Jedro

Zaradi pestrosti življenja ni mogoče najti dveh identičnih primerov, ampak je, ko odškodnino primerjamo s primeri iz sodne prakse, vedno potrebno vrednotenje in upoštevanje posebnosti vsakega posameznega primera.

Odmera stroškov, da se upošteva celoten uspeh in ne drobi uspeha na temelj in višino, je pravilna. Sodna praksa res dopušča tudi drobljenje uspeha, a le v izjemnih primerih, ko npr. zaradi ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka nastanejo posebni stroški. V primeru, ko temelj ni sporen, pa bi bilo povsem neprimerno posebej upoštevati uspeh po temelju.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da se:

1.znesek 43.316,76 EUR nadomesti z zneskom 41.254 EUR,

2.znesek 41.000 EUR z zneskom 40.000 EUR in

3.znesek 2.316,76 EUR z zneskom 1.254,00

ter se tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode 1.000 EUR in premoženjske škode 1.062,76 EUR;

v III. točki se spremeni tako, da se znesek 3.387,67 EUR nadomesti z zneskom 3.136,74 EUR, v IV. točki pa se znesek 1.475,07 EUR nadomesti z zneskom 1.603,34 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, prav tako se v celoti zavrne pritožba tožnika in se v izpodbijanem, a nespremenjem delu sodba potrdi.

III.Tožnik je v 15 dneh dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške 411,48 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (I.) toženi stranki naložilo, da tožniku plača 41.316,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 41.000 EUR od 21. 5. 2019 in od 2.316,76 EUR od 26. 5. 2021, v preostalem delu je (II.) tožbeni zahtevek zavrnilo, nato je (III.) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 3.387,67 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa, da (IV.) toženi stranki povrne 1.475,07 EUR pravdnih stroškov.

2.Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožnik v pritožbi zoper II., III. in IV. točko sodbe uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, tožena stranka pa v pritožbi zoper zoper I., III. in IV. točko uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka prav tako predlaga spremembo sodbe, znižanje prisojenega zneska na 14.000 EUR iz naslova nematerialne škode in 1.254 EUR iz naslova materialne škode. Obe stranki upoštevaje njun večji uspeh posledično predlagata tudi ustrezno spremembo stroškovne odločitve.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

3.Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje podrobno utemeljilo okoliščine zaradi katerih je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je ugotovilo, da so tožniku vse vtoževane vrste škode nastale, vendar pa je na koncu priznalo bistveno nižjo odškodnino od vtoževane. To je utemeljilo, da je pri odmeri odškodnine upoštevalo primerljive zadeve iz sodne prakse in posebnosti tega primera. Takšne sodbe po mnenju tožnika sploh ni mogoče preizkusiti, saj manjka natančnejša obrazložitev, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen v celoti. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, še posebej sodišče ni upoštevalo drugega načela: ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče bi moralo vrednotiti ugotovljenih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse, a tega ni storilo. Pri odmeri je sodišče upoštevalo prisojene odškodnine v različnih primerih, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče priznalo tožniku 18.000 EUR. Tožnik se ne strinja, da 10 tednov po dogodku ni trpel zelo hudih bolečin, temveč le en mesec hude bolečine, ki so nato vztrajale še en mesec. Sodišče je pri tem zanemarilo subjektivni element doživljanja telesnih bolečin in neutemeljeno dalo prednost izvedeniškemu mnenju, na ta način pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično zmotno uporabilo materialno pravo in odmerilo prenizko odškodnino. Pritožba opozarja, da sodbe, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (VSRS II Ips 803/2009, II Ips 117/2009 in II Ips 487/2007), niso primerljive z obravnavano zadevo.

Sodišče bi odločitev moralo opreti na primerljivo sodno prakso - posebej bi moralo upoštevati, da je bil tožnik 87× pregledan pri zdravniku. Po mnenju pritožbe sta primerljivi zadevi II Ips 694/2008, kjer je za podobne telesne bolečine sodišče priznalo 30.000 EUR, in II Ips 116/2009, kjer je bilo priznano 20.864,63 EUR.

Sodišče je tožniku za strah priznalo 3.000 EUR, čeprav je ugotovilo, da so utemeljene tožnikove navedbe glede primarnega in sekundarnega strahu. Izvedenec je ugotovil primarni strah hude intezitete in skundarni strah zelo hude intenzitete, ki je sicer pojenjal, a je trajal 2 leti, zato pritožba meni, da je bil strah intenziven in dolgotrajen. Pri tem je treba upoštevati, kako je prišlo do prometne nezgode in da tožnik do prihoda reševalcev sploh ni čutil nog, zato se je ustrašil, da nikoli več ne bo hodil, upoštevati bi bilo treba tudi potek zdravljenja in priznati višjo odškodnino. Sodbe, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (VSRS II Ips 765/2005, II Ips 487/2007 in II Ips 607/99), niso primerljive z obravnavano zadevo. Upoštevati bi moralo primerljivo prakso, ki jo predstavljajo zadeve I Cp 612/2018 in I Cp 860/2018 ter II Ips 649/2008 (prisojeno 6.000 EUR), II Ips 116/2009 (prisojeno 10.432,32 EUR) in II Ips 327/2011 (prisojeno 5.250 EUR).

Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče priznalo tožniku 20.000 EUR. Upoštevaje ugotovljeno zmanjšanje tožnikovih sposobnosti na celotnem področju njegovega delovanja oz. povečanih naporih za doseganje enakih rezultatov, s poudarkom na športni aktivnosti, ki mu veliko pomeni in ga je po nesreči izguba zmožnosti izvajanja večine športnih aktivnosti zelo prizadela, bi morala biti odškodnina višja. Sodbe, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (VSRS II Ips 73/2008, II Ips 487/2007 in II Ips 117/2009), niso primerljive z obravnavano zadevo. Sodišče bi moralo upoštevati primerljivo prakso, ki jo predstavlja sodba I Cp 612/2018 (prisojeno 35.000 EUR).

Sodišče tožniku ni priznalo stroškov izvedenca, ker da jih ni priglasil, a to ne drži. Za povrnitev stroškov je bistveno, da stranka postavi zahtevek za njihovo povrnitev in to je tožnik naredil. Smisel priglasitve je, da se sodišče seznani z višino zahtevanih stroškov. Ko gre za stroške izvedenca, jih priglasi že sam izvedenec in jih sodišče odmeri s sklepom, zato za odločanje o njih ni potrebna nadaljnja specifikacija. Sodišče mora pri nadaljnji odmeri le še upoštevati uspeh, višino stroškov pa ima že ugotovljeno in je nanjo vezano. Presojo potrebnosti stroškov izvedenca je sodišče opravilo, ko ga je postavilo in s sklepom naložilo plačilo stroškov izvedenine. Ker so bili stroški potrebni, je glede na zahtevek na njihovo plačilo o njih treba odločiti, čeprav tožnik tega stroška ni še dodatno specificiral. Drugače bi bilo, če bi tožnik zahteval povrnitev manjšega dela stroškov izvedenca, a v obravnavanem primeru tožnik tega stroška ni omejil. Končno sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel v celoti in da je bil njegov uspeh le po višini 54%. Sodišče bi zato moralo upoštevati uspeh po aritmetični sredini, kar bi pomenilo 77% uspeh, zato bi bil upravičen do povrnitve 77% stroškov.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

4.Tožena stranka v pritožbi najprej povzema obseg tožnikovih poškodb in navaja, da vse predstavlja relativno lahke poškodbe, ki so bile zdravljene konzervativno in s fizikalno terapijo. Z izjemo desnega kolena in udarnine medenice poškodbe niso pustile trajnih posledic ali bolečin. Nato povzema po izvedencu ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter opozarja, da ni prišlo do zlomov ali poškodovanja notranjih organov, kar bi zahtevalo operativno zdravljenje, zato tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 18.000 EUR.

Sodišče je kot posledico nesreče povsem neutemeljeno upoštevalo terapijo pri psihoterapevtu ter težave z želodcem in opravljeno gastroskopijo. Tožnik ni predložil dokumentacije o dejanskem opravljanju psihoterapije in vzrokih zanjo, prav tako ne, kaj je vzrok zatrjevanim težavam z želodcem. Zaradi želodca naj bi se zdravil od maja do septembra 2018, psihoterapevta pa obiskoval od avgusta 2019 do januarja 2020, zato te težave ne morejo biti posledica škodnega dogodka, za nasprotno tožnik ni predložil objektivnih dokazov. Ne drži, da tožena stranka tem nevšečnostim ni ugovarjala, saj je že v odgovoru na tožbo zapisala, da tožnikove težave z želodcem in grlom niso posledica obravnavane nezgode. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2021 je ugovarjala stroškom za zdravljenje v zvezi s psihološkimi težavami in težavami z želodcem, grlom in refluksom, saj iz priložene medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bile težave posledica obravnavane prometne nesreče. Prav tako teh težav v izvedeniškem mnenju ne omenja izvedenec. Tožena stranka meni, da bi v tem primeru odškodnina za tovrstno škodo ne smela presegati 12.000 EUR.

Glede strahu tožena stranka pritrjuje, da je tožnik gotovo čutil intenziven primarni strah, a po pregledu in odpustu iz bolnišnice objektivno ni imel razlogov za močnejše občutenje strahu. Tožnikovo življenje ni bilo ogroženo in noben del telesa ni bil huje poškodovan. Glede udarnine mošnje kot razlog za strah tožena stranka navaja, da tožnik težav v tem predelu ob pregledih po odpustu iz bolnišnice ni omenjal. Tovrstna odškodnina zato ne bi smela presegati 2.000 EUR.

Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožena stranka ugovarjala zastaranje: zdravljenje je namreč tožnik zaključil 27. 12. 2017, tožnik pa je odškodnino iz tega naslova zahteval po preteku 3-letnega zastaralnega roka, s spremembo tožbe v vlogi z dne 27. 5. 2021. Tožnik je že 27. 12. 2017 vedel, kakšne težave ima s kolenom, kakšne bolečine trpi, katerih življenjskih aktivnosti več ne zmore ali je omejen pri njihovem izvajanju, prav tako je vedel, da rekonstrukcija kolenskih vezi ne bo pripomogla k izboljšanju stanja. Tudi, če bi upoštevalo prekinitev teka rokov zaradi SARS-Cov-2 ukrepov, je terjatev zastarala. Od opravljenega stresnega slikanja kolen do kontrole 25. 3. 2019 je minilo več kot 13 mesecev, v tem času tožnik ni izvajal zdravljenja in tega časa ni mogoče šteti za obdobje, ko ne bi tekel subjektivni zastaralni rok. Če pa bi pritožbeno sodišče sledilo sodišču prve stopnje, da ta terjatev ni zastarala, tožena stranka meni, da je iz tega naslova priznana odškodnina previsoka. Od vseh poškodb sta le poškodbi desnega kolena in udarnina medenice zapustili pri določene posledice: blažje bolečine v desnem kolenu in križu ob večjih naporih. Pri vsakodnevnih aktivnostih tožnik nima omejitev. Tožena stranka opozarja, da je tožnik še vedno športno aktiven, kar je sam povedal na travmatološkem pregledu 25. 3. 2019. Nekatere športne aktivnosti je tožnik verjetno res moral opustiti, vendar to ne more upravičiti odškodnine 4.000 EUR, tožnikovim trajnim posledicam ustrezala odškodnina 4.000 EUR.

Glede odškodnine za materialno škodo tožena stranka nasprotuje 79,86 EUR za preiskave na Kliniki G., 20,90 EUR za gastroskopijo, 910 EUR za psihoterapijo in 52 EUR potnim stroškom v zvezi s psihoterapijo (skupno 1.062,76 EUR), saj tožnik ni dokazal, da bi bile te težave povezane s škodnim dogodkom.

Pritožba na koncu opozarja, da bi bilo treba v primeru spremembe sodbe upoštevati novo ugotovljeni uspeh strank v postopku in temu primerno spremeniti stroškovno odločitev.

5.Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6.Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7.Tožena stranka je v pritožbi med drugim opozorila, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ni ugovarjala tožnikovim nevšečnostim med zdravljenjem in sicer v delu, ko gre za zatrjevanje njegovih težav z želodcem in posledično gastroskopijo, ter o opravljanju psihoterapije, ki naj bi bila ravno tako posledica škodnega dogodka. Zaradi tega je neutemeljeno kot posledico nesreče upoštevalo terapijo pri psihoterapevtu ter težave z želodcem in opravljeno gastroskopijo. Pritožba ima v tem delu prav, saj je tožnikovim težavam z želodcem v povezavi s škodnim dogodkom oporekala tožena stranka že v odgovoru na tožbo (list. št. 15), psihološkim težavam pa na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2021. Ker sodišče prve stopnje na ta ugovora tožene stranke ni odgovorilo, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi odprave katere je pritožbeno sodišče sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in ker od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.¹ Na pritožbeni obravnavi je bil izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki je odgovoril na vprašanje, ali so tožnikove težave z želodcem in grlom ter psihoterapija posledica obravnavane prometne nesreče.

O TELESNIH BOLEČINAH:

8.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik ob škodnem dogodku trpel zelo hude telesne bolečine do prihoda reševalcev, nato je prejel močan opiodni analgetik, zelo hude telesno bolečine je trpel spet v bolnišnici, ko so mu brez anestezije naravnili ramo, na oddelku je 3 dni trpel hude telesne bolečine, nato v mirovanju blage bolečine, ob večjih obremenitvah pa hude, to vsega skupaj en mesec, telesne bolečine so kasneje še popustile in jih v mirovanju skoraj ni bilo, pojavile so se le še ob večjih obremenitvah, hoji, vsega skupaj 2 meseca, zatem so se umirile tja do 6 meseca, ko so se pojavile le še ob večjih obremenitvah, razgibavanju, športu, po enem letu so tudi te minile in so se pojavile le še ob določenih obremenitvah kolena.

9.V pritožbi tožnik v zvezi s telesnimi bolečinami sicer opozori, da je sodišče prve stopnje zanemarilo subjektivni element doživljanja bolečin, a je treba takoj pojasniti, da je intenzivnost in trajanje bolečinskih obdobji ugotovil izvedenec travmatolog, na mnenje katerega tožnik v tem delu ni imel pripomb, kar pomeni, da je soglašal tako z intenzivnostjo, kot s trajanjem telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je njegove zaključke le še povzelo v sodbo.

10.Iz naslova tako ugotovljenih telesnih bolečin in v 46. točki obrazložitve navedenih nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 18.000 EUR odškodnine, pri čemer je kot nevšečnosti upoštevalo tudi težave z želodcem, grlom in glavo, ki naj bi vodile v dodatne preglede, gastroskopijo in jemanje tablet za želodec ter obiskovanje psihoterapije. Za te nevšečnosti tožena stranka v pritožbi meni, da niso povezane s škodnim dogodkom.

11.Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem izvedlo na pritožbeni obravnavi dokaz z izvedencem medicinske stroke in je 17. 6. 2024 zaslišalo dr. A. A., ki je povezavo med tako zatrjevanimi nevšečnostmi in obravnavnim škodnim dogodkom zanikal. Pojasnil je, da so bile pri tožniku težave z želodcem (gastroezofagenalna refluksna bolezen) opažene že pred škodnim dogodkom in da neposredno po škodnem dogodku tožnik ni navajal pomembnega poslabšanja, ob pregledu (gastroskopija) 6. 9. 2018 pa so bile ugotovljene težave zaradi zatekanja kisline in ne zaradi stresnega ulkusa, ki bi lahko bil posledica povečanega stresa. Prav tako je zanikal povezanost psihoterapij, ki jih je obiskoval tožnik, s škodnim dogodkom, tožnik ni bil na psihoterapije napoten s strani osebnega zdravnika, ob pregledu mu tožnik mu vprašanje o vseh morebitnih težavah glede prometne nesreče ni navajal poslabšanja psihološkega stanja, prav tako izvedenec ni imel na voljo izvidov psihoterapevtskih obravnav. Izvedenec sicer dopušča, da je sicer lahko bil poleg drugih tudi škodni dogodek eden od mnogih dejavnikov, da je tožnik iskal psihoterapevtsko pomoč, a po prepričanju sodišča glede na vse nejasnosti v zvezi s tem (dokazno breme pa je na strani tožnika) ni uspel prepričati, da bi bila neposredna povezava med škodnim dogodkom in potrebo po psihiatrični obravnavi.

12.Kot rečeno, tožnik ni nasprotoval izvedeniškemu mnenju, v delu, ko je izvedenec ugotovil intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Po presoji pritožbenega sodišča tako ugotovljenim telesnim bolečinam in nevšečnostim,2 povsem ustreza odškodnina 17.000 EUR, kar je 1.000 EUR manj od prisojene s strani sodišča prve stopnje. V tem delu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP). Pri tem so upoštevana tudi vsa merila iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju: OZ) in sodna praksa. Res je, da nekatere odločbe, ki jih je pri odmeri odškodnine s tega naslova, uporabilo sodišče prve stopnje glede na telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je pretrpel tožnik, niso najbolj primerljive, a je tudi res, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru priznalo ustrezno več.

13.Pri presoji se je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezne primere iz sodne prakse, pri čemer je poudarilo, da je upoštevalo posebnosti tega primera, zlasti, da je bilo v obravnavni zadevi bistveno večje število zdravstvenih obravnav in s tem nevšečnosti med zdravljenjem. V zadevi VSRS II Ips 803/2009 je oškodovanec trpel 1 teden hude bolečine, 3 tedne srednje hude bolečine, 1 mesec stalne lažje bolečine, določene telesne bolečine različne intenzivnosti trpi še naprej. Iz tega naslova mu je bilo priznano 5.000 EUR, kar je pomenilo nekaj več kot 5 plač in pol. Intenzivnost in trajanje bolečin res nista primerljiva z obravnavanim primerom, a je tudi odškodnina, ki je bila priznana v obravnavanem primeru bistveno višja, saj predstavlja nekaj manj kot 13 plač. Podobno velja za zadevo II Ips 117/2009, kjer je bilo iz naslova telesnih bolečin oškodovancu priznano 8.345,85 EUR, trpel pa je 1 uro hude bolečine, 7 dni trajne srednje hude bolečine, 7 dni občasne srednje hude bolečine, 30 dni trajne zmerne bolečine, 2 meseca občasne zmerne pri gibanju v ramenskem sklepu, pri dviganju breme do 3 kg (težja povzročijo izpah) je trpel še v času odločanja sodišča, poleg tega je imel v navedeni zadevi oškodovanec manj specialističnih pregledov: le 10 fizioterapij, imel pa je več RTG slikanj in UV preiskavo. Tudi ta zadeva glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ni povsem primerljiva, a je tudi tu v obravnavani zadevi razlikam ustrezno priznana višja odškodnina. Če je bilo v zadevi II Ips 117/2009 priznano 10 plač, v obravnavani zadevi odškodnina predstavlja nekaj manj kot 13 plač. Tudi v zadevi II Ips 487/2007 ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nekoliko odstopajo od ugotovljenih v obravnavani zadevi. Iz naslova telesnih bolečin je bilo tam oškodovancu priznano 11.684,19 EUR, utrpel pa je odprt zlom desne goleni, pretres možganov in odrgnine obeh rok in obraza. Opis bolečin ni razviden iz odločbe, je pa razvidno da je bil hospitaliziran 34 dni, da je prejel 4 narkoze, injekcije 12 dni, infuzijo, zunanji fiksator, 30× RTG, 4 × mavec, nadkolenski mavec 3 mesece, bergle 8 mesecev. Vse to predstavlja znatno večje nevšečnosti od tistih, ki jih je trpel tožnik, ki ni utrpel nobenega zloma, prav tako ni bil operiran. V zadevi II Ips 487/2007 je bila priznana iz naslova telesnih bolečin odškodnina v višini dobrih 15 plač, v obravnavani zadevi pa nekaj manj kot 13 plač, kar je po podatkih, ki so znani, povsem ustrezno.

14.Tožnik v pritožbi navaja dve odločbi, za kateri meni, da bi jih sodišče moralo upoštevati, ko je iskalo podobne primere iz sodne prakse. Po presoji pritožbenega sodišče je v obeh primerih šlo za bistveno hujše primere od obravnavanega. V zadevi II Ips 694/2008 je trpel oškodovanec hude bolečine 2 meseca), srednje hude 4-5 mesecev, trajne lahke 6 mesecev, deležen je bil več narkoz, 2 dni je bil priključen na aparat za dihanje, prejemal je transfuzije, presaditev kože, vnele so se mu rane, utrpel je nekrozo, imel je 40 previjanj, 90 RTG, odstranitev vijakov in ploščice, 1 mesec je bil nepokreten, 10 mesecev je moral uporabljati invalidski voziček, poleg tega je bil dvakrat potreben ponovni zlom desne goleni. V zadevi II Ips 116/2009 je oškodovanec trpel zelo hude telesne bolečine do oskrbe v bolnici, hude 5 do 6 tednov, srednje hude 3 do 4 mesece, lahke 7 mesecev, občasne lažje bo trpel tudi v bodoče, pojavlja se mu mravljinčenje v prstih leve noge, trpel pa je tudi naslednje nevšečnosti: operacija, prejemanje analgetikov in antibiotikov, infuzije, EMG preiskave, prevezi, RTG slikanja, uporaba invalidskega vozička, bergle, mavčeve hlače, po operativnem posegu zloma leve kolčne sklepne ponvice je prišlo do popolne ohromitve levega femoralnega živca in raztrganja leve femoralne arterije. Vse opisano jasno kaže, da posledic v obeh primerih ne gre enačiti s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi, kot jih je trpel tožnik.

15.Vsi ti primeri kažejo, da zaradi pestrosti življenja ni mogoče najti dveh identičnih primerov, ampak je, ko odškodnino primerjamo s primeri iz sodne prakse, vedno potrebno vrednotenje in upoštevanje posebnosti vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je posebnosti obravnavane zadeve ustrezno ovrednotilo in tudi ustrezno umestilo med odškodnine, ki so bile odmerjene v sodni praksi za telesne bolečine različnega trajanja in intenzivnosti za podobno vrsto poškodb, zaradi česar je v tem delu tožnikova pritožba v pretežnem delu neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena, kolikor je treba upoštevati, da težave z želodcem, grlom in potrebe po psihoterapijah niso posledica škodnega dogodka.

O STRAHU:

16.Tudi glede strahu4 je sodišče prve prisodilo ustrezni znesek odškodnine, pri tem je pravilno upoštevalo posebnosti tega primera in ga ustrezno umestilo med različne primere v sodni praksi. Tudi glede tovrstne škode je pritožba mnenja, da sodna praksa, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje (VSRS II Ips 765/2005, II Ips 487/2007 in II Ips 607/99), ni primerljiva z obravnavano zadevo, a to ne drži.

17.V zadevi II Ips 765/2005 je bilo prisojeno 4,8 plače, v obravnavani zadevi pa 2,15 plače. Strah, ki ga ja oškodovanec utrpel v zadevi II Ips 765/2005, sicer ni natančno popisan v javno objavljeni odločbi, a so bile posledice, ki jih je utrpel oškodovanec v navedenem primeru, znatno hujše od obravnavanih: 100 % invalidnost, poškodba glave in možganov, po poškodbi je bil upokojen, prej je bil zdravnik. V zadevi II Ips 487/2007 (prisojeno 1,63 plače) so bile posledice blažje kot v obravnavani, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo: šlo je za zastrupitev na delovnem mestu s topili, oškodovanec je trpel dolgotrajen sekundaren strah, ker niso ugotovili vzroka njegovih zdravstvenih težav. Podobno je glede zadeve II Ips 607/99 (prisojeno 1,5 plače), kjer oškodovanec primarnega strahu zaradi nezavesti ni trpel, a je kasneje trpel 2 leti zmeren sekundaren strah. Vsi trije primeri iz sodne prakso so primerljivi, seveda pa niso enaki, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo. V primerih, ki jih izpostavlja pritožba, je za ugotovljeno podobno intenzivnost in trajanje strahu res bilo priznano nekaj več, kot v obravnavani zadevi,5 a je nasprotno v sodni praksi najti tudi primere, ko je bila v podobnih primerih priznana nižja odškodnina.6 Vsi ti primeri potrjujejo ustreznost priznane odškodnine.

O ZMANJŠANJU ŽIVLJENSKIH AKTIVNOSTI:

18.Sodišče prve stopnje je tudi odškodnino za tovrstno škodo pravilno odmerilo in pri tem upoštevalo tako posebnosti obravnavanega primera, kot primerljivo sodno prakso. Tožnik izpostavlja, da odločbe iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso ustrezne. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. V zadevi II Ips 487/2007 je bilo iz naslova zmanjšanje življenjskih aktivnosti priznano 16,4 plače, v obravnavanem primeru pa 14,3 plače, pri tem gre pri oškodovancih v obeh zadevah za podobne trajne omejitve, razlika je ta, da je v II Ips 487/2007 oškodovanec utrpel tudi posttravmatski sindrom, ki ga v obravnavani zadevi ni. V zadevah II Ips 73/2008 in II Ips 117/2009 pa je bila glede na posledice, ki sta jih utrpela oškodovanca, priznana iz tega naslova nižja odškodnina kot v obravnavani zadevi. Pritožba meni, da bi bilo treba pri odmeri upoštevati odločbo VSK I Cp 612/2018, a iz objavljene odločbe ni razviden obseg trajnih posledic, ki jih tudi pritožba ne povzema. Tudi pri tovrstni škodi je iz sodne prakse mogoče najti primere, kjer je bila za podobne posledica priznana nižja7 odškodnina, kot tudi take, kjer je bila priznana višja8 odškodnina, tako da priznana odškodnina ne odstopa od sodne prakse.

19.V zvezi z zahtevano odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožena stranka ugovarjala tudi zastaranje. Na ta ugovor je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je sprejelo izvedenčevo mnenje, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno v marcu 2019, zaradi česar do razširitve tožbe ni pretekel 3-letni zastaralni rok in torej do zastaranja ni prišlo. Takšna presoja je pravilna in jo pritožbeno sodišče sprejema.

O ODŠKODNINI ZA PREMOŽENJSKO ŠKODO:

20.Tožena stranka nasprotuje delu odškodnine za materialno škodo, ki se nanaša na stroške v zvezi s težavami z želodcem, grlom ter psihoterapijami. Ker je bilo ugotovljeno, da te težave niso povezane s škodnim dogodkom, ima pritožba prav, da tožnik do povrnitve 79,86 EUR za preiskave na Kliniki G., 20,90 EUR za gastroskopijo, 910 EUR za psihoterapijo in 52 EUR potnih stroškov v zvezi s psihoterapijo (skupno 1.062,76 EUR)ni upravičen, zato je v tudi v tem delu treba sodbo ustrezno spremeniti in prisojeni znesek premoženjske škode za 1.062,76 EUR znižati (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O STROŠKIH:

21.Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati tudi stroške izvedenca. Res je, da mora stranka postaviti zahtevek za njihovo povračilo, a je pomembno tudi, da stranka stroške tudi določno priglasi: izvedenčeva priglasitev je pomembna zato, da se s sklepom priznajo stroški njemu, dejstvo, da je izvedenec stroške priglasil, pa še ne pomeni, da jih je priglasila tudi stranka, ki je dokaz z izvedencem predlagala. Pritožba navaja, da bi bilo drugače, če bi tožnik zahteval le manjši del izvedenine. Ravno ta trditev kaže, da avtomatizem v tem primeru ni ustrezen: če namreč lahko stranka priglasi nižje stroške od izvedencu priznanih, lahko stroškov izvedenine tudi sploh ne priglasi. V obravnavani zadevi tožnik ni priglasil stroškov izvedenine, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri odmeri stroškov.

22.Glede na spremembo prvostopenjske sodbe se je spremenil tudi pritožbeni uspeh. Tožnik je uspel z nekaj več kot 50 %, zato je upoštevaje uspeh in vse okoliščine primerno, da vsaka stranka drugi pokrije polovico njenih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

23.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je odmera stroškov, da se upošteva celoten uspeh in ne drobi uspeha na temelj in višino, pravilna. Sodna praksa res dopušča tudi drobljenje uspeha, a le v izjemnih primerih, ko npr. zaradi ugotavljanje temelja tožbenega zahtevka nastanejo posebni stroški. V primeru, ko temelj ni sporen, pa bi bilo povsem neprimerno posebej upoštevati uspeh po temelju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do 6.273,47 EUR pravdnih stroškov (80. točka obrazložitve), polovica od tega znaša 3.136,74 EUR; stroške tožene stranke pa je ugotovilo v višini 3.206,68 EUR (82. točka obrazložitve), polovica česar je 1.603,34 EUR.

24.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do pritožbenih stroškov. Uspeh tožene stranke pa znaša približno 20 %, zato ji je v tem deležu dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Skupno znašajo pritožbeni stroški tožene stranke: 750 točk za pritožbo, 875 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 56 EUR potnih stroškov (relacija Novo mesto - Ljubljana in nazaj), 22% DDV na odvetniške stroške in 741 EUR sodne takse za pritožbo; skupaj 2.057,38 EUR, 20 % tega zneska znaša 411,48 EUR .

-------------------------------

1Četrti in peti odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP

2V 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, razen težav z želodcem, grlom in psihoterapij.

3Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

4Opis strahu je povzet v 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: zelo kratkotrajen primarni strah hude intenzivnosti, nato (ko se tožnik spomni, da je ležal na tleh in ni mogel vstati) sekundarni strah zelo hude intenzivnosti, ki je trajal do oskrbe v bolnišnici, nato nekaj dni (dokler ni začel sam vstajati) sekundarni strah hude intenzivnosti, nato (zaradi vztrajajočih težav) sekundarni strah zmerne intenzivnosti v nespremenjeni obliki vsaj pol leta, kasneje se je strah zmanjševal, a je v prvih dveh letih ves čas vztrajal kot blag do zmeren strah za izid zdravja, po dveh letih je strah izzvenel.

5V II Ips 694/2008 je oškodovanec trpel zelo hud sekundaren strah po vrnitvi zavesti v bolnici in v zvezi z operacijami 12 dni; hud sekundarni strah (4 mesece), srednje hud 3,5 meseca, lažji 8 mesecev, za kar mu je bila priznana odškodnina v višini 7,3 plače; v II Ips 327/2011 je oškodovanec trpel zelo hud primarni strah do sprejema v bolnici (50 minut), hud sekundarni strah 6 tednov, srednje hud sekundarni 6 tednov, lažji 6 mesecev, občasni lažji pred prometom) ima še vedno, za kar mu je bila priznana odškodnina v višini 5 plač; V II Ips 116/2009 je oškodovanec trpel intenziven primarni strah, hujši sekundarni strah 30 dni, zmeren sekundarni strah 9 mesecev, za kar mu je bila priznana odškodnina v višini 12 plač.

6Npr. v II Ips 287/2005 je bila priznana odškodnina v višini 1,8 plače, v II Ips 259/2018 in II DoR 112/2018 je bila priznana odškodnina v višini 1,4 plače; v II Ips 901/2009 je bila priznana odškodnina v višini 2 plač.

7Npr. II Ips 287/2005 je bila za podobne posledice priznana odškodnina 12 plač, v II Ips 433/2004 pa za nekaj blažje posledice odškodnina 10,5 plač.

8Npr. v II Ips 137/2006 je bila za podobne posledice priznana odškodnina dobrih 15 plač.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/4, 347/5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.