Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je „predmet obveznosti“, kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Če gre za denarni znesek, kot v tem primeru, mora biti denarni znesek že opredeljen po višini, sicer terjatev sploh še ni nastala.
I. Pritožba zoper točko IV izpodbijane odločbe se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana odločba v točki IV potrdi.
II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 592,43 EUR v 15 dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska.
1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo v glavni stvari (točke I do III izreka) in o stroških (točka IV izreka). Tožena stranka je vložila pritožbo le zoper točko IV izreka.
2. V pritožbi navaja, da je bila 16. 4. 2012 sklenjena prisilna poravnava. Meni, da je bilo tudi o stroških pravdnega postopka odločeno s prisilno poravnavo, saj naj bi stroški pravdnega postopka nastali še pred datumom prisilne poravnave. Sklicuje se na ZOdvT, ki določa, da nastane nagrada za postopek že s sprejemom pooblastila. Pooblastilo je bilo podano že pred sklenitvijo prisilne poravnave, torej bi morala veljati prisilna poravnava tudi za stroške sodnega postopka.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da terjatev ni mogla nastati pred 3. 7. 2013, ko je bila izdana izpodbijana odločba. To pa je bilo po začetku prisilne poravnave, ki se je začela 16. 4. 2012. Neutemeljeno pa naj bi bilo tudi sklicevanje na ZOdvT, saj ureja ta zakon le trenutek nastanka terjatve v razmerju med odvetnikom in stranko, ne pa tudi nastanek terjatve v razmerju med pravdnima strankama.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Prisilna poravnava se je začela 16. 4. 2012 in je bila potrjena 22. 11. 2012. Prvostopenjska sodba je bila izdana 3. 7. 2013. 6. V okviru pravdnega postopka se odloča izključno o tem, ali mora ena stranka povrniti drugi stranki stroške pravdnega postopka. To jasno izhaja iz 1. odstavka 154. člena ZPP: „Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki … povrniti stroške“. Le o tem odloča sodišče. ZOdvT se nanaša izključno na pravno razmerje med stranko in njenim odvetnikom in torej za pravilno odločitev v tej zadevi ni pomemben.
7. Glede na 1. odstavek 212. člena ZFPPIPP učinkuje potrjena prisilna poravnava na vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Postopek prisilne poravnave se začne s sklepom sodišča (2. odstavek 153. člena ZFPPIPP).
8. OZ ne določa, kakšne so predpostavke za nastanek terjatve. Določa pa predpostavke za zapadlost terjatve (289. člen OZ). Zapadlost pomeni, da lahko upnik zahteva obljubljeno dajatev ali storitev. Terja se lahko nekaj le, če je jasno, kaj je to. Do takrat je obveznost preveč nedoločna, da bi sploh lahko že govorili o tem, da je nastala. Zapade lahko torej le terjatev, ki je nastala. Nastane pa lahko terjatev šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je „predmet obveznosti“ (prim. 1. odstavek 34. člena OZ), kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Če gre za denarni znesek, kot v tem primeru, mora biti denarni znesek že opredeljen po višini, sicer terjatev sploh še ni nastala.
9. Odločilno merilo za odločitev o stroških postopka je poleg same višine stroškov uspeh stranke v glavni stvari (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). Šele z izdajo prvostopenjske sodbe (3. 7. 2013) je bilo odločeno o glavni stvari in s tem o uspehu ene in druge stranke. Takrat je postala terjatev tožeče stranke opredeljiva in tudi opredeljena po svoji višini. Ko je bila izdana prvostopenjska sodba, je torej sploh nastala terjatev tožeče stranke na povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka. Zato se prisilna poravnava nad toženo stranko na to terjatev tožeče stranke ni mogla nanašati. Začela se je namreč že prej (16. 4. 2012), ko terjatev tožeče stranke sploh še ni nastala.
10. Zoper višino stroškov tožena stranka ni vložila pritožbe in zato njihove višine pritožbeno sodišče ni preizkušalo. V preostalem pa je bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).
11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Ti so znašali po tar. št. 3210 in 6002 465,60 EUR in 20,00 EUR, skupaj torej 485,60 EUR. Ker je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, mora tožena stranka povrniti še DDV (tar. št. 6007) v višini 22 %, in skupaj torej 592,43 EUR v 15 dneh. V primeru zamude bo morala plačati še zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ) po zakonski zamudni obrestni meri.