Jedro

Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa zgolj možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. To pa ne pomeni, da je navedeno delodajalčeva dolžnost. Sodišče prve stopnje je v prvem in ponovljenem sojenju sodilo po razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 s strani Ustavnega sodišča RS z odločbo U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, kar pomeni, da bi tožena stranka (v kolikor je izbrala kot način vročanja priporočeno po pošti) pisno seznanitev morala tožniku vročiti z upoštevanjem pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju. Način vročanja priporočeno s povratnico ne omogoča nujno naslovniku seznanitve z vsebino pošiljke, zato ni ustrezen. Ni namreč sporno, da je bila pošiljka vrnjena toženi stranki z oznako "ni dvignil". Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku zagovor ni bil omogočen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015 nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2015 traja do dne 31. 12. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo: da je dolžna tožnika za čas od 5. 10. 2015 do 31. 12. 2015 prijaviti v ustrezne evidence (III. točka izreka); plačati tožniku za mesec september 2015 neto znesek 158,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek do vtoževanega bruto zneska 380,00 EUR pa je zavrnilo (IV. točka izreka); tožniku obračunati 40 ur in po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je razliko do vtoževanega bruto zneska 800,83 EUR (V. točka izreka); obračunati tožniku nadomestilo plače, in sicer za mesec november in december 2015 v mesečnem bruto znesku 800,93 EUR, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.719,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožniku ni omogočila zagovora, ker bi ga morala povabiti tudi preko elektronske pošte in ne zgolj z vabilom na naslov bivanja. Tožnik tožene stranke ni obvestil, kje se v času bolniškega staleža nahaja, prav tako pa to ni bilo razvidno iz tožnikovega elektronskega sporočila. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi direktor tožene stranke vedel, kje se tožnik v času bolniškega staleža nahaja. Glede zaključka sodišča, da bi tožnika morala obvestiti tudi po elektronski pošti poudarja, da zakon tak način vročanja določa kot alternativno možnost ter le v primeru, če delodajalec uporabo elektronske pošte nalaga. Ker takšne uporabe ni nalagala, je drugi odstavek 85. člena ZDR-1 razumela tako, da vabila preko elektronske pošte ne more poslati, zato je poslala s priporočeno pošiljko z AR povratnico na naslov, ki ji ga je tožnik sporočil. Ne strinja se s tem, da samovoljna odjava tožnika iz gradbišča ne predstavlja tako hude kršitve, zaradi katere bi bilo mogoče podati izredno odpoved. Priča A.A. je izpovedala, da je bila prisotna na gradbišču kot predstavnica delodajalca, zato bi se delavec moral javiti njej kot nadrejeni in se pogovoriti o odhodu domov. Opisala je tudi težave, ki jih je tožnik z odhodom povzročil toženi stranki, saj je bila tožena stranka poklicana k naročniku na zagovor, na katerem je morala pojasniti, ali delavcem nudi vse pravice. Pri toženi stranki se je zato tudi uvedla notranja preiskava, ki je pokazala, da ni šlo za zlorabo pravic, prav tako pa je morala naročniku pokazati stanovanja. Tudi direktor tožene stranke je izpovedal, da je s strani naročnika prejel grožnjo, da bo poslal vse delavce domov, če se situacija ne razreši. S tožnikovim ravnanjem je tako za toženo stranko nastala resna nevarnost, da izgubi posel, s tem pa bi utrpela večjo poslovno škodo, prav tako pa bi morala odpustiti večje število delavcev. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da ni bilo dokazano, da naj bi tožnik nemškemu delovodji izjavil, da ne pride več nazaj. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bile navedbe tožene stranke glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pavšalne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo - razen v manjšem delu, ko je zaključilo, da bi tožena stranka skladno z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) tožniku morala poslati vabilo na zagovor tudi preko elektronske pošte, vendar ugotovljena (delno) zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 439/2015 z dne 19. 10. 2017 ugotovilo, da je tožena stranka zamudila subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi ter tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je navedeno sodbo s sklepom Pdp 933/2017 z dne 21. 12. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer s tem, da se je dne 2. 10. 2015 samovoljno odjavil z delovišča v podjetju B. ter prisotni delovodji povedal, da ne pride več nazaj. Iz odpovedi izhaja, da po zaključenem bolniškem staležu ni prinesel veljavnega bolniškega lista, s katerim bi opravičil odsotnost z dela, zato mu je tožena stranka podala odpoved s prvim dnem neupravičene odsotnosti.

8. Bistvo pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevanje tožene stranke, da je tožniku omogočila zagovor pred izredno odpovedjo, da je ravnanje tožnika predstavljalo hujšo kršitev ter da je obstajalo nezaupanje do dela tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. 9. Pritožba v zvezi s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami in omogočitvijo zagovora utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da bi tožena stranka tožniku poleg vabila poslanega na njegov naslov v C., morala še dodatno poslati izvod po elektronski pošti. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da tožena stranka tožniku pred izdajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je sicer pravilen, saj tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, vendar ne iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa zgolj možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. To pa ne pomeni, da je navedeno delodajalčeva dolžnost. Pritožba v zvezi s tem tudi pravilno opozarja na okoliščino, da tožnik ni imel službenega elektronskega naslova. Pri vročitvi pisne seznanitve pridejo v poštev tudi vsi načini vročanja, ki veljajo za vročitev odpovedi. Sodišče prve stopnje je v prvem in ponovljenem sojenju sodilo po razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 s strani Ustavnega sodišča RS z odločbo U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, kar pomeni, da bi tožena stranka (v kolikor je izbrala kot način vročanja priporočeno po pošti) pisno seznanitev morala tožniku vročiti z upoštevanjem pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju. Način vročanja priporočeno s povratnico ne omogoča nujno naslovniku seznanitve z vsebino pošiljke, zato ni ustrezen. Ni namreč sporno, da je bila pošiljka vrnjena toženi stranki z oznako "ni dvignil". Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker tožniku zagovor ni bil omogočen.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ni predstavljajo hujše kršitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do obravnavane kršitve, ki se očita tožniku, prišlo zaradi nesporazuma oziroma spora glede prenočišča tožnika, ko je delal za toženo stranko na delovišču v Nemčiji. Ugotovilo je tudi, da je tožnik dne 2. 10. 2015 (v petek), ko je predhodno noč preživel na postaji (moral je iz hotela, kjer je stanoval) in nemškemu šefu povedal, da ni sposoben za delo, sicer samovoljno odšel z delovišča v podjetju B., nato pa je bil od ponedeljka 5. 10. 2015 do 26. 10. 2015 v bolniškem staležu (kar izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela in iz odločbe ZZZS OE C. z dne 3. 11. 2015). Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se na podlagi navedenega strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ni predstavljalo hujše kršitve. Navedenega ne omajajo niti pritožbene navedbe, da bi toženi stranki z ravnanjem tožnika lahko nastala premoženjska škoda.

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zgolj pavšalno navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zgolj zatrjevala, da ker so se v postopku izredne odpovedi delavcu dokazale hude kršitve iz delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin z delavcem ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče poudarja, da s takšnimi navedbami tožena stranka ni utemeljila dodatnega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Kljub pavšalnim navedbam pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da dejstvo, da je tožnik brez posebnega dovoljenja zapustil delovišče v petek, v ponedeljek pa je že sporočil, da je v bolniškem staležu, upravičeno odsotnost v času bolniškega staleža pa je tudi dokazal, ne nakazuje na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.