Jedro

Pri vprašanju, ali ima prejšnji lastnik položaj denacionalizacijskega upravičenca, gre za uporabo prava. Uporaba prava pa ni predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 272/2000-7 z dne 4.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 24.9.1999, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 345/1, 307/1, 306, 201/1, 345/3, 345/4 in 200, vse vpisane pri vl. št. 240, k.o. R., ter parc. št. 351, 352 in 353, vse vpisane pri vl. št. 265 k.o. R., ki so bile podržavljene pokojnemu B.H., z zadnjim stalnim bivališčem v M., Hrvaška, ter zahtevo tožnice iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin po 26. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo pokojnemu B.H. premoženje zaplenjeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v B. z dne 30.10.1946, izdano na podlagi Odloka AVNOJ, ki je naveden v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ter da se je imenovani ob podržavljenju in vse do smrti štel za jugoslovanskega državljana, s čemer sta izpolnjena dva temeljna pogoja za priznanje pravice do denacionalizacije. Ker pa se je štel imenovani ob podržavljenju in vse do svoje smrti tudi za hrvaškega državljana ter glede na okoliščino, da obravnavana zadeva do 7.11.1998 še ni bila pravnomočno končana, je treba pri presoji upravičenosti do denacionalizacije ugotavljati tudi izpolnjevanje dodatnega pogoja vzajemnosti, kar je prvostopenjski organ tudi storil. Pravilno je ugotovil, da Hrvaška, katere državljan je bil pokojni B.H., s svojim zakonom priznava pravico do vračanja le tistim osebam, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona hrvaški državljani (9. člen zakona) in da torej pogoj vzajemnosti v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Zatrjevana okoliščina, da naj bi ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo izpolnjeval vse pogoje za priznanje pravice do denacionalizacije, je za vprašanje uporabe sporne zakonske določbe 3. odstavka 9. člena ZDen pravno irelevantna, saj se po izrecni določbi 27. člena ZDen-B, postopki, ki do njene uveljavitve še niso pravnomočno končani, končajo po določbah te novele. Za citirano določbo je ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-326/98 ugotovilo, da ni v nasprotju z ustavo ter da ne uvaja retroaktivnosti. Tudi neobstoj vzajemnosti sta v konkretni zadevi upravna organa pravilno ocenila. Hrvaški zakon, ki glede fizičnih oseb zahteva hrvaško državljanstvo ob uveljavitvi zakona, je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21.4.1999 v tem delu razveljavljen, vendar z odložnim rokom do sprejetja novega zakona oziroma najdalj enega leta. Ni utemeljen tudi tožničin ugovor kršitve pravic v denacionalizacijskem postopku. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je upravni organ vezan na temeljno načelo materialne resnice, ki od njega zahteva, da ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, oziroma v obravnavanem primeru, ali prejšnji lastnik izpolnjuje pogoje za status denacionalizacijskega upravičenca, kot tudi na temeljno načelo ekonomičnosti postopka, ki terja da se ugotavljanje dejanskega stanja omeji le na dejstva, pravno pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Upravnima organoma v tej smeri ni mogoče očitati nikakršnih nepravilnosti.

Tožnica vlaga pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je denacionalizacijski upravičenec izpolnjeval vse pogoje za priznanje statusa upravičenca, tako ob vložitvi denacionalizacijskega zahtevka dne 4.9.1992, kot tudi v času, ko bi upravni organ moral o njegovem denacionalizacijskem zahtevku odločiti. Novela ZDen s pogojem reciprocitete za tuje državljane je bila uveljavljena šele leta 1998. Obravnava pokojnega denacionalizacijskega upravičenca v konkretnem denacionalizacijskem postopku je zato diskriminatorna, saj B.H. postavlja v drugačen položaj od tistih denacionalizacijskih upravičencev z enakim osebnim in dejanskim stanjem, ki so s svojim zahtevkom uspeli, če je bil denacionalizacijski postopek končan pred letom 1998. Upravni organi in sodišče prve stopnje so napačno uporabili materialno pravo, saj bi morali odločati po predpisih, ki so veljali v času odločanja. Ob tem tožnica opozarja tudi na dejstvo, da je bila določba 9. člena hrvaškega zakona razveljavljena z odločbo hrvaškega ustavnega sodišča z dne 21.4.1999, torej že v času odločanja organa prve stopnje, kar pomeni, da v času izdaje izpodbijanih odločb, reciprociteta in s tem podlaga za zakonitost odločb upravnega organa ter tudi sodbe sodišča prve stopnje, ni več obstajala. S tem ko ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se vsa dejansko in pravno relevantna dejstva (spremembe v hrvaški zakonodaji pa to brez dvoma so) obravnavajo na glavni obravnavi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz 72. člena ZUS, saj je dejstvo, da se glavna obravnava ni opravila, bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnica bi z zahtevkom nedvomno uspela, če bi upravni organ pravočasno odločil. S počasnim odločanjem v upravnem postopku je bilo nedvomno kršeno načelo zakonitosti ter varstvo pravic strank, saj morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Organ prve stopnje bi moral prekiniti postopek do trenutka, ko bo sprememba hrvaškega zakona sprejeta, ne pa, da je zavrnil zahtevek. Če je upravni organ za prvostopenjsko odločitev potreboval osem let, bi lahko počakal še, da se razjasni vprašanje, ki je tekom postopka postalo predhodnega pomena. Navedena kršitev pravil postopka pa bistveno vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe, ki jo je prezrlo tudi sodišče prve stopnje. Zato tožnica predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in razsodi, da se odpravita odločbi Upravne enote K. in odločba tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morale biti upoštevane tiste določbe ZDen, ki so veljale v času vložitve zahteve in ne v času odločanja. V upravnem postopku upravni organ praviloma upošteva tiste predpise, ki veljajo v času odločanja razen če v samem zakonu ni drugače določeno. V tem primeru je dne 24.9.1999, ko je bilo odločeno o zadevi, že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Dne 7.11.1998 je po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. V tej odločbi je ustavno sodišče tudi presodilo, da so določbe 1. člena (novega 3. odstavka 9. člena ZDen) in 27. člena ZDen-B, ki so pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi, v skladu z ustavo. V nasprotju z ustavo pa po mnenju ustavnega sodišča tudi ni določitev vzajemnosti. Zato tudi ni v nasprotju z ustavo ureditev, po kateri državljani države, v kateri so slovenski državljani obravnavani slabše kot njeni državljani, ne morejo pridobiti enakih pravic kot slovenski državljani. Z institutom vzajemnosti se namreč uresničuje načelo enakosti držav. Ugovor tožnice, da bi moral biti upravni postopek prekinjen zaradi razveljavitve 9. člena hrvaškega zakona o denacionalizaciji, kar naj bi bilo predhodno vprašanje, ni utemeljen. Pri vprašanju, ali ima prejšnji lastnik položaj denacionalizacijskega upravičenca, gre za uporabo prava. Uporaba prava pa ni predhodno vprašanje. Razveljavitev 9. člena hrvaškega zakona, po presoji pritožbenega sodišča, tudi še ne pomeni vzpostavitve vzajemnosti. Ker je sodišče prve stopnje odločalo na seji na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi ni zahtevala glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS), niso bile kršene določbe ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.