 21,71 %.
11. Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje odmerilo na 2.235,75 EUR in ta odmera ni sporna.
12. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 2.871,59 EUR, in sicer ji je priznalo 347,10 EUR nagrade za postopek, 427,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 591,60 EUR nagrade za narok, 40,00 EUR materialnih stroškov, 41,14 EUR potnih stroškov, 1.068 EUR sodne takse za tožbo in pritožbo ter 22 % DDV na priznane odvetniške stroške. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za ostale naroke, saj ima pravico zahtevati le stroške za en narok in stroškov za predujem, ki v stroškovniku niso opredeljeni (prvi odstavek 165., 155. in 163. člen ZPP).
13. 22,71 % stroškov tožeče stranke znaša 623,62 EUR, 78,29 % stroškov tožene stranke pa znaša 1.747,24 EUR. Po pobotanju je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.123,82 EUR njenih pravdnih stroškov.
14. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 283,20 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV na priznane stroške, kar znaša skupaj 345,50 EUR (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 163. člena ZPP).