Jedro

Tožnik je sprejel ponudbo za poravnavo, s katero je bila oseba, ki je bila odgovorna za škodo, prosta vseh obveznosti do tožnika. Ker je tožnik izpovedal, da je podpisal navedeno listino, sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 1089. člena ZOR šteli, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o poravnavi, s katero sta odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izviralo iz prometne nesreče. Zato sta pravilno zavrnili tožnikov zahtevek, po katerem naj bi ponovno razpravljali o razmerju, ki sta ga pogodbeni stranki medsebojno že uredili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 18.000.000 tolarjev s pripadki. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik za vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 29.10.1994, približno dva meseca in pol po končanem zdravljenju, dne 14.4.1995 podpisal poravnavo za vso nastalo škodo. V tej pravdi ni izpodbijal veljavnosti poravnave, marveč je ponovno zahteval tisto, kar je bilo že plačano in čemur se je s sklenjeno poravnavo odpovedal. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej navaja, da jo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi napačne ocene dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Obširno in marsikdaj ponavljajoče se navaja, da bi se morali sodišči prve in druge stopnje prepričati o vsem tožnikovem zdravljenju in o tožnikovih epileptičnih napadih. Ker sodišči nista upoštevali zdravniškega spričevala o tožnikovi invalidnosti in nista postavili izvedencev nevrologa in psihiatra, jima očita neobjektivnost in pristranskost. Izvaja, da je tožnik pretrpel pretres možganov, rano na čelu, zlom čelne kosti in raztrganino na spodnji ustnici, psihoreaktivno stanje z anksioznostjo in postkomocionalni sindrom s poudarjenimi glavoboli in vrtoglavico. Zato trdi, da poravnava z dne 14.4.1995 v resnici ni poravnava, saj zagotavlja pravice zavarovalnice na škodo oškodovanca. Revident obširno graja način sklenitve poravnave in vpleta tudi poškodbe tožnikove sopotnice N. V. Zaključuje, da je bil tožnik postavljen pred dejstvo, da sprejme poravnalno ponudbo, ali toži in da je bil v stiski, zaradi česar sklenjena poravnava ne sme imeti pravnih učinkov. Zlasti nemoralen in v nasprotju z 12. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) se mu zdi zapis v poravnavi, da se odpoveduje bodočim zahtevkom. Sodbama sodišč prve in druge stopnje še očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta upoštevali poravnavo, ki je v nasprotju s pravili odškodninskega prava, ki oškodovancu omogočajo, da dobi pravično denarno odškodnino. Denarni znesek, ki ga je prejel tožnik, je samo simbolična in ne pravična odškodnina. Trdi, da je izpodbijana sodba kršila pravila nespristranosti, pravičnosti in človečnosti v škodo tožnika in v korist zavarovalnice.

Po 390. je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor tožeča stranka izpodbija oceno dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje, je treba ugotoviti, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni več dovoljeno. To je razumljivo, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov in pomembnih pravnih vprašanj. Ker se šteje, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno ugotovili in pravilno ocenili dejansko stanje, 385. člen ZPP 1977 prepoveduje preizkus ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 29.10.1994 in da je po pogajanjih za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode s toženo stranko, ki je bila pooblaščena za plačilo odškodnine, dne 14.4.1995 sprejel ponudbo za poravnavo, s katero je bila oseba, ki je bila odgovorna za škodo, prosta vseh obveznosti do tožnika. Ker je tožnik izpovedal, da je podpisal navedeno listino, sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 1089. člena ZOR šteli, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o poravnavi, s katero sta odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izviralo iz prometne nesreče. Ker v poravnavi ni izključena nepremoženjska škoda in ker sta sodišči iz korespondence med pogodbenima strankama ugotovili, da sta se pogodbeni in pravdni stranki dogovarjali o povrnitvi premoženjske in nepremoženjske škode, sta pravilno šteli, da je bilo s podpisom poravnave in izplačilom v njej navedenega zneska dokončno urejeno neposlovno odškodninsko razmerje med pravdnima strankama. Zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek, po katerem naj bi ponovno razpravljali o razmerju, ki sta ga pogodbeni stranki medsebojno že uredili in je bila tožniku izplačana odškodnina.

Tožeča stranka ob tem zatrjuje, da sklenjena poravnava ni veljavna in navaja kup razlogov ter celo žalitev sodišča. Zaradi tega jo je treba poučiti, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP 1977). Če tožeča stranka misli, da so podani razlogi, zaradi katerih poravnalna pogodba ni veljavna, potem bi morala najprej izpodbiti to poravnavo. Toda v tožbi in kasnejših vlogah tožeče stranke, ki jih je sestavil pooblaščenec tožeče stranke, ki bi moral biti strokovno usposobljen, ni nobenih navedb v tej smeri, niso predlagani dokazi in ni ustreznega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 186. člena ZPP 1977).

V tožbi tudi ni razmejena škoda, ki naj bi jo utrpel tožnik do sklenitve poravnave in za katero se je poravnal, od škode, ki naj bi nastala kasneje. Tožnik zahteva le plačilo 18,000.000 tolarjev odškodnine za vso škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, zato na podlagi takega tožbenega zahtevka ni mogoče soditi, zlasti ker tudi v dejanski podlagi tožbe ni pojasnjeno, če je tožniku nastala kaka nepredvidena nova škoda, ki ni zajeta v poravnavi. V tožbenih navedbah je samo trditev, naj bi se tožnik po sklenitvi poravnave zdravil zaradi epileptičnih napadov in bil od 28.10.1995 do 19.1.1996 hospitaliziran v Begunjah, toda sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil hospitaliziran zaradi epileptičnih napadov, marveč zaradi alkoholizma. Zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, češ da bi moralo sodišče ugotavljati obseg nove škode.

Tako se izkaže, da revizijski očitki niso utemeljeni in da je bilo razsojeno v skladu z ustavo in zakoni, ki veljajo v naši državi.

Očitki o pristranskosti, nepravičnosti in nečlovečnosti sodišč so zmotni in ne morejo privesti do želenega rezultata tedaj, ko tožeča stranka uveljavlja svoje pravice na neustrezen način. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.