Jedro

Tožeča stranka je zahtevala plačilo 128.089.352 dinarjev, veljavnih v letih 1986 do 1989, plačljivo v protivrednosti v današnji valuti. Preračun pokaže, da ta znesek predstavlja 53,45 EUR. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, kakor ga je tožeča stranka nazadnje postavila v pripravljalni vlogi dne 22.10.2002. Uveljavljala sta odškodnino zaradi izgube najemnine oz. nezmožnosti uporabe lokala v času med 15.3.1986 in 1.4.1989. Zahtevala sta plačilo 128.089.352,10 tedanjih dinarjev ter v izreku opredelila, kako naj se ta znesek preračuna v tolarje. Najprej je treba upoštevati denominacijo Din v YUD v razmerju 1:10 000 na dan 1.1.1990, nato pa še menjavo YUD v SIT v razmerju 1:1 na dan 8.10.1991. Sodišče prve stopnje je njun zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so trditve tožnikov o izgubljenem dobičku pomanjkljive in presplošne. K temu je še dodalo, da zahtevek tožnikov ne vsebuje valut z ustrezno oznako.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve nižjega sodišča, pritrdilo pa tudi dodatnim razlogom glede napačne transformacije dinarske valute v tolarje. Transformacija namreč ne vsebuje preračuna v mednarodno valuto YUD (jugoslovanski novi dinar).

Poti sodbi vlagata revizijo tožnika. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo sta dopolnila še s popravkom revizije, ki pa je bil vložen prepozno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne, njima pa povrne nadaljnje pravdne stroške. Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je revizijo v skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) dovoljeno vložiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 4172,93 EUR (prej milijon tolarjev).

Iz tožbenega zahtevka (ter nato izreka sodb nižjih sodišč) izhaja, da sta tožnika zahtevala plačilo, ki sta ga izrazila v dinarjih ter navedla, da je pri tem treba upoštevati: denominacijo dinarja in nato še pretvorbo dinarskega zneska v tolarskega. Revizijsko sodišče k temu dodaja, da bi bilo treba po 1.1.2007 nato po uradni dolžnosti ta znesek pretvoriti še v znesek EUR.

Iz revizije mora biti razvidno, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, za dovoljenost revizije pa je nato potrebno še, da se ta vrednost v resnici nanaša na izpodbijano sodbo ter da presega revizijski prag. Tem pogojem skupaj v obravnavani zadevi nedvomno ni zadoščeno.

Edini možen (to je takšen, ki je skladen z uradnimi spremembami denarnih valut v našem monetarnem prostoru) preračun pokaže, da znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 53,45 EUR. Iz tožbenega zahtevka (ter iz izreka zavrnjenega zahtevka) namreč izhaja, da sta tožnika svoj denarni zahtevek ovrednotila v dinarjih, ki so bili zakonito plačilo sredstvo v času zatrjevanega škodnega dogodka (obdobje med 15.3.1986 in 1.4.1989), in sicer 128.089.352,10 tedanjih din. Upoštevajoč spremembo vrednosti (denominacijo) dinarja na podlagi Zakona o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ, št. 83/89) na dan 21.12.1989 (10.000 din za en konvertibilni dinar) in menjalno razmerje 1:1 med jugoslovanskim dinarjem in slovenskim tolarjem, določeno v prvem odstavku 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91), veljavno na dan 8.10.1991, se izkaže, da je vrednost spornega predmeta, izražena v tolarjih, 12.808,94 SIT. V današnji denarni enoti to pomeni 53,45 EUR.

Revidenta sicer v uvodu revizije označujeta, da gre za plačilo tolarske protivrednosti 54.452,58 EUR oziroma 12.578.547 SIT, vendar se takšna vrednost z zahtevkom, kot sta ga postavila in kot ga je sodišče zavrnilo, ne sklada.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

Stroški za odgovor na revizijo, ki ni dovoljena, za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato odločilo, da jih tožena stranka trpi sama.