Jedro

Ko sta sodišči ugotovili, da toženec izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe, ne izpolnjuje pa le tistih, katerih izpolnjevanje mu onemogoča tožnik sam, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, uveljavljen na podlagi neizpolnjevanja pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8.6.1994, ugodilo pa toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe za spremembo te pogodbe, kar zadeva zagotavljanje hrane in lesa tožniku. Ugotovilo je namreč, da toženec v celoti izpolnjuje s pogodbo prevzete obveznosti, razen kolikor mu tožnik to onemogoča. Toženec je začel prizadevno delati in gospodariti na kmetiji. Od sklenitve pogodbe do razsoje na prvi stopnji (v času treh in pol let) je toženec kupil šest kmetijskih strojev oziroma naprav. Nedokazan je ostal zatrjevani toženčev čezmerni posek. Tožnik od 1. decembra 1996, ko se je njegova žena (toženčeva mati) odselila zaradi njegove agresivnosti, odklanja hrano oziroma gre od doma, ko je obrok na mizi. Za pranje in druga gospodinjska dela je poskrbljeno. Toženec je ponujeni del zavrnil. Skupno življenje s pogodbo ni bilo dogovorjeno. Tožnikovo odklanjanje izgovorjenih koristi je subjektivne narave. Od zakrivljenega neizpolnjevanja pogodbe ne sme biti odvisna njena usoda. Po sklenitvi pogodbe so se razmere bistveno spremenile, ko se je tožnikova žena leta 1996 zaradi njegovega ravnanja odselila od njega. Zato je sodišče ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in spremenilo določbe pogodbe o nudenju hrane in lesa v denarne obveznosti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo - ker pavšalne pritožbene trditve ne morejo omajati prepričljivih in življenjsko sprejemljivih ugotovitev prvega sodišča. Odklanjanje sprejemanja izgovorjenih koristi je v tem primeru izenačeno s samovoljo.

Nevzdržnost razmer in nemožnost skupnega življenja bi bilo mogoče upoštevati le, če bi bilo takšno življenje dogovorjeno.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tožeča stranka vložila revizijo in predlagala razveljavitev obeh sodb. Sodiščema očita, da nista upoštevali 3. točke (očitno je mišljen tretji odstavek) 120. člena Zakona o dedovanju (ZD). Pojasnjuje, kaj je bilo poudarjeno v pritožbi. Sodišče ni upoštevalo objektivnega pričanja B. J. in tega, da toženec ne izpolnjuje svojih obveznosti, saj je kmetijo zanemaril, ne dostavlja redno hrane, ne plačuje zavarovanja za tožnika itd. "Kako lahko sodišče druge stopnje zatrjuje, da so koristi oziroma odklanjanje istih izenačene s samovoljo, ker tako odklanjanje ne temelji na objektivnih razlogih". Takšne trditve so neživljenjske in predstavljajo floskulo brez primere. Kako si upa sodišče kaj takšnega trditi. Trditve sodišč o tem, kako je začel toženec prizadevno delati na kmetiji, so nesmiselne in prazne ter nedokazane in si ne zaslužijo komentarja. Že fotografije povedo vse, še več pa bi pokazal ogled. Sodišče se je postavilo na stališče 2. točke 120. člena ZD, moralo pa bi ugotoviti, za kar so bili ponujeni vsi dokazi, da gre izključno za kršitev 3. točke, ki seveda pogojuje vsa ostala določila te zakonske določbe. Sodišče tudi ni upoštevalo judikature.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Zato ne bo odgovora na revizijske trditve, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč ali jim očitajo njihovo nepopolnost (glede neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo toženec, glede pričanja B. J., glede zanemarjanja kmetije, o tem, da tožnik ni odklanjal toženčevega izpolnjevanja pogodbe, da ga toženec ni vozil k zdravniku, o toženčevem delu na kmetiji, o potrebnosti ogleda ipd.).

Očitek nižjima sodiščema, da nista uporabili določbe tretjega odstavka 120. člena ZD (vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti) ne drži. Res nista v obrazložitvah svojih odločb navedli te zakonske določbe, vendar pa sta odločili v njenem duhu. Ko sta ugotovili, da toženec izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe, ne izpolnjuje pa le tistih, katerih izpolnjevanje mu onemogoča tožnik sam, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, uveljavljan na podlagi neizpolnjevanja pogodbe. Ob dejanskih ugotovitvah, da sta med sklenitvijo pogodbe in vložitvijo tožbe za njeno razvezo (tožeča stranka venomer govori zmotno o njeni razveljavitvi) minili le dobri 2 leti, da je bila kmetija že poprej zanemarjena, da pa je toženec celo nekoliko povečal stalež živine, nabavil šest kmetijskih strojev... je pravilno sklepalo, da tožencu ni mogoče očitati, da ne bi izpolnjeval pogodbene določbe o dobrem gospodarjenju. Nadalje, ko je ugotovilo, da tožnik ni imel utemeljenega razloga odklanjati hrane, ki mu jo je pripravljala žena še po tistem, ko se je odselila od njega, in za katere sestavine je poskrbel toženec, je spet pravilno sklepalo, da ne gre za to, da toženec ne bi izpolnjeval pogodbenega določila o "vsej potrebni prehrani", marveč za to, da tožnik neutemeljeno ni sprejemal izpolnitev.

Res sta nižji sodišči posebej omenili drugi odstavek 120. člena ZD (če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže), vendar le v zvezi s tožbenimi in pritožbenimi trditvami tožeče stranke o nevzdržnosti odnosov med strankama (na primer pod IV. - "razmere med pravdnima strankama so tako nevzdržne in nemogoče, da je vsako nadaljno skupno življenje povsem nemogoče in uničujoče za tožnika..." in v pritožbi - "zahteva po razveljavitvi ni bila uperjena samo na neznosnost sožitja pogodbenih strank..."). To sta morali storiti, da sta odgovorili na celotno dejansko podlago tožbe za razvezo pogodbe iz razlogov po drugem in tretjem odstavku 120. člena ZD. Revizijska graja, da se je "sodišče postavilo na stališče 2. točke člena 120. ZD", torej ni utemeljena.

Revizija posebej ne napada odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, izvzemši, da gre za "kozmetični dodatek, ki je in ostaja le mrtva črka na papirju". Zato jo je sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ob tem ugotovilo, da je bilo materialno pravo tudi tu pravilno uporabljeno.

Uveljavljeni revizijski razlog po povedanem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).