Jedro

Delavec, ki pri delodajalcu izpolni čas nepretrganega dela šest mesecev, ima pravico izrabiti letni dopust v celoti, hkrati s pravico do izrabe dopusta pa mu pripada tudi pravica do regresa za letni dopust. Na to njegovo pravico ne more vplivati dejstvo, da je pravica do regresa za isto koledarsko leto pridobil že pri drugem delodajalcu, saj lahko izbira, pri katerem izmen njiju jo bo uveljavil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust v višini 102.000,00 SIT bruto, v osmih dneh pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške spora v višini 34.310,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 1. 2001 dalje, v osmih dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo regresa za letni dopust za leto 1997 in zahtevek za povračilo stroškov spora. Pri tem je štelo, da je tožnik pravico do dopusta in s tem pravico do regresa pridobil pri prvem delodajalcu podjetju Ambro, kjer je bil zaposlen do 5. 1. 1997. Poleg tega delovno razmerje pri toženi stranki tožniku ni bilo podaljšano zaradi potreb po delu, ampak iz razlogov v korist tožnika.

Zoper takšno sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da za razsodbo ni pomembno, zakaj mu je tožena stranka podaljšala delovno razmerje. Za podaljšano obdobje so bile poravnane vse obveznosti, ki gredo tožniku iz plače, zato mu pripada tudi regres, ki ni vezan na izrabo dopusta. Pri podjetju A. tožnik ni pridobil pravice do regresa, saj je treba upoštevati še 59. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93 in 36/2000).

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 14.2.1995 do 5.1.1997 zaposlen pri podjetju A., od 10.3.1997 do 10.9.1997 oziroma podaljšano do 23.9.1997 pa pri toženi stranki. Zmotno pa je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno pravo. Pravilno je stališče pritožbe, da vzrok podaljšanja delovnega razmerja za pridobitev pravice do regresa za letni dopust ni pomemben. Za pridobitev te pravice je pomembno le, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot šest mesecev. Po po 1. odst. 57. čl. zakona o delovnih razmerjih ima namreč delavec, ko pri delodajalcu izpolni čas nepretrganega dela šest mesecev, pravico izrabiti letni dopust v celoti, glede na določilo 2. odst. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97) pa hkrati s pravico do izrabe celotnega dopusta pridobi tudi pravico do regresa za letni dopust. Ker je bil torej tožnik pri toženi stranki zaposlen nepretrgoma več kot šest mesecev, je pri njej pridobil pravico do regresa in mu ga je zato tožena stranka dolžna izplačati. Na to tožnikovo pravico pa, kot to zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče, tudi ne more vplivati dejstvo, da je enako pravico pridobil tudi pri prvem delodajalcu, saj lahko delavec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do regresa za isto koledarsko leto pri dveh delodajalcih, izbira, pri katerem izmed njiju jo bo uveljavil. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je skladno z 2. odst. 166. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. RS, št. 4/77 - 27/90) moralo odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka po 1. odst. 154. čl. ZPP/77 dolžna povrniti stroške spora. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po predloženem stroškovniku, v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 in 49/2000). Tako je tožniku priznalo: 200 točk za tožbo, 100 točk za zastopanje pooblaščenca na naroku, 40 točk za odsotnost pooblaščenca zaradi potovanja ter 10 točk za obvestilo stranke, skupno 350 točk, kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znese 31.500,00 SIT. Tožniku je priznalo tudi 2.810,00 SIT za kilometrino, cestnino in parkirnino. Skupno je tako tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške spora v znesku 34.310,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2001 dalje.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa pri tem storilo nobene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje ustrezno spremenilo (4. tč. 373. čl. ZPP/77).