Jedro

Tožnica zatrjuje, da so pogodbenice sklenile dogovor o darilu prvotoženki in o dosmrtnem užitku tožnice samo zato, ker so želele s tem prikriti dogovor o darilu tožnici. Torej naj bi bila podlaga tega dogovora prikrivanje drugega pravnega posla.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da sporni deli darilne pogodbe niso navidezni, pač pa odražajo pravo pogodbeno voljo strank, čeprav izraženo tako, kakor je, zaradi veljavnih zakonskih omejitvenih predpisov pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči. Okoliščine notranjega življenja, med katere sodi tudi namen strank pri sklepanju pogodbe, pomenijo dejansko ugotovitev. Zato sklepanje o tem pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Ugotovljenega dejanskega stanja pa po 3. odstavku 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo. Odločili sta, da dogovor o dosmrtnem užitku ni bil navidezen in je zato veljaven. Tako sta tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnili. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ker o veljavnosti prikrite darilne pogodbe nista odločali. Do ugotavljanja, ali je prikrita pogodba veljavna, lahko pride šele v primeru, ko sodišče ugotovi, da je bila sklenjena pogodba navidezna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča prve stopnje zahtevala, naj odloči, da se darilna pogodba, ki je bila sklenjena 21.7.1976 med materjo M. A. in njenimi hčerami, pravno prednico tožencev M. Š. in tožnico A. S., izreče za nično v delu, v katerem je mati podarila in izročila v last in posest pravni prednici tožencev M. Š. tiste gozdne parcele, na katerih ima tožnica pravico dosmrtnega užitka, kakor tudi v delu, v katerem je dogovorjen dosmrtni užitek tožnice. Poleg tega je tožnica od sodišča zahtevala, naj odloči, da so toženci dolžni priznati, da ima tožnica na navedenih parcelah lastninsko pravico in ji izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica tožnice. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna tožencem plačati njihove pravdne stroške.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da je bil dogovor o užitku gozdov navidezen pravni posel. Tožnica v reviziji navaja, da so pogodbenice v resnici želele skleniti darilno pogodbo z odložnim pogojem. Njen nastanek naj bi bil odvisen od odprave zemljiškega maksimuma. Sodišče druge stopnje meni, da tudi ob odločitvi, da je pogodba navidezna, "prava" volja pogodbenic ne bi izpolnjevala pogojev za veljavnost. V času sklepanja daritve bi daritev preko zemljiškega maksimuma predstavljala hud poseg v javni interes, zaradi česar ob sklenitvi ne bi izpolnjevala pogojev za veljavnost. Sodišče druge stopnje tako meni, da v skladu s 107. členom ZOR tudi v letu 1992, ob razveljavitvi omejitvenih razpolagalnih določb, ne bi mogla postati veljavna. Tožnica nasprotuje takemu stališču. V reviziji tožnica navaja, da materina odločitev o podaritvi gozdov hčerki ne more pomeniti posega v javni interes. Javni interes je končno izrazilo ustavno sodišče, ko je razveljavilo omejitvene določbe zakona o kmetijskih zemljiščih.

Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tako je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Mati je s svojimi tremi hčerami, prvotno toženko, tožnico in njuno sestro, 21.7.1976 sklenila darilno pogodbo, ki so jo pogodbenice 1.9.1976 overile po sodniku. V drugi točki pogodbe so se pogodbnice dogovorile, da mati podari sporne parcele v last prvotoženki, v sedmi točki te pogodbe pa je mati na spornih parcelah tožnici izgovorila pravico dosmrtnega užitka. V sedmi točki pogodbe so se pogodbenice tudi dogovorile, da je prvotoženka dolžna tožnici priznati izvrševanje te pravice. Tožnica zatrjuje, da je pogodba v zgoraj navedenem delu navidezna. Tožnica navaja, da so pogodbenice v resnici želele prikriti darilno pogodbo. Ta pogodba naj bi začela veljati, ko bo odpravljen zemljiški maksimum. S prikrito pogodbo naj bi mati parcele, ki jih je v navidezni pogodbi podarila prvotoženki, podarila tožnici. Med postopkom je prvotoženka umrla in v pravdo so vstopili njeni dediči. O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le na videz, na zunaj. Stranki nočeta da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Tožnica zatrjuje, da so pogodbenice sklenile dogovor o darilu prvotoženki in o dosmrtnem užitku tožnice samo zato, ker so želele s tem prikriti dogovor o darilu tožnici. Torej naj bi bila podlaga tega dogovora prikrivanje drugega pravnega posla. Pogodba je bila sklenjena leta 1976. Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZOR leta 1978 je treba uporabiti pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Paragraf 916 ODZ je določal, da "je izjava volje, ki se izrazi napram drugemu v sporazumu z njim na videz, nična. Ako naj se s tem prikrije drug posel, ga je treba presojati po njegovi pravi kakovosti. Tretji osebi, ki je v zaupanju na izjavo pridobila pravice, ni moči ugovarjati posla na videz." Določba je bila vsebinsko enaka sedaj veljavni določbi 66. člena ZOR. Pri navideznem pravnem poslu je namen strank le prikriti drug pravni posel. Takšna podlaga pravnega posla pa je nedopustna in zato je navidezen pravni posel ničen. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ugotavljali, kakšen je bil namen pogodbenih strank.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil namen strank le prikrivanje druge pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da mati darovalka spornih parcel tožnici ni podarila, temveč je bila njena prava volja, da tožnici na parcelah, ki jih je podarila v last prvotoženki, izgovori pravico dosmrtnega užitka. Iz navedb obeh sodišč tudi izhaja, da so pogodbene stranke sklenjeno izročilno pogodbo v celoti spoštovale in izvrševale. Po zatrjevanju tožeče stranke naj bi bila sklenjena prikrita darilna pogodba pod pogojem, da se odpravi zemljiški maksimum. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ob tedanjih družbenih razmerah stranke niso mogle pričakovati, da bi bil zemljiški maksimum lahko odpravljen. Zato je štelo, da namen strank ni bil prikriti darilno pogodbo z odložnim pogojem, temveč parcele podariti prvotoženki in tožnici na njih izgovoriti pravico dosmrtnega užitka. Sodišče druge stopnje je v celoti potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. V odločitvi je navedlo, da sporni deli darilne pogodbe niso navidezni, pač pa odražajo pravo pogodbeno voljo strank, čeprav izraženo tako, kakor je, zaradi veljavnih zakonskih omejitvenih predpisov pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči. Okoliščine notranjega življenja, med katere sodi tudi namen strank pri sklepanju pogodbe, pomenijo dejansko ugotovitev. Zato sklepanje o tem pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Ugotovljenega dejanskega stanja pa po 3. odstavku 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči tudi pravilno uporabili materialno pravo. Odločili sta, da dogovor o dosmrtnem užitku ni bil navidezen in je zato veljaven. Tako sta tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnili.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ker o veljavnosti prikrite darilne pogodbe nista odločali. Do ugotavljanja, ali je prikrita pogodba veljavna, lahko pride šele v primeru, ko sodišče ugotovi, da je bila sklenjena pogodba navidezna. Zato sta sodišči ravnali pravilno, ko nista ugotavljali, kakšna naj bi sploh bila narava take prikrite pogodbe, kot jo je predstavila tožnica. Kaže sicer opozoriti, da ima tožeča stranka prav, ko trdi, da darilna pogodba s katero bi tožnica pridobila kmetijsko zemljišče, ki presega z zakonom določeni maksimum, ne bi bila nična. Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št.17/86), ki je veljal v času sklepanja pogodbe ni določal ničnosti take pogodbe. Po 23. členu tega zakona preide presežek kmetijskega zemljišča nad z zakonom določenim maksimumom po izbiri lastnika v družbeno lastnino in se prenese v kmetijski zemljiški sklad. Kot rečeno, pa sodišče o veljavnosti prikrite pogodbe sploh ni odločalo. Zato ta navedba tožnice, za presojo pravilnosti odločitve sodišč prve in druge stopnje, ni pomembna.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.