Jedro

Zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča, je šteti kot nezazidana stavbna zemljišča le, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 7. 2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 7. 2. 2003, s katero je odločila, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti skrbnici za posebne primere A.A. za upravičenko B.B. obveznice v višini 25.515,00 EUR za podržavljeno zemljišče, parceli št. 25 in 29, obe ob podržavljenju vpisani v vl.št..., k.o... (točka 1. izreka), zavrne pa se zahteva upravičenke za odškodnino za navedene nepremičnine v višini 234.414,70 EUR ( točka 2. izreka). Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je presodila, da je bilo predmetno zemljišče pravilno vrednoteno kot kmetijsko zemljišče. V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša tako z odločitvijo tožene stranke kot tudi z razlogi za odločitev. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Glede na navedeno določbo je za določitev odškodnine bistvena ugotovitev stanja zemljišča ob podržavljenju, kar pomeni, da je treba ugotoviti, ali je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, v času podržavljenja kmetijsko ali stavbno zemljišče. Status zemljišča ob podržavljenju izhaja iz predpisa, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno in zemljiško katastrskih podatkov ob podržavljenju, pa tudi iz prostorskih aktov, veljavnih ob podržavljenju. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, objavljene v Uradnem listu RS, št.3/95, se namreč tudi zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, šteje kot stavbno zemljišče, če je bilo že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ, Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62) z odločbo arondacijske komisije z dne 20.11.1963 in dopolnilno odločbo z dne 18.6.1964, in da je bilo v naravi njiva in travnik, kar med strankama ni sporno. Zato je pravilna presoja tožeče stranke, da je bilo zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da predmetni parceli nista bili izročeni kmetijski organizaciji. Iz podatkov spisa in sicer iz zemljiškoknjižnega izpiska namreč izhaja, da sta bili predmetni parceli po podržavljenju v upravi kmetijskega posestva ... Tožnica tudi s predloženimi listinami in sicer z dopisom Zavoda za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo z dne 2.7.1965 in kupoprodajno pogodbo z dne 28.6.1965 ni izkazala drugačnega statusa zemljišč ob podržavljenju. Navedeni listini se namreč, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, ne nanašata na predmetni parceli. Namembnost predmetnih parcel je bila dejansko spremenjena šele po podržavljenju in sicer z Odlokom o zazidalnem načrtu iz leta 1974 in Odlokom o spremembi zazidalnega načrta iz leta 1984. Glede na navedeno je bilo predmetno zemljišče pravilno ovrednoteno kot kmetijsko zemljišče. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Meni, da je izpodbijana sodba v nasprotju z načelom pravne države. Navaja, da se v času podržavljenja predmetnih zemljišč, prostorski akti kot splošni akti sploh niso sprejemali. Vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da je v postopku dokazovala, da predmetni parceli nista bili podržavljeni za namen opravljanja kmetijske dejavnosti, ampak za gradnjo stanovanjske soseske in ki je bila predvidena z načrtom stanovanjske gradnje soseske M 1, sprejetim že v času podržavljenja. Navedeni parceli v celoti ležita znotraj navedenega območja. Sodišče je zmotno presodilo dopis Zavoda za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo. Iz tega namreč nedvomno izhaja, da je bila denacionalizacijska upravičenka vabljena na Zavod zato, ker se je na območju predvidenem za stanovanjsko sosesko M 1 nahajala tudi njena parcela. Glede na navedeno sta bili predmetni parceli že ob podržavljenju stavbno zemljišče. Zato je vrednotenje predmetnih parcel kot kmetijskih zemljišč nezakonito in v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Navaja, da predmetni parceli v celoti ustrezata kriterijem iz 4. oziroma 5. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, saj sta se nahajali v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ob kateri so zgrajene atrijske stanovanjske hiše soseske M 1 in sta bili manj kot 100 m oddaljeni od javnega vodovoda in manj kot 200 m oddaljeni od priključka na električno omrežje. Navaja, da je bilo v drugi denacionalizacijski zadevi zemljišče na istem območju in v isti katastrski občini vrednoteno kot nezazidano stavbno zemljišče, kar je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Upravni organ bi moral skladno z načelom materialne resnice sam pridobiti dokaze o pravnem statusu zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in odloči o zahtevi za denacionalizaciji tako, da upravičenki pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 508.378,200 DEM.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republik Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišč ob podržavljenju. Od pravilne ugotovitve tega statusa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna zemljišča, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Če so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, in sicer komunalno opremljena zemljišča ali zemljišča, za katere je po merilih, odločenih v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) šteti, da jih je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Iz določbe 1. odstavka 44. člena ZDen in na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč od podržavljenju. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je sicer tudi zemljišča, ki so bila tako kot v tem primeru, podržavljena kot kmetijska zemljišča, šteti kot nezazidana stavbna zemljišča, vendar le, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča. Prav to, pa je v tem primeru sporno. Tožnica namreč ves čas postopka in tudi v pritožbi zatrjuje, da sta bili parceli št. 25 in 29 že ob podržavljenju predvideni za gradnjo stanovanjske soseske, kar naj bi izhajalo iz dopisa Zavoda za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo z dne 2.7.1965 in kupoprodajne pogodbe z dne 28.6.1965. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene listine ne morejo biti podlaga za ugotovitev o statusu zemljišča ob podržavljenju, saj se kot pravilno ugotavlja tožena stranka, prvostopno sodišče pa s tem soglaša, ne nanašajo na parcele, ki so predmet tega postopka, ampak na druge parcele. Dokaz o drugačnem statusu zemljišča, kot izhaja iz akta o podržavljenju in katastrskih podatkov, bi bil le konkretni akt, ki bi že v času podržavljenja opredelil namembnost predmetnih parcel za gradnjo. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in sicer iz informacije o namembnosti predmetnih zemljišč, da sta bili parceli, št. 25 in 29 predvideni za gradnjo šele z Odlokom o zazidalnem načrtu za del območja zazidalnega otoka VS 103-faza I in II faza M., objavljenem v Uradnem listu leta 1974, torej po podržavljenju, tudi po presoji pritožbenega sodišča za vrednotenje navedenih parcel na podlagi Navodila, ni podlage. Na drugačno odločitev v tej zadevi zato ne more vplivati zatrjevanje tožnice, da se navedeni parceli nahajata v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ob kateri so zgrajene atrijske stanovanjske hiše, in tudi ne sklicevanje na status zemljišč drugega denacionalizacijskega upravičenca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na merila iz Navodila. Merila iz Navodila so sicer podlaga za presojo, ali je bilo zemljišče mogoče opremiti brez večjih stroškov, vendar jih je mogoče uporabiti le, če je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče. Tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki niso bila komunalno opremljena in ki jih ni bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, se namreč vrednotijo kot kmetijska zemljišča. Ne more pa se z uporabo navedenih meril spreminjati status zemljišč ob podržavljenju.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.