Jedro

Sodišče vselej presoja, kakšen je objektivni in kakšen subjektivni domet in pomen žaljive izjave, upoštevaje vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku zaradi posega v čast in dobro ime plačati 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali vsaj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni popolno in celovito ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega sodba ne vsebuje odločilnih dejstev in se je ne da preizkusiti. Pritožnika je toženec hudo razžalil in mu grozil, zaradi česar se je resnično prestrašil. Sodišče prve stopnje je odločilo napačno, ko je posplošeno ugotovilo, da ni prestajal dovolj močnih duševnih bolečin za prisojo odškodnine. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni moglo priti do žalitev in duševnega trpljenja, ki bi se ga dalo odškodninsko ovrednotiti, ker pritožnik ni poiskal zdravniške pomoči. Dejstvo, da se tožnik zaradi psihosomatskih težav še ni zdravil, ni dovolj za zaključek sodišča prve stopnje, da njegove duševne težave niso bile dovolj intenzivne in hude, da bi mu pripadala denarna odškodnina.

Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik SMS sporočila doživljal kot grožnje zoper svoje otroke in ne zoper njega samega, saj je v vseh vlogah navedel, da se boji tudi za lastno življenje in varnost. Pritožnik je občutil nemir, jezo, razburjenost, strah ..., takšno stanje pa bi obravnavana SMS sporočila povzročila tudi pri povprečnem človeku. To je priznalo tudi sodišče prve stopnje in je zato v svojih razlogih nejasno. Z zavrnitvijo zahtevka so bile pritožniku kršene tudi ustavne pravice, saj mora sodišče v primeru kolizije med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic dati prednost slednjim. Pritožnik nazadnje še navaja, da se s tožencem res že mnogo let ne razume, vendar pred tem ni prihajalo do takšnih groženj.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

6. V tej zadevi je ključno vprašanje, ali je pritožnik glede na vse ugotovljene konkretne okoliščine primera doživel takšno stopnjo duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena, da bi intenzivnost in trajanje bolečin in nevšečnosti opravičevala prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (in ne zgolj vprašanje, ali je pritožnik bil razžaljen oziroma ali je utrpel kakršenkoli strah).

7. Razlogi izpodbijane sodbe v nobenem delu ne nakazujejo, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker bi sodišče prve stopnje dalo prednost toženčevi pravici do svobodnega izražanja pred osebnostnimi pravicami pritožnika. Trditve o kršitvi Ustave RS, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno pretehtalo med obema pravicama, so zato brezpredmetne in neutemeljene. Enako velja za neobrazloženo sklicevanje na sodno prakso(1), od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Sodišče vselej presoja, kakšen je objektivni in kakšen subjektivni domet in pomen žaljive izjave, upoštevaje vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje(2).

8. Izpodbijana sodba tudi ne temelji na stališču, da ravnanje toženca ni bilo žaljivo ali da pritožnik ni prestajal prav nobenih nevšečnosti. Kot (po nepotrebnem) izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile toženčeve besede (objektivno) žaljive in (subjektivno) neprijetne. A takšne ugotovitve za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadoščajo, zato zavrnitev tožbenega zahtevka kljub tem ugotovitvam ni “nejasna ali zmotna“, kot si to razlaga pritožnik. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč oprlo predvsem na ugotovitev, da duševne bolečine in nevšečnosti niso bile dalj časa trajajoče in tako intenzivne, da bi opravičevale prisojo denarne odškodnine. Pritožnik takšno ugotovitev graja in jo označuje kot posplošeno, a pritožbena graja (ki pa je posplošena) ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je razmere med pravdnima strankama utemeljeno obravnavalo celostno in pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, trditve in izpoved pritožnika, ostale izvedene dokaze ter lastno zaznavo ob zaslišanju strank na glavni obravnavi. Pritožnik je izpovedal, da je z bratom, toženo stranko, že več kot 20 let močno sprt. Dokazni postopek je pokazal, da je med pravdnima strankama v preteklosti prišlo tudi do fizičnih obračunov in drugih sodnih postopkov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svoj zaključek, da vloga pritožnika v tako dolgo trajajočem medsebojnem konfliktu ni mogla biti povsem pasivna ter utemeljeno izpostavilo, da se oba udeleženca postopka poslužujeta neprimernih, nedostojnih in necivilizacijskih ravnanj v medsebojnih odnosih. To je pomembno predvsem kot okoliščina, ki nakazuje, da je po vseh letih konfliktov pri obeh udeležencih gotovo prišlo do nekoliko manjše občutljivosti, saj sicer takšnega odnosa ne bi aktivno vzdrževala tako dolgo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na zaznavo o obnašanju in drži pritožnika na glavni obravnavi. Ni namreč ugotovilo, da bi bil pritožnik zaradi prejetih sporočil prizadet v občutku lastne vrednosti, predvsem pa je ocenilo, da je o tem, kako negativno so sporočila vplivala nanj, pritožnik izpovedoval neprizadeto.

10. Pritožnik, ki je že v tožbi izrecno navedel, da ima o sebi pozitivno mnenje in da imajo o njem takšno mnenje tudi njegovi najbližji sorodniki in prijatelji, ki ga spoštujejo in razvijajo z njim običajne človeške odnose v pozitivni luči, je še izpovedal, da ga zahtevek pravzaprav sploh ne zanima, temveč ga zanima le, kdaj se bo vse skupaj nehalo, ker nobeno poplačilo ne more nadomestiti občutkov dolgotrajne izpostavljenosti terorju in maltretiranju. Predvsem takšna izpoved pritožnika še dodatno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj odškodnina očitno celo po mnenju samega tožnika ni ustrezna satisfakcija za škodo, ki mu je nastala.

11. Pritožnikovo zatrjevanje bistvene kršitve postopka, ki naj bi bila podana zaradi neprepričljivih razlogov sodišča, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tistih delih obrazložitve, ki so bistveni za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku, po oceni pritožbenega sodišča dovolj konkretiziralo in utemeljilo. Ob tem je pravilno uporabilo materialno pravo in popolno ugotovilo dejansko stanje. Nestrinjanje pritožnika z izpodbijano sodbo, sklicevanje na svoje videnje okoliščin in vztrajanje pri enakih stališčih oziroma trditvah kakor med postopkom pred sodiščem prve stopnje (ki jih tožnikova izpoved ni potrdila), pa prepričljive dokazne ocene ne omaje. Na pritožbene navedbe v zvezi z ostalimi obsežnimi razlogi izpodbijane sodbe(3), višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom nanjo ni mogel izboljšati svojega procesnega položaja, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Glede katerega lahko pritožbeno sodišče zapiše le, da je navedba opravilne številke napačna (katero višje sodišče naj bi odločbo sprejelo, pa niti ni navedeno), tako do ni moglo ugotoviti, katero odločbo katerega višjega sodišča ima pritožnik v mislih.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4286/2009. Op. št. (3): Glede na naravo zadeve in vsebino odločitve ni odveč pojasnilo, da gre za nepotrebno in nekritično obsežno povzemanje trditev pravdnih strank (na kar 14. straneh) in vsebine dokaznega postopka (na nadaljnjih treh straneh) ter nepotrebne razloge o neodločilnih okoliščinah, ki k jasnosti in preglednosti odločbe ne prispevajo.