Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek/pritožbo zoper sodbo (I. točka izreka), ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo sodne takse tako, da je tožeča stranka dolžna sodno takso v višini 1.449 EUR plačati v dvanajstih mesečnih obrokih po 120,75 EUR, pri čemer bodo obroki zapadli v plačilo v rokih, ki bodo določeni v plačilnih nalogih, ki ji bodo poslani po pravnomočnosti sklepa, z opozorilom, da bodo v primeru zamude s plačilom posameznega obroka z dnem zamude zapadli v plačilo še neplačani obroki (II. točka izreka). Plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 1.449 EUR z dne 26.10. 2021 je razveljavilo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep, in sicer izrecno zoper njegovo I. točko izreka, s katero je bil zavrnjen njun predlog za oprostitev plačila sodne takse, vlagata tožnika pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Menita, da so v izpodbijanem sklepu napačno ugotovljeni mesečni dohodki tričlanske družine. Iz podatkov spisa in pritožbi priloženih dokazil (seznami prilivov za oba tožnika v obdobju od avgusta do novembra 2021) izhaja, da tožnik v tem obdobju ni prejel povprečno mesečno 2.900,47 EUR denarnih prilivov, kot to ugotavlja sodišče. Ti prilivi so iz naslova plače, iz naslova nakazil od G. v okviru mešanega sklada dne 2.11.2021 v znesku 120,13 EUR in od L. GmBH, dne 20.8.2021 in 19.11.2021 v skupnem znesku 10,85 EUR, mesečnega otroškega dodatka 31,17 EUR (v štirih mesecih torej 124,68 EUR) in iz nakazila od očeta v višini 1.000,00 EUR. Preostali prilivi na osebni bančni račun tožnika pa so le prenakazila iz osebnega bančnega računa tožnice in iz njenega podjetniškega računa (računa s.p.). Nakazila so bila namenjena zlasti za plačilo stroškov. Povprečni dohodek prvega tožnika v obdobju od avgusta do novembra 2021 tako ne znaša 2.900,47 EUR, temveč 1.416,04 EUR. Tudi druga tožnica je v istem obdobju na svoj osebni račun prejela le eno nakazilo honorarja v višini 68,49 EUR, v preostanku pa gre za prenakazila iz osebnega računa tožnika na njen osebni račun. Ker je sodišče napačno izračunalo in upoštevalo povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, predlagata, da višje sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ju oprosti plačila sodne takse za postopek s pritožbo, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na predlagatelju (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se smiselno uporablja na podlagi določbe tretjega odstavka 1. člena ZST-1), saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Predlagatelj mora že v predlogu oziroma najkasneje v dopolnitvi vloge, če ga k tem pozove sodišče, podati podatke in izjave, ki so relevantni za ugotavljanje njegovega premoženjskega stanja. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in števila oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja sodišče, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Do oprostitve plačila sodne takse je upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč (prvi v zvezi s šestim odstavkom 11. člena ZST-1). Po drugem odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je do te pomoči upravičena oseba, katere mesečni dohodek (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (minimalni dohodek). Minimalni dohodek je ob izdaji izpodbijane odločbe znašal 402,18 EUR, dvakratnik pa 804,36 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o oprostitvi plačila sodne takse pravilno uporabilo določbe ZST-1. Glede na podatke, ki sta jih tožnika navedla v predlogu, in tiste, ki jih je po uradni dolžnosti pridobilo omenjeno sodišče, je njegov zaključek, da niso izpolnjene predpostavke za oprostitev plačila sodne takse za postopek, temveč le za obročno plačilo, pravilen. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožnik v zadnjih štirih mesecih (od avgusta do novembra 2021) prejemal povprečni neto mesečni osebni dohodek 977,41 EUR. Na podlagi uradno pridobljenih poizvedb pri bankah o sredstvih na računih tožnikov in tožničinega s.p. je tudi ugotovilo, da je tožnica v istem časovnem obdobju prejela na svoj osebni račun povprečno 174,16 EUR mesečno in na TRR svojega s. p. povprečno mesečno 1.593,85 EUR; tožnik pa je po podatkih banke v istem obdobju na svoj račun mesečno povprečno prejel 2.900,47 EUR1 denarnih prilivov. Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je moč razbrati, da je sodišče obseg rednih mesečnih prejemkov družine ugotovilo na podlagi seštevka zneskov 147,16 EUR (in ne 174,16 EUR?), 1.593,85 EUR in 2.900,47 EUR, kar skupaj znaša 4.641,48 EUR, na družinskega člana (tri osebe) pa 1.547,16 EUR.

6. Pritožnika v pritožbi v bistvenem izpostavljata, da so v ugotovljenem znesku povprečnih mesečnih denarnih prilivov tožnika (nepravilno) upoštevani poleg mesečne plače tudi prilivi na njegov račun, ki so le prenakazila iz bančnega računa tožnice in računa njenega s.p., ki so bila namenjena zlasti za plačilo tekočih stroškov. Prav tako opozarjata, da je tožnica v celotnem obravnavanem (štirimesečnem) obdobju prejela na svoj osebni račun le nakazilo avtorskega honorarja v znesku 68,49 EUR, ne pa kot napačno ugotavlja prvo sodišče, prilive v povprečju mesečno 174,16 EUR.2 Ostali prilivi v štirimesečnem obdobju predstavljalo le prenakazila iz računa tožnika na njen račun. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predstavljajo navedbe pritožnikov, da gre pri izpostavljenih prilivih na račune za prenakazila, ki jih pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka ni moč upoštevati, za neupoštevne pritožbene novote, saj tožnika ne pojasnita, zakaj jih brez svoje krivde nista mogla navesti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). A tudi če gre slediti/pritrditi pritožbenim navedbam o napačnem upoštevanju prilivov (kar je sicer razvidno iz listin, ki jih je pridobilo že sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, dodatno pa iz listin priloženih pritožbi) pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka, pritožbeno sodišče poudarja, da že tožničini prejemki, ki jih prejema (na račun svojega s. p.) mesečno v povprečju 1.593,85 EUR3 (kot je (nesporno) ugotovljeno v izpodbijanem sklepu) in (nesporni) mesečni prejemki tožnika iz naslova plače v višini 977,41 EUR (skupaj) znašajo 2.571,26 EUR na družino, torej na družinskega člana 857,09 EUR (mesečno). Ker pa tožnika v pritožbi sama trdita, da tožnikov povprečni mesečni dohodek v obravnavanem obdobju ne znaša 2.900,47 EUR, temveč kvečjemu 1.416,04 EUR4, to skupaj z mesečnimi prejemki tožnice v znesku 1.593,85 EUR znaša 3.009,89 EUR, na družinskega člana pa 1.003,30 EUR. Glede na navedeno tudi ob neupoštevanju prilivov, za katere tožnika v pritožbi (torej prepozno) pojasnjujeta, da so prenakazila, mesečni prejemek, ki odpade na družinskega člana, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Da je socialno stanje prosilcev oziroma njune družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, se po drugem odstavku 13. člena ZBPP šteje v primeru, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Ker je institut taksne oprostitve izjema od obveznosti plačila takse za postopek (in ga je zato treba razlagati strogo) in je namenjen le socialno najbolj ogroženemu prebivalstvu, kamor pa tožnika ne sodita, je izpodbijana odločitev, da slednja nista upravičena (niti) do (delne) oprostitve plačila sodne takse, pravilna.

7. Čeprav tožnika odločitve o obročnem odplačilu sodne takse, o kateri je bilo odločeno v posledici zavrnitve taksne oprostitve, konkretizirano ne izpodbijata, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (v luči drugega odstavka 350. člena ZPP) ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev, da sta tožnika zmožna plačati sodno takso v višini 1.449 EUR v dvanajstih obrokih po 120,75 EUR. Sredstva, s katerimi se tožnika s hčerko preživljata, ne bodo občutno zmanjšana, saj tudi po mesečnem obročnem plačilu družinskemu članu ostane še vedno (več kot) dvakratnik minimalnega dohodka.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločitev potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 To je potrjeno s podatki na list. št. 813, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti. 2 V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, na kar pritožba pravilno opozarja, je iz podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti (list. št. 814) razvidno, da je tožnica na svoj osebni račun v celotnem omenjenem časovnem obdobju prejela 174,16 EUR in ne (kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje) mesečno znesek 174,16 EUR. 3 Na tem mestu pritožbeno sodišče le dodaja, da so upoštevaje po uradni dolžnosti pridobljeno listino (promet na računu tožničinega s.p., list. št. 812) mesečni prilivi v povprečju celo višji kot ugotavlja prvo sodišče (v štirih mesecih so bili prilivi na račun tožničinega s.p. iz naslova honorarjev plačanih s strani različnih družb v znesku 7.365,40 EUR, na mesec torej 1.841,35 EUR). 4 V kar so zajeti prilivi iz naslova plače, otroškega dodatka, prilivi od podjetij iz naslova skladov in morebitni darovani denarni zneski (in drugi podobni zneski), ki so upoštevni pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnika.