Jedro

Po določbi 51. člena ZPIZ se t.i. detaširanim delavcem vzame za izračun pokojninske osnove samo plača, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da se glede na navedeno zakonsko določbo za izračun pokojninske osnove vzame samo tisti del celotne plače, od katerega je delodajalec plačal prispevke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba toženca št. P-1..., z dne 16.2.1994 ter da se mu prizna pravica do nove odmere sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem dejansko prejetih plač, ki jih je prejel kot detaširani delavec v obdobju od 12.4.1969 do meseca januarja 1980 v Nemčiji.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z bistveno pravilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Prvostopenjsko sodišče je obširno in pravilno pojasnilo zakonske in statutarne predpise, ki so veljali v obdobju od leta 1964 pa do 31.3.1992 in ki so urejali vprašanje vštevanja OD za delo v tujini v pokojninsko osnovo za detaširane delavce.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je za presojo zadeve bistveno tudi naslednje. Tožnikova zahteva za uveljavitev pravice do starostne pokojnine je bila pri tožencu nesporno vložena dne 11.6.1993, kot je navedeno tudi v obrazložitvi prvostopenjske odločbe z dne 9.12.1993. Torej v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98). Po določbi 51. čl. zakona, ki jo je v obrazložitvi v celoti povzelo že prvostopenjsko sodišče, se t.i. detaširanim delavcem vzame za izračun pokojninske osnove samo plača, od katere so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Konkretno to pomeni, da se glede na navedeno zakonsko določbo za izračun pokojninske osnove vzame samo tisti del celotne plače, od katerega je delodajalec plačal prispevke. Zato ne more biti upoštevna pritožbena navedba, po kateri bi tožnik, če bi v obravnavanem obdobju delal v domovini, dejansko prejemal bistveno višji osebni dohodek, kot pa ga je delodajalec - A. za tožnika v tistem obdobju vzel kot osnovo za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz istega razloga tudi ni podlage za pritožbeno stališče, po katerem bi moral toženec, glede na to, da, kot navaja pritožba, izplačevalec osebnih dohodkov ni plačeval prispevkov od dejansko izplačanega osebnega dohodka tožnika, to razmerje urediti sam z izplačevalcem osebnega dohodka.

Glede na obrazloženo tudi ni podlage za pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da je bila glede na predpise, ki jih pritožba našteva v 2. odst. na zadnji strani (l.št. 53), dolžnost izplačevalcev osebnih dohodkov plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za detaširane delavce od celotnega izplačanega osebnega dohodka, tudi od tistega, ki so ga ti delavci prejemali v tujini. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in podrobno navedlo zakonsko in statutarno ureditev tega vprašanja vse od leta 1964 dalje ter je veljala ugodnejša ureditev vštevanja osebnih dohodkov za detaširane delavcev v pokojninsko osnovo le v obdobju veljavnosti Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964 (Ur.l. SFRJ, št. 51/64-60/71) v zvezi s Temeljnim zakonom o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje delavcev (Ur.l. SFRJ, št. 29/66). Sodna praksa pa je že ob uveljavitvi 24. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 44/90), ki je pričel veljati dne 8.8.1990, zavzela stališče, da se v primerih, ko so zavarovanci vložili zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine po tem datumu, torej po 8.8.1990, pri izračunu pokojninske osnove upošteva določba 24.f čl. navedenega zakona in s tem zavarovalna osnova, ki je bila podlaga za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče n.pr. v odločbi I Sp 307/91, z dne 27.2.1992, kjer je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek, da se osebi (zavarovancu toženca) pokojnina odmeri z upoštevanjem dejanskega osebnega dohodka, prejetega za delo v tujini, preračunanega v dinarsko protivrednost, v času od septembra 1969 do decembra 1971. Pritožba sicer meni, da so dokazila, ki jih je tožnik tekom postopka posredoval prvostopenjskemu sodišču, dovolj prepričljiv dokaz o višini dejansko izplačanih plač v obravnavanem obdobju. S tem v zvezi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnik sodišču ni predložil dokazov, ki bi potrjevali, da so bili v obravnavanem obdobju tudi od dela osebnega dohodka, ki ga je tožnik kot detaširani delavec prejel v tuji valuti, plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To izhaja, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, tudi iz izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke finančne stroke V. K. na l.št. 44 in 45 in čemur pritožba ne oporeka. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče tudi, da za obdobje od 12.4.1969 pa do 1.1.1973 dokazila o izplačilih, ki jih je sodišču predložil tožnik, niso popoln dokaz in jih v sodnem postopku ni bilo mogoče preizkusiti, saj iz njih niso razvidna časovna obdobja, v katerih so bila opravljena posamezna izplačila plač. Plačilne liste, opremljene z datumom, se nanašajo šele na obdobje od januarja 1976 dalje. Pritožba s tem v zvezi poudarja, da tožniku dodatni dokazi o izplačilih niso dosegljivi, tožnik pa je prepričan, da bi jih lahko sodišče pribavilo pri A. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče zelo prizadevalo pridobiti podatke od I. T., Tovarne B. ter A., skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 29.10.1996, a brezuspešno, kar vse je razvidno iz dopisov prvostopenjskega sodišča od l.št. 24-29. Z dopisom z dne 31.1.1997 (l.št. 30) pa je B., d.d. sodišču sporočila, da je bil nad Tovarno B. v letu 1991 uveden stečajni postopek, prav tako pa nad podjetjem B. d.d., ki je nastalo po stečaju S.. iz matičnega podjetja, v letu 1995 spet uveden stečajni postopek, ki je bil zaključen s prisilno poravnavo ter da je po vsem tem času in po vseh reorganizacijah dokumentacijo iz obravnavanega obdobja zelo težko najti. V dopisu je nadalje tudi navedeno, da ne morejo posredovati imena osebe, ki bi lahko pojasnila, kako se je detaširanim delavcem izplačevala plača na delu v tujini.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.