Jedro

Pri postopku javnega razpisa gre za javnopravno stvar, zato se določbe ZUP uporabljajo le smiselno. Ključnega pomena je, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Zato je tožena stranka storila prav, ko tožnika na popravo vloge, kljub zatrjevanemu lapsusu, ni pozvala. Njegova vloga namreč ni bila niti nepopolna niti nerazumljiva in je v tem smislu tožena stranka tudi ni zavrgla (kar bi, če bi štela, da gre za tako vlogo, morala storiti), ampak je vlogo vsebinsko obravnavala. Riziko morebitne nenatančnosti pri sestavi vloge pa mora, tudi v smislu navedene enakopravne obravnavanosti ponudnikov, nositi tožeča stranka sama.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta A., zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v Uradnem listu RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010 objavilo javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESRR za promocijo turistične ponudbe tematskih turističnih razvojev na nacionalni ravni v letu 2010 in 2011. Strokovna komisija je vse pravočasno prispele in popolne vloge pregledala z vidika izpolnjevanja pogojev za kandidiranje. Pri tem je ugotovila, da vloga predlagatelja ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje, saj finančna konstrukcija projekta ni zaprta. Pojasnjuje, da je v skladu z razpisnimi določili najvišja možna vrednost sofinanciranja, ki jo lahko pridobi posamezni projekt, 150.000,00 EUR. Prijavitelj v vlogi navaja, da je pričakovana vrednost sofinanciranja projekta 153.480,00 EUR. Ker ministrstvo projekta ne more sofinancirati v višini pričakovanega sofinanciranja, finančna konstrukcija projekta ni zaprta. Iz obrazca št. 11 namreč ni razvidno, iz katerih virov financiranja bo prijavitelj pokrival razliko.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je odločitev tožene stranke napačna. Pojasnjuje, da je pri določitvi višine pričakovanega sofinanciranja upravičenih stroškov prišlo do računskega lapsusa. Tožeča stranka je namreč v skladu z razpisno dokumentacijo izračunala 60 % od njene predračunske vrednosti, kar znaša 153.480,00 EUR. Ne glede na to pa tožeča stranka v skladu z razpisnimi pogoji nikakor ne bi mogla prejeti več kot 150.000,00 EUR. Ni sporno, da iz 2. odstavka 6. točke javnega razpisa za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESRR izhaja, da mora prejemnik za zaprtje finančne konstrukcije obvezno zagotoviti lastna sredstva. Napačen je zaključek tožene stranke, da finančna konstrukcija projekta ni zaprta. To bi se zgodilo le v primeru, če tožnik ne bi zagotovil lastnih sredstev, kar pa ne drži. Dejstvo je, da je bil prijavitelj seznanjen z zgornjo višino sofinanciranja projekta v višini 150.000,00 EUR. Z omenjenim zneskom bi bila finančna konstrukcija zaprta, saj je prijavitelj zagotovil lastna sredstva do razlike 255.800,00 EUR. Šlo je le za napačno razumevanje oziroma napako v navedbi zneska. Zato bi bila tožena stranka dolžna med postopkom tožečo stranko na omenjeno napako opozoriti. Ker slednjega ni storila, je kršila pravila postopka. Navedbe, da iz obrazca št. 11 ni razvidno, iz katerih sredstev bo prijavitelj pokril razliko nad 150.000,00 EUR, ne držijo. Prav iz omenjenega obrazca je razvidno, da bo prijavitelj zagotovil 20 % sredstev, ostali partnerji skupaj pa 80 %. V kolikor bi tožena stranka prijavitelja pozvala, da odpravi očitno računsko napako, bi ta slednje nedvomno storila.

Tožeča stranka toženi tudi očita, da o vseh prispelih vlogah ni odločila z eno odločbo. Slednje je bila dolžna storiti, saj bi na ta način zagotovila transparentnost postopka. Zagotovljeno bi bilo tudi učinkovito pravno varstvo prijaviteljev. Ker je na razpis kandidiralo več prijaviteljev, bi moral organ, v skladu s členom 213 ZUP z eno odločbo odločiti o pravilnosti in popolnosti njihovih prijav. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ugotovi, da je vloga tožeče stranke v celoti ustrezala zahtevam razpisa, ter da se toženi stranki hkrati naloži, da tožeči odobri sofinanciranje projekta A. v višini 150.000,00 EUR. Tožena stranka pa naj ji tudi povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vloga tožeče stranke formalno popolna ter je vsebovala vse obvezne podatke obrazca in priloge iz 13. točke razpisne dokumentacije za javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj-ESRR, objavljen v Uradnem listu RS, št. 59/2010 z dne 23. 7. 2010. V obrazcu št. 11 je bilo navedeno tudi opozorilo, da mora biti finančna konstrukcija projekta zaprta. Kolikor temu ne bo tako, bo vloga zavrnjena. V razpisni dokumentaciji je bilo prav tako navedeno, da podatki v izvedenem načrtu promocije niso predmet dopolnitve vloge. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da pozna pravila ZUP, vendar dodeljevanje sredstev na javnem razpisu ni upravna zadeva. ZUP se v primeru dodeljevanja javnih sredstev uporablja smiselno, zaradi posebne pravne narave tega postopka, saj se odloča le na podlagi navedb v vlogah ter na podlagi splošno znanih dejstev. Javni razpis je predviden prav zaradi dejstva transparentne razdelitve javnih sredstev ter enake obravnave vseh gospodarskih subjektov. Za njih veljajo enaki pogoji in vsi morajo do enakega roka predložiti vlogo, kjer navajajo vsa dejstva. Če bi se dovoljevalo vsebinsko dopolnjevanje in tolmačenje vlog, bi s tem prihajalo do nepreglednosti in tudi do neenakopravnih položajev med tistimi, ki so sicer zamudili rok za nekaj dni in tistimi, ki so se lahko naknadno izrekli ter navajali nova dejstva. Stranke neposredno ne uveljavljajo kakšne svoje pravice ali obveznosti, temveč se smiselno uporabljajo pravila upravnega postopka, zaradi javnega interesa pri razdeljevanju javnih sredstev. Dejansko stanje, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela odločitev o zavrnitvi, izhaja iz navedb, ki jih je tožena stranka navedla v svoji vlogi. ZUP tudi ne zavezuje tožene stranke k izdaji ene odločbe. V primeru javnih razpisov namreč ne gre smiselno za materialne sospornike, pač pa formalne. Izdaja skupne odločbe pa je v primeru formalnega sosporništva vedno v pristojnosti tožene stranke. Kdo je bil izbran na javnem razpisu in vrednost sofinanciranja izbranih programov je informacija javnega značaja, ki je vedno dostopna na internetni strani tožene stranke. Slednje izhaja tudi iz javnega razpisa. Dodelitev sredstev upravičencem v pravni položaj tožeče stranke ne posega, saj do teh sredstev ni upravičena, ker iz predložene vloge ni razvidna zaprta finančna konstrukcija. Četudi bi kateri od upravičencev ne bil upravičen do dodeljenih sredstev zaradi nezakonitosti, tožeča stranka ne bi postala upravičena do sredstev, ampak bi jih nezakonito izbrani upravičenec moral vrniti v proračun. Učinkovito pravno varstvo prijaviteljev pa je zagotovljeno z upravnim sporom.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Pri postopku javnega razpisa gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, ki je sicer značilnost upravne zadeve. Zato se določbe ZUP uporabljajo le smiselno. Ključnega pomena je, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev dela razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega, kako je posamezen projekt predstavil in kako je v nadaljevanju vrednoten glede na v razpisu v naprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob njihovi prijavi. To pa nikakor še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini, saj ne gre za pravico, ki bi bila v naprej zagotovljena. Zato je tudi po mnenju sodišča tožena stranka storila prav, ko tožnika na popravo vloge, kljub zatrjevanemu lapsusu, ni pozvala. Njegova vloga namreč tudi po presoji sodišča, ob smiselni uporabi 67. člena ZUP, ni bila niti nepopolna, niti nerazumljiva in je v tem smislu tožena stranka tudi ni zavrgla, kar bi, če bi štela, da gre za tako vlogo, morala storiti. Pristopila je namreč k njeni vsebinski obravnavi in pri tem ugotovila, da jo mora, ker ne ustreza kriterijem razpisa, zavrniti. Dejstvo, da je prišlo do zatrjevanega lapsusa, je izključno na tožeči stranki in slednja kaj drugega niti ne trdi. Riziko morebitne nenatančnosti pri sestavi vloge mora, zato tudi v smislu navedene enakopravne obravnavnosti ponudnikov, zato nositi tožeča stranka sama.

Sodišče se tudi pridružuje mnenju tožene stranke, da tožena stranka z izdajo posamične odločbe tožniku ni kršila določil zakona oziroma tožnikovih pravic. Konkretno v čem naj bi bil tožnik zaradi slednjega dejansko prikrajšan oziroma kako je odločitev o drugih ponudbah lahko imela kakršenkoli vpliv na odločitev o njegovi ponudbi, pa tožnik niti ne pojasni.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Zato se, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.