Jedro

Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje na spremenjenost okoliščin je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatkih o odločilnih okoliščinah v času prejšnje določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje ponovno ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje svoje preživninske obveznosti do mld. toženke, ki je bila določena s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju N 94/2007 z dne 16. 5. 2007 v znesku 250,00 EUR (nazadnje valorizirana 276,26 EUR), in sicer na 120,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 174,00 EUR.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da ugotovitev sodišča, da se lastnica družbe C., bolj malo ukvarja z vodenjem družbe in ne preverja in ne spremlja programa vodenja podjetja, kaže na to, da sodišče ne pozna pristojnosti družbenika in način vodenja družbe. Tudi ugotovitev sodišča, da S. Š. ne daje bistvenega prispevka kot direktorica, je pavšalna. Enaka je tudi ugotovitev sodišča, da je brezplačen prenos poslovnega deleža izkaz, da lastništvo dejansko ni bilo preneseno. Samo lastništvo družbe še ne predstavlja nobenega premoženja, višine vrednosti družbe pa sodišče ni niti ugotavljalo. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ekonomsko lastništvo tožnika na avtomobilu BMW 502 izkazano s tem, da ima tožnik shranjenih nekaj delov tega vozila. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je lastnik motornega kolesa z bočno prikolico L4e P. P. in ne tožnik. Okoliščina, da P. P. nima izpita za motorno kolo, nima nobene zveze z njegovim lastništvom, saj je nakup starodobnika prvenstveno namenjen zbirateljstvu in ne vožnji z njim. Sodišče tudi ne razpolaga z nobeno uradno listino, iz katere bi izhajalo uradno lastništvo vozila BMW 1602. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede terjatve v višini 370.000,00 EUR. Pogodbene stranke so s pogodbo o odstopu terjatve vzpostavile resnično oziroma dejansko stanje, kot je bilo že na samem začetku, saj je v resnici B. posodil denar O., tožnik pa je bil med njima le posrednik oziroma si je sposodil denar od B., da ga je nato v istem znesku sam posodil O.. Na podlagi te pogodbe se B. lahko vpiše kot hipotekarni upnik O.. Sodišče tudi ne upošteva dejstva, da tožnik s prihodki, kakršni so izkazani v tem postopku, nikakor in na noben način ne bi mogel priti do lastnega premoženja v višini 370.000,00 EUR, ki naj bi jih posodil. Glede na resnično tožnikovo premoženjsko stanje, je sodišče neupravičeno priznalo ml. toženki stroške preživljanja, ki niso nujni oziroma sorazmerni glede na tožnikovo plačo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da za mld. hčerko plačuje preživnino v višini 100,00 EUR, kar je ob znižanju njegovih mesečnih prihodkov nova okoliščina, ki je nastopila po določitvi preživnine. Navaja še, da nobeno premoženje tožnika, ki ga je sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi, glede na datume njegove pridobitve, ne izvira po datumu, ki je kasnejši od datuma določitve sedanje preživnine.

3. Mld. toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, 69/2004, ZZZDR – uradno prečiščeno besedilo) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnina mora biti torej v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Če se po sodni določitvi preživnine spremeni katero od pravnorelevantnih dejstev, ki določajo navedeno ravnovesje, sodišče preživnino ponovno določi (132. člen ZZZDR). Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je torej porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje na spremenjenost okoliščin je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatkih o odločilnih okoliščinah v času prejšnje določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje ponovno ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnikova tožba že po temelju ni utemeljena, saj ni dokazal, da so se okoliščine o premoženjskem stanju na njegovi strani tako spremenile, da bi narekovale poseg v preživnino, določeno s sklepom N 94/2007 z dne 16. 5. 2007. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je pravilen in ga pritožbene trditve ne izpodbijejo.

6. Tožnik je utemeljeval svojo zmanjšano preživninsko zmožnost s trditvami o znižanju plače, ki jo prejema v podjetju C.. V tožbi je zatrjeval, da njegova plača v navedenem podjetju znaša zgolj 232,77 EUR, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da znaša okoli 280,00 EUR. Iz plačilnih list, ki jih je priložil tožbi, pa izhaja, da je v letu 2009 zaslužil približno 500,00 EUR neto. Tožnik je v tožbenih trditvah (pripravljalna vloga z dne 28. 2. 2011) pojasnil, da navedena družba v bistvu predstavlja družinsko podjetje, da sta z njim, že od samega začetka in skupaj s tožnikom, dejansko upravljala tožnikova starša, v njem tudi delala brez plačila in za potrebe poslovanja podjetja večkrat posojala denar. Glede na navedeno prehod lastništva družbe s tožnika na njegovo mater ni mogel vplivati na njegovo preživninsko zmožnost. Po tožnikovih tožbenih trditvah je na to vplivalo zmanjšanje njegovega mesečnega dohodka. Ta naj bi bil posledica padca poslovanja družbe in padca tožnikove volje in entuziazma pri uspešnem vodenju družbe. Iz navedenih razlogov naj bi bil tožnik zaposlen zgolj za polovičen delovni čas oziroma za 4 ure. Da trditvam tožnika, da dela 4 ure izključno zato, ker ne bi bilo dela, ne gre slediti, izhaja že iz izpovedi njegove matere, ki je zaslišana kot priča povedala, da gre družbi na bolje in da se bo morda stanje izboljšalo mdr. tudi, če bo tožnik uspel delati več kot 4 ure. Prav tako iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je v družbi zaposlen še en delavec, ki ni družinski član, za poln delovni čas. Navedene okoliščine izkazujejo, da je zmanjšanje tožnikove zaposlenosti in posledično plače mogoče v bistvenem delu pripisati njegovemu ravnanju, ne pa da je posledica izključno zunanjih, od njega neodvisnih objektivnih okoliščin. Preživninski zavezanec mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da za preživljanje upravičenca do preživnine zagotovi vsa potrebna sredstva. Nasprotnega tožnik ni uspel dokazati.

7. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da resničnega premoženjskega stanja tožnika in s tem njegove preživninske zmožnosti ne izkazujejo zgolj podatki o njegovem osebnem dohodku, ampak tudi druge okoliščine. Ugotovilo je, da je tožnik upnik dveh terjatev v skupni višini 370.000,00 EUR in da ima obe terjatvi zavarovani z zastavno pravico na nepremičninah posojilojemalca J. O.. Tožnik v pritožbi obsežno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede tega dejstva. Dokazna ocena predstavlja preizkus obstoja ali neobstoja pogojev, po katerih je neko dejstvo mogoče šteti za dokazano ali ne. Z lastno neprepričljivo izpovedjo in neprepričljivo izpovedjo prič O. in B. B., pa tudi glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba o odstopu terjatve sestavljena po tem, ko je toženka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2011 opozorila na navedeno tožnikovo terjatev, tožnik ni uspel dokazati, da ne gre za njegovo terjatev oziroma premoženje.

8. Pritrditi je treba tudi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dejanski in ekonomski lastnik motornega kolesa z bočno prikolico L4e, kar izhaja iz okoliščine, da ga uporablja le on, medtem ko njegov brat nima niti izpita za vožnjo takega motornega kolesa in iz tožnikovih navedb na forumu, ki jih neprepričljivo zavrača kot neavtentične.

9. Tudi če tožnik ni ekonomski lastnik avtomobilov znamke BMW 502 in 1602, to ni vplivalo na zaključek sodišča prve stopnje, da se njegova preživninska zmožnost ni toliko zmanjšala, da bi to narekovalo poseg v pravnomočno določeno preživnino. Takšen poseg ne narekuje niti ugotovljena preživninska obveznost do mld. hčere, ki jo tožnik izpolnjuje zgolj v znesku 100,00 EUR. Tožnik torej ni dokazal, da se je njegova preživninska zmožnost tako spremenila, da se je porušilo vrednostno sorazmerje med dejavniki, ki so pravno odločilni za določitev preživnine (129. člen ZZZDR). Odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka je zato pravilna. Ob tem pa je prvostopenjsko sodišče še (dodatno) zaključilo, da je tožnikova preživninska zmožnost najmanj tolikšna, kot preživninska zmožnost matere mld. toženke (ta na mesec zasluži okoli 1.000,00 EUR) in da je zato dolžan nositi najmanj eno polovico preživninskega breme za preživljanje mld. toženke, ki ga je sodišče ugotovilo v znesku 542,96 EUR.

10. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZZP in prvem odstavku 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, stroški toženkinega odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni stroški. Pravdni stranki sta zato dolžni te stroške kriti sami.