Jedro

ZPP nikjer ne določa, da je treba po razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje ponovno opredeljeno zahtevati povrnitev stroškov.

V primeru, ko sodišče v svoji končni odločbi ne odloči o stroškovnem zahtevku, o katerem bi moralo odločiti, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodne odločbe predlaga, naj se ta dopolni s sklepom (1. odst. 339 čl. in 4.odst. 340 čl. ZPP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevo tožene stranke, da ji tožeča stranka povrne pravdne stroške, ker naj bi predlog za povrnitev pravdnih stroškov vložila po poteku petnajstdnevnega roka iz 7. odstavka 164. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti takšnemu sklepu je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer pravnih pravil 1. odstavka 158. člena ZPP in 164. člena ZPP. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka pravočasno priglasila pravdne stroške, ki so nastali do obravnave dne 7.4.1994. Dejstvo, da je bil sklep o umiku tožbe z dne 7.4.1994 kasneje razveljavljen in da se je procesno razmerje končalo šele s ponovnim sklepom o umiku tožbe z dne 17.10.1994, ne pomeni, da bi morala tožena stranka stroške pravdnega postopka ponovno priglašati. Pravno zmotno je zato stališče obeh sodišč, da je tožena stranka zahtevala odmero stroškov prepozno. Državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da bodo toženi stranki priznani pravdni stroški, priglašeni dne 7.4.1994 in specificirani dne 12.4.1994. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z 2. odstavkom 408. člena, v zvezi s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obveznost povrniti stroške postopka po svoji pravni naravi obligacija. Ta premoženjskopravna obveznost pa je urejena s procesnim zakonom.

Uresniči oziroma izterja se lahko le v postopku, v katerem je nastala, in po določilih Zakona o pravdnem postopku. Zato gre v obravnavanem primeru, pri sklicevanju na napačno uporabo 158. in 164. člena ZPP, za uveljavljanje kršitev določb postopka, ne pa za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Dejstva, ki naj bi izkazovala kršitev navedenih določil, so naslednja: - tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo z dne 7.4.1994, na katerem je sodišče po ugotovitvi, da so ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, izdalo sklep, da se šteje tožba za umaknjeno, priglasila stroške postopka in se zavezala, da jih bo v roku petih dni specificirala, - to je znotraj navedenega roka tudi storila z vlogo z dne 12.4.1994, vendar pa sodišče prve stopnje v pismenem odpravku sklepa o umiku o stroškovni zahtevi ni odločilo, - navedeni sklep je sodišče druge stopnje razveljavilo potem, ko je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, - na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 17.10.1994 so bili izpolnjeni pogoji za ponovno mirovanje postopka, zato je sodišče prve stopnje ponovno izdalo sklep, da se šteje tožba za umaknjeno, ki je postal pravnomočen, - pismeni odpravek navedenega sklepa je pooblaščenec tožene stranke prejel 19.10.1994, nato pa z vlogo z dne 23.1.1995 predlagal odmero stroškov na podlagi specifikacije z dne 12.4.1994. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na nepravilnost razlogov iz sklepov sodišč prve in druge stopnje, po katerih bi morala tožena stranka v skladu z določilom 7. odstavka 164. člena ZPP ponovno zahtevati povrnitev pravdnih stroškov v roku petnajstih dni od prejema sporočila o umiku in da je prejšnja stroškovna zahteva brez pomena. ZPP nikjer ne določa, da je treba po razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje ponovno opredeljeno zahtevati povrnitev stroškov. Določa le čas, do kdaj se stroški lahko zahtevajo (3. in 7. odstavek 164. člena ZPP), kar pomeni, da bi sodišče moralo odločiti o stroškovni zahtevi tudi, če je ta postavljena pri prvem pravdnem dejanju stranke - v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo.

Vendar pa nepravilnost razlogov izpodbijanih sklepov ni vplivala na pravilnost odločitve. V primeru, ko sodišče v svoji končni odločbi ne odloči o stroškovnem zahtevku, o katerem bi moralo odločiti, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodne odločbe predlaga, naj se ta dopolni s sklepom (1. odstavek 339. člena in 4. odstavek 340. člena ZPP). Prepozen predlog za dopolnitev sklepa sodišče zavrže (2. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP).

Vloge tožene stranke z dne 23.1.1995, ki jo je vložila več kot tri mesece po prejemu sklepa o umiku tožbe, zato ni mogoče šteti kot prepozno zahtevo za povrnitev stroškov postopka, ampak za prepozen predlog za dopolnitev navedenega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti tako ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče R Slovenije na podlagi 408. člena v zvezi s 393. členom ZPP zavrnilo.