Jedro

Četudi tožnica občasno prihaja v Slovenijo, kjer živi njena sestra, to še ne pomeni, da je v Sloveniji središče njenih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnici in njenima sinovoma A.A. in B.B. v registru stalnega prebivalstva vpiše odjava stalnega prebivališča z območja Republike Slovenije, na naslov v tujini …. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ormož na podlagi anonimne prijave o fiktivnem stalnem prebivališču po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča za zgoraj navedene v skladu z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb).

Prvostopni organ je opravil poizvedbo pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in na osnovi tega ugotovil, da tožnica ni zavarovana iz naslova zaposlitve, ampak preko CSD Ormož kot prejemnik delnega plačila za izgubljeni dohodek. Po poizvedbah pri Pošti Slovenije d.o.o. je ugotovil, da ima tožnica na stanovanjski hiši naslovu … nameščen hišni predalčnik, v katerega pismonoše vlagajo na njo naslovljene navadne pošiljke oziroma obvestila o prispelih knjiženih pošiljkah.

Upravni organ je poizvedbe opravil tudi pri Policijski postaji Ormož, katere policisti tožnice dne 9. 5. 2014 niso našli na navedenem naslovu, bila pa je tam ob naslednjem obisku. Policistom je povedala, da prebiva na tem naslovu, da pa občasno obišče svojega moža C.C. na Hrvaškem. Prvostopni organa je zaslišal tožnico in priče: D.D., E.E., F.F., G.G. ter nato še H.H., I.I. in J.J. Po izvedenem dokaznem postopku je pooblaščenec tožeče stranke predlagal še zaslišanje dodatnih prič, in sicer tožničine sestre K.K., L.L. in M.M., zaslišanje le-teh pa je prvostopni organ zavrnil, saj je menil, da dajo izvedeni dokazi dovolj podlage za odločitev.

Na podlagi poizvedb preko Veleposlaništva Republike Slovenije pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške je upravni organ ugotovil, da imajo tožnica in njena otroka prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Hrvaški v mestu X. Dne 9. 5. 2014 je tožnica prijavila začasni izhod izven Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo za obdobje petih let. Ugotovljeno je bilo, da je tožničin sin B.B. v šolskem letu 2013/2014 zaključil četrti razred Osnovne šole X. A.A. je evidentiran kot prejemnik invalidnine na Centru za socialno skrb v Y. Center za socialno delo Ormož je dne 9. 10. 2014 opravil obisk na naslovu ..., ob tej priliki tožnice in njenega sina A.A. na tem naslovu ni bilo, razgovor pa so opravili s tožničino materjo.

Upravni organ je svojo odločitev, da tožeča stranka ne prebiva na prijavljenem naslovu oprl na izjave treh prič, iz katerih izhaja, da tožnica in njena sinova ne živijo na naslovu v Središču ob Dravi, neopredeljenih izjav prič pa organ ni upošteval pri odločitvi. Prav tako kot verodostojnega dokaza ni upošteval izjave tožeče stranke, ki je zainteresirana za izid postopka v svojo korist. Upravni organ je upošteval tudi ugotovitve Centra za socialno delo Ormož, bivanje tožničinega moža oziroma očeta njenih otrok na naslovu na Hrvaškem, prijavljeno stalno prebivališče tožnice in njenih otrok na Hrvaškem in dejstvo, da sin B.B. tukaj obiskuje osnovno šolo, sin A.A. pa prejema invalidnino od Centra za socialno skrb v Y. Dodatnih prič po predlogu tožeče stranke organ ni zaslišal, saj je o tem zaslišal že osem drugih prič.

Na podlagi presoje vseh dokazov prvostopni organ ugotavlja, da tožnica in njena sinova stalno prebivajo na naslovu na Hrvaškem ter da je navedeni naslov središče njihovih življenjskih interesov, kot to določa 3. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb).

Drugostopni organ pritrjuje ugotovitvam prvostopnega organa in pritožbo zavrača kot neutemeljeno. Ugotavlja, da iz izvedenega postopka izhaja, da se tožnica občasno nahaja na območju Upravne enote Ormož, saj v hiši, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče živi tudi njena sestra z družino, ne pa da tukaj tudi dejansko živi. Glede na razdaljo med Ormožem in krajem X. v Republiki Hrvaški pritožbeni organ meni, da ni nenavadno, da tožnica določene življenjske interese izvršuje v Republiki Sloveniji ter tudi redno prevzema pošto, ki jo prejema na naslov prijavljenega stalnega prebivališča. Središče njenih življenjskih interesov pa je nedvomno na Hrvaškem, kjer živi njena mati, ki naj bi jo vsakodnevno obiskovala in kjer dejansko prebiva tudi njen mož in njun mladoletni sin B.B., ki tam obiskuje osnovno šolo.

Drugostopni organ zavrača pritožbene trditve, da odločba predstavlja kršenje temeljnih človekovih pravic, to je pravico do izbire stanovanja in do svobodne izbire kraja stalnega prebivališča, ki je vsakemu posamezniku zagotovljena z 32. členom Ustave RS, saj način in postopek prijave in odjave stalnega prebivališča ter prijavno-odjavno dolžnost posameznika ureja ZPPreb.

Drugostopni organ zavrača tudi ugovor, da je bilo z odločitvijo nedopustno poseženo v pravo tuje države, s tem, ko je odločeno, da se v registru stalnega prebivalstva vpiše odjava stalnega prebivališče z območja Republike Slovenije na naslov v tujini. Po mnenju drugostopnega organa je takšna odločitev skladna s šestim odstavkom 8. člena ZPPreb. Z izpodbijano odločitvijo je bilo namreč odločeno, da se tožnici odjavi stalno prebivališče zaradi stalne odselitve z območja Republike Slovenije, dejstvo, da ima tožnica vpisan isti naslov v evidenci stalnega prebivalstva v Republiki Hrvaški, pa ni nastalo na podlagi izpodbijane odločbe temveč na podlagi prijave stranke same.

Tudi po mnenju drugostopnega organa je imel prvostopni organ dovolj podlage za odločitev, zato niso bila kršena pravila postopka s tem, ko je bil dokazni predlog po zaslišanju še treh dodatnih prič zavrnjen.

Ministrstvo še dodaja, da zgolj želja posameznika ali namen prebivanja na določenem naslovu ne zadošča za ohranitev stalnega prebivališča na tem naslovu, ampak mora posameznik na tem naslovu tudi dejansko živeti. Namen ZPPreb je zagotavljanje ažurne evidence o stanju gibanja in nastanitvi posameznikov, ta namen pa je lahko dosežen le, če imajo posamezniki prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živijo. Posameznik ima možnost ponovno prijaviti stalno prebivališče, če so za prijavo izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnica v vloženi tožbi navaja, da zaslišanja prič potrjujejo dejstvo, da je njen naslov v Sloveniji središče njenih življenjskih potreb, kjer dejansko prebiva in živi. Pri tem je upravni organ spregledal očitno dejstvo, da tožnica skrbi za svojega hudo telesno in umsko prizadetega otroka, ki je nepokreten, boleha za žariščno simptomatsko epilepsijo (farmakorezistentno), cerebralno paralizo s spastično tetraparezo V. stopnje, mikrokranijo in težko umsko manj razvitostjo, katerega mora zaradi terapij in zdravniških pregledov občasno voziti na zdravniške preglede v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Vožnja otroka z vozičkom iz območja Republike Hrvaške v Ljubljano bi predstavljala nemogoče ovire in strah pred morebitnim poslabšanjem zdravja, s čimer bi bilo ogroženo njegovo življenje. Tožnica je opisala okoliščine svojega življenja pred organom prve stopnje, vztraja pa tudi pri zaslišanju prič, kar je prvostopni organ zavrnil. Po njenem mnenju so bila s tem kršena bistvena pravila upravnega postopka, ker dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Z izpodbijano odločitvijo je bilo poseženo tudi v njeno pravico iz 32. člena Ustave RS. S tem pa je bilo tudi nedopustno poseženo v pravo tuje države, saj se je na podlagi slovenskega zakona o prijavi prebivališča urejalo stalno prebivališče tožnice na območju tuje države. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči, da je stalno prebivališče tožečih strank na naslovu v Središču ob Dravi, ali pa zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in v celoti zavrača navedbe tožeče stranke. Pri tem se sklicuje na namen ZPPreb, ki je v tem, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva in kjer je središče njegovih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena tega zakona, pri čemer pa samo namen ali morebitna želja ne zadostujeta za prijavo oziroma ohranitev naslova stalnega prebivališča. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZPPreb ureja način in postopek prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča, prijavo in odjavo gosta, vodenje registra stalnega prebivalstva ter posredovanje podatkov uporabnikom (1. člen ZPPreb). Posameznik mora prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, odjaviti stalno prebivališče, če se za stalno odseli iz območja Republike Slovenije, prijaviti začasni odhod iz območja Republike Slovenije, ki traja več kot tri mesece ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče. Stanodajalec mora prijaviti in odjaviti gosta ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče posameznika, kot to določa zakon (2. člen ZPPreb).

3. točka 3. člena ZPPreb določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

Če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno, uvede postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča. Ta postopek uvede tudi v primeru, da se je posameznik za stalno odselil iz območja Republike Slovenije, ali da nima prijavljenega stalnega prebivališča, čeprav v Republiki Sloveniji dejansko živi (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). V primeru, ko se v postopku ugotovi, da posameznik dejansko stalno prebiva na območju drugega pristojnega organa, se ugotavljanje stalnega prebivališča odstopi pristojnemu organu, na območju katerega posameznik stalno prebiva (tretji odstavek 8. člena ZPPreb). Na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije. Dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča (šesti odstavek 8.člena ZPPreb).

Predmetni postopek je stekel na podlagi 8. člena ZPPreb potem, ko je bil pristojni organ obveščen, da tožnica in njena otroka ne živijo na naslovu v Središču ob Dravi. V postopku je zaslišal več prič, od katerih so tri povedale, da tožeča stranka na tem naslovu ne živi, ena je temu pritrdila, ostale o stalnem prebivališču tožnice niso vedele ničesar. Razen tega je upravni organ ugotovil, da ima tožeča stranka prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Hrvaški (začasni odhod za obdobje petih let je prijavila 9. 5. 2014), da tukaj stalno živi njen mož in da mlajši sin B.B. tukaj obiskuje osnovno šolo. Na naslovu v Središču ob Dravi živi tožničina sestra, tožnica je tudi povedala, da si bo poiskala drugo stanovanje.

Kot izhaja iz 3. točke 3. člena ZPPreb, je stalno prebivališče tisto, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, pri čemer iz različnih razmerij, ki jih vzpostavlja (poklicnih, ekonomskih, socialnih) izhaja, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Na naslovu v Središču ob Dravi živi tožničina sestra, njen mož in mlajši sin tudi po njeni lastni izpovedbi živita na Hrvaškem. Tožnica sicer zatrjuje, da med tednom živi v Sloveniji, za vikend pa odhaja na Hrvaško, vendar upravnih organov in sodišča s tem ni prepričala, da je naselje … središče njenih življenjskih interesov. Tudi če tožnica sem občasno prihaja, ker živi tukaj njena sestra, to ne pomeni, da je tukaj njeno stalno prebivališče, ki je središče njenih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. V izvedenem dokaznem postopku je imel upravni organ dovolj dejanske podlage za odločitev, zato zaslišanje dodatnih prič ni bilo potrebno in z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

Z izpodbijano odločitvijo pa tudi v pravico do svobodne izbire prebivališča iz 32. člena Ustave RS ni bilo poseženo. Tožnica lahko prosto izbira kraj, kjer bo stalno živela in tam prijavi svoje stalno prebivališče in v to njeno pravico z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo. Namen ZPPreb je vodenje registra stalnega prebivalstva, postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pa je pokazal, da tožeča stranka na naslovu v Sloveniji nima stalnega prebivališča. Na odločitev tudi ne vplivajo navedbe tožeče stranke v zvezi z zdravljenjem tožničinega sina v Kliničnem centru v Ljubljani. Tožnica navaja, da bi daljša pot do te zdravstvene ustanove lahko poslabšala njegovo zdravje, a ta razdalja ni taka, da bi bistveno vplivala na dolžino potovanja, zato so tudi ti tožbeni ugovori neutemeljeni.

Glede tožbenega ugovora, da je z izpodbijano odločbo odločeno o stalnem prebivališču na območju druge države, pa se sodišče strinja s stališčem drugostopnega organa, da ima tožnica stalno prebivališče na območju druge države na podlagi lastne prijave in ne izpodbijane odločbe. Navedeni zapis v izpodbijani odločbi zato šteje le kot ugotovitev dejstva, da je tožnica stalno odseljena z območja Republike Slovenije (šesti odstavek 8. člena ZPPreb).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.