Jedro

Tožnik je bil od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 upravičeno odsoten z dela, ker je za odsotnost z dela naknadno pridobil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je tožnikov osebni zdravnik izdal 29. 3. 2013 za nazaj in ki ga je tožnik predložil tudi toženi stranki dne 2. 4. 2013 (po izdaji izredne odpovedi), dokazuje, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbenih in drugih delovnih obveznosti s tem, da naj bi neopravičeno izostal z dela. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Delavec, ki se v vmesnem času, v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi, zaposli pri drugem delodajalcu, s tem le zmanjšuje škodo in to dejstvo ne more vplivati na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, zlasti ker je bil tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen le nekaj mesecev in je bil že v času izdaje izpodbijane sodbe ponovno brez zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013 nezakonita (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 29. 3. 2013, temveč obstaja z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi, razen za čas od 10. 6. 2013 do 31. 7. 2013 (II. točka izreka); - odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od 29. 3. 2013 do 9. 6. 2013 in od 1. 8. 2013 do vrnitve na delo priznati delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za ta čas do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zanj obračunati mesečne plače (pravilno: nadomestilo plač) v bruto znesku, ki bi jih prejel, če bi delal, od teh plač plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, vse v roku 8 dni (III. točka izreka); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, t.j. priznanje delovnega razmerja, prijavo v zavarovanja, priznanje pravic iz delovnega razmerja in obračun ter izplačilo plač za čas od 10. 6. 2013 do 31. 7. 2013 (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.054,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic: ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: celotno sodbo, razen zavrnilnega dela) se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo ter v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, v skladu z določbami 83. člena ZDR. S tem v zvezi izpostavlja dolžnost delavca ob izvedbi zagovora, da delodajalcu posreduje vse informacije o okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR). Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je torej ena najbolj ključnih dolžnosti delavca do delodajalca. Nasproti zgoraj navedeni dolžnosti delavca namreč stoji pravica delodajalca, da se na zagovoru potrdi ali ovrže njegovo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je obrazložil že v vabilu na zagovor tudi dejansko podan ter se s tem tudi dejansko seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Naslovno sodišče zgoraj navedenih bistvenih elementov dvostransko obveznega delovnega razmerja ni upoštevalo. V konkretnem primeru namreč delavec delodajalca v postopku zagovora oziroma niti do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni seznanil z vsemi relevantnimi okoliščinami, kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev prav na kasneje predložene dokazne listine, to je na izvid psihiatrinje A.A. ter na potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela (kasneje podprto z izpovedbo tožnikovega osebnega zdravnika B.B.). Delavec namreč na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel dokazati opravičljivih razlogov za odsotnost z delovnega mesta. Delavec je sicer predložil potrdilo Centra za socialno delo C., iz katerega izhaja, da je bil dne 13. 3. 2013 na razgovoru v Centru za socialno delo C., vendar pa ni predložil nobenega potrdila, ki bi opravičevalo njegovo odsotnost z delovnega mesta v času od 1. 3. do vključno 8. 3. 2013. Odsotnosti z delovnega mesta pa ni opravičil niti s predložitvijo zdravstvenega kartona zdravnice A.A., saj datumi na njem niso navedeni. Prav tako so v konkretnem primeru na ravni golih navedb, brez kakršnekoli dokazne podlage ostale trditve delavca, da naj bi ga žena pretepla. Iz navedenih razlogov tožena stranka zagovora delavca ni upoštevala. Kasneje, tj. po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter še kasneje, v okviru samega sodnega postopka, je tožnik razloge za odsotnost z delovnega mesta utemeljeval na bistveno širši trditveni in dokazni podlagi, ki ji je naslovno sodišče v celoti sledilo. Zastavlja se vprašanje, ali je delavec upravičen svojo odsotnost z delovnega mesta opravičevati tudi naknadno, po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v okviru sodnega postopka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi za tako ravnanje ponudil opravičljive razloge(1). Tožena stranka trdi, da ne. Delodajalec namreč lahko pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi logično upošteva le okoliščine, s katerimi je bil seznanjen najkasneje do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bilo v okviru izvedenega dokaznega postopka nesporno ugotovljeno, da je tožnikov osebni zdravnik potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 izdal za nazaj, konkretno dne 29. 9. 2013, tj. po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa se je s potrdilom specialistke - psihiatrinje A.A. z dne 15. 3. 2013 seznanil šele s prejemom tožbe v okviru tega sodnega postopka. Kljub navedenemu je naslovno sodišče prav na navedena dokazila oprlo izpodbijano odločitev (točka 15 izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je bilo v okviru predmetnega postopka dolžno presojati, ali je bil odpovedni razlog podan na dan podaje zagovora oziroma najkasneje na dan podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor sledimo stališču sodišča v izpodbijani sodbi, ki je odločitev oprlo na trditveno in dokazno podlago, s katero tožena stranka kot delodajalec na dan podaje izredne odpovedi ni bila seznanjena, pride do povsem absurdne situacije. Zagovor v postopku izredne odpovedi se namreč izvotli do te mere, da je delavec le še nosilec pravice do zagovora, delodajalec pa nosilec dolžnosti, da delavcu zagovor omogoči, kar pa v okviru dvostransko obveznega pravnega razmerja ne vzdrži. V kolikor bi tako situacijo dopustili, zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izgubi smisel in ga je treba ukiniti. Delavec bi lahko namreč kadarkoli v okviru sodnega postopka svoje kršitve pogodbenih in drugih obveznosti opravičil, delodajalec pa bi bil izpostavljen tveganju sodnih postopkov, brez možnosti predhodnega ovrženja prepričanja, da očitani odpovedni razlog ne obstoji. Na navedeno je tožena stranka opozarjala tekom celotnega postopka, eksplicitno pa na naroku dne 17. 4. 2014 (str. 6 predzadnji odstavek). Naslovno sodišče v izpodbijani sodbi zaključek, da naj bi bila tožena stranka na dan zagovora seznanjena z okoliščinami o tem, da je tožnik z dela izostal zaradi bolezni, opre tudi na to, da naj bi pooblaščenka na zagovoru od tožnika zahtevala, da ji da recept, ki pa ga ni imel s seboj, zaradi česar naj bi tožnik pokazal tablete, kar pa ne drži. Zatrjevana okoliščina ni razvidna iz zapisnika v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katerega tožnik na zagovoru ali kasneje tekom sodnega postopka ni imel posebnih pripomb ter je tudi sicer neresnična. Naslovno sodišče tudi sicer v tem okviru ni opravilo dokazne presoje, zakaj je izpovedbi tožnika v tem delu sledilo.

V konkretnem primeru je izvedlo tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, konkretno psihiatrije. Imenovani sodni izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da pri tožniku ni šlo za stanje, ki bi onemogočalo razumevanje, opredelitev na dan 15. 3. 2013 pa ne definira situacije, ki bi od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 onemogočala zavedanje tožnika o obveznostih, ki jih ima opredeljene v delovni pogodbi. Tožnik je bil glede na dokumentacijo in avtoanamnestične podatke v spornem obdobju sposoben razumeti pomen svojih dejanj. Sodišče mnenja in izvida imenovanega izvedenca ni upoštevalo iz razloga, ker naj bi le-to nasprotovalo izvidu psihiatrinje A.A. in izpovedbi tožnikovega osebnega zdravnika. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti (drugi odstavek 254. člena ZPP). Enako velja tudi za primere, ko so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane dvom v pravilnost podanega mnenja (tretji odstavek 254. člena ZPP). V konkretnem primeru sodišče ne konkretizira nasprotij in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, saj jih očitno ni zaznalo. Kljub navedenemu pa se je odločilo, da mnenja ne bo upoštevalo, ker naj bi nasprotovalo ostalim izvedenim dokazom. Tožena stranka pri tem poudarja, da namen izvedbe dokaza z izvedencem na noben način ni preverjanje ostalih dokaznih sredstev, saj je temu namenjeno pravilo o prosti presoji dokazov. Prav tako pa je potrebno opozoriti, da naslovno sodišče niti z besedico ne obrazloži, zakaj po njegovi oceni izvedba dokaza z izvedencem v naslovnem postopku niti ni več potrebna. Izpodbijana sodba je v tem delu povsem neobrazložena, ravnanje sodišča pa nelogično in neekonomično, saj ni jasno, čemu je bil izvedenec v naslovnem postopku sploh postavljen. V tem okviru pa je izostala tudi dokazna ocena, in sicer zakaj se je naslovno sodišče v spornem primeru odločilo upoštevati izvid psihiatrinje A.A. in izpovedbo tožnikovega osebnega zdravnika. 8. člen ZPP uzakonja prosto presojo dokazov. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - površna in pomanjkljiva dokazna ocena).

Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi določila druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 110. členom ZDR. V konkretnem primeru tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala na podlagi določila 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki predvideva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Citirani odpovedni razlog namreč predvideva možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v primeru kršitve dolžnosti obveščanja delodajalca. V primeru kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost delavca, pa takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po tretji, temveč po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (tako tudi sodna praksa - glej priložene odločitve sodišč: I Pd 236/2012 z dne 24. 5. 2012, Pdp 701/2012 z dne 25. 10. 2012 in VIII Ips 13/2013). Iz izpodbijane sodbe pa v zvezi z navedenim ni zaznati določne obrazložitve v smeri, ali je sodišče v konkretnem primeru svojo odločitev oprlo na okoliščino, da naj bi tožnik izostal iz opravičljivih razlogov ali da naj bi bil delodajalec, tj. tožena stranka, na dan zagovora (25. 3. 2013) seznanjena z okoliščinami izostanka (smiselno - da ni podana kršitev dolžnosti obveščanja). Izpodbijana sodba tako po oceni tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in nasprotujoči (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče RS v svojih odločbah pogosto poudarja. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.

Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Ravnanje sodišča je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da „se ostali dokazni predlogi zavrnejo, saj za ugotovitev pravno pomembnih dejstev njihova izvedba ni potrebna“, ne zadošča, saj ni znano niti katere dokazne predloge je imelo sodišče v mislih niti zaradi česar njihova izvedba ni potrebna. Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave RS izhaja, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza le v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Ker pa v tem primeru ne gre za tako situacijo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba pa ima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Hkrati so kršene tudi ustavne pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), saj tako pomanjkljive sodbe ni mogoče učinkovito izpodbijati s pritožbo. Stališču tožene stranke pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od 10. 6. 2013 pa do 31. 7. 2013 zaposlen pri drugem delodajalcu. Skladno z uveljavljenim pravilom, da delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati, je sodišče v tem delu zahtevek tožnika zavrnilo. V konkretnem primeru ima tožnik torej vzpostavljeno delovno razmerje pri drugem delodajalcu od 10. 6. 2013 dalje. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, ali je z dnem vzpostavitve „novega“ delovnega razmerja pri volji delavca prenehalo tudi delovno razmerje tožnika pri delodajalcu. Vrhovno sodišče RS razlikuje čas trajanja delovnega razmerja v primeru zahtevka na reintegracijo in zahtevka po 118. členu ZDR. Tožena stranka pa se z navedenim razlikovanjem ne strinja. Tožnik je imel v konkretnem primeru možnost izbire, in sicer vztrajanje na vrnitev na delo k toženi stranki in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači (brez odškodnine po 118. členu ZDR) ali pa sodno razvezo z odškodnino, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu upošteva le kot kriterij za določitev višine odškodnine. Tožnik je v konkretnem primeru sicer izbral prvo možnost in zahteva reintegracijo k toženi stranki, ne glede na to pa je z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu opravil dokončno izbiro, skladno s katero je delovno razmerje pri toženi stranki na vsak način prekinil. Navedeno dejstvo ugotavlja tudi sodišče, vendar pa pri tem ne pojasni, na podlagi česa naj bi se tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dne 1. 8. 2013 ponovno vzpostavilo. Izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje prav nobenih razlogov. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da razlogi za ponovno „oživitev“ delovnega razmerja niso podani. Glede na dejstvo, da je delovno razmerje pogodbeno razmerje, bi namreč do ponovne „oživitve“ delovnega razmerja lahko prišlo le v primeru soglasja volj pravdnih strank, da se delovno razmerje ponovno vzpostavi. Sodna intervencija, v primeru, ko do prekinitve delovnega razmerja pride po volji delavca, delovnega razmerja ne more vzpostaviti. Prav tako pa je tožena stranka, nemudoma potem, ko se je seznanila z dejstvom zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu, predlagala uporabo določila 118. člena ZDR. Izpodbijana sodba o tem nima prav nobenih razlogov.

3. Tožeča stranka vlaga odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

Pritožba sodišču neutemeljeno očita pomanjkljivost določne obrazložitve v smeri, ali je sodišče svojo odločitev oprlo na okoliščino, da naj bi tožnik izostal z dela iz opravičljivih razlogov ali da naj bi bila tožena stranka na dan zagovora seznanjena z okoliščinami izostanka, to je z dejstvom, da kršitev dolžnosti obveščanja ni podana. Vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, za presojo ni bistvenega pomena. S tem v zvezi tožena stranka tudi povsem brez potrebe poudarja, da je tožniku podala izredno odpoved po 2. in ne po 3. točki 111. člena Zakona delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), saj je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost odpovednega razloga, ki je naveden v izredni odpovedi, to pa je hujša kršitev delovnih obveznosti zaradi neupravičenega izostanka z dela v času od 1. do 8. 3. 2013. Sodišče prve stopnje je zlasti v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je kljub drugačnemu mnenju sodnega izvedenca upoštevalo izvid psihiatrinje dr. A.A. in tožnikovega osebnega zdravnika, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o bistveni pomanjkljivosti sodbe v zvezi z navedenim vprašanjem, pa tudi očitki o relativni bistveni kršitvi po 1. odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve določbe 8. člena ZPP, ki nalaga skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje je svoje stališče glede vseh odločilnih dejstev, pa tudi oceno vseh izvedenih dokazov, zadostno obrazložilo in vse izvedene dokaze ustrezno povzelo v bistvenih delih, pa tudi dokazna ocena je bila vestna in skrbna, tako da ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativna po 1. odstavku istega člena. Pritožba pa sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe kot bistvenim delom poštenega postopka.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem uveljavlja kršitev določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazloženo zavrnilo izvedbe predlaganih dokazov, 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker neizvedba predlaganih dokazov v sodnem postopku pomeni dejanski odvzem ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic, ter 1. odstavka 213. člena in 287. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov o spornih dejstvih, kakor tudi ni obrazloženo zavrnilo nepomembnih dokazov, kršitev obeh procesnih določb pa ima za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka navedene kršitve uveljavlja le pavšalno in v pritožbi konkretno ne navaja, kateri dokaz, ki ga je predlagala in ki se nanaša na odločilna dejstva, ni bil izveden. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku izvedlo obsežen in natančen dokazni postopek ter izvedlo vse predlagane dokaze, ki se nanašajo na odločilna dejstva, tako da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Toženi stranki je bila pravica do izjave in do enakega varstva pravic v popolnosti zagotovljena, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve ustavnih pravic niso podane. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, čeprav je v obrazložitvi sodbe res le skopo obrazložilo razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, niti absolutna niti relativna, pa tudi pravica do izjave ni bila kršena.

Le pomanjkljivost pri obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga stranke sama po sebi še ne pomeni, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma ustavnih pravic, ki jih izpostavlja pritožba, saj je potrebno to vprašanje presojati širše ob upoštevanju pomena in posledic zavrnitve dokaznega predloga. Pri tem je bistvenega pomena presoja, kateri dokazi so bili zavrnjeni in kaj je stranka z njimi hotela dokazati oziroma ali se nanašajo na odločilna dejstva ali ne. Če sodišče zavrne izvedbo predlaganih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ima to sicer lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka niti v pritožbi natančno ne pojasni, kateri dokazni predlogi so bili zavrnjeni in zato tudi ne, na katera odločilna dejstva se nanašajo. Iz odgovora na pritožbo pa izhaja, da gre za dokazne predloge za zaslišanje dveh prič – D.D. in E.E.. Tudi po pregledu podatkov spisa ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bili zavrnjeni še kakšni drugi dokazni predlogi, saj je sodišče sicer izvedlo vse druge s strani tožene stranke predlagane dokaze. Zaslišanje priče D.D. je tožena stranka predlagala ob zaslišanju tožnika na naroku za glavno obravnavo 5. 12. 2013 z obrazložitvijo, da predlaga zaslišanje direktorja enote tožene stranke, v kateri je bi zaposlen tožnik (D.D.), v zvezi z izpovedjo tožnika, da je direktor nanj vršil pritisk in v zvezi z okoliščino tožnikove prisotnosti na delu dne 2. 4. 2013. Iz izpovedi tožnika (l. št. 46, 47) izhaja, da je izpovedoval o domnevnih pritiskih s strani direktorja in F.F., ki sta mu po prihodu v službo rekla, da bo letel iz službe, zaradi česar je po treh dneh odšel najprej na Center za socialno delo, potem k svojemu zdravniku in nato k psihiatru, čeprav je po stresnem stanju (neopravičeni odsotnosti z dela) najprej prišel v službo. Iz tožnikove izpovedi pa tudi izhaja, da je bil tožnik še 2. 4. 2013 do 12 ure v službi, nato pa so mu povedali, da se mora razdolžiti in naj vse stvari zloži na kup. Izredno odpoved pa je že 29. 3. 2013 prejel na dom po pošti. Že iz navedenih delov tožnikove izpovedi izhaja, da naj bi se vse navedeno nanašalo na čas po vrnitvi tožnika v službo, zato je očitno, da ne gre za odločilna dejstva v zvezi s presojo utemeljenosti očitkov iz odpovedi (neopravičen izostanek z dela, neobveščanje delodajalca), kar pomeni, da je bil dokazni predlog za zaslišanje D.D. utemeljeno zavrnjen. Tožena stranka je po zaslišanju priče G.G. (na naroku dne 17. 4. 2014) predlagala še zaslišanja v spornem času tožniku nadrejenega delavca E.E. (ki je nadomeščal tožniku nadrejenega G.G., ker je bil v marcu 2013 na očetovskem dopustu), čeprav je tožnik povedal, da nikoli ni zatrjeval, da je o svojem izostanku obvestil E.E.. Tožena stranka je dokazni predlog utemeljevala zgolj z obrazložitvijo, da je bil E.E. v tem času tožniku nadrejeni in bi lahko povedal o tem, kako je tožnikova odsotnost vplivala na delovni proces in prerazporeditev del in o posledicah izostanka delavca na delovni proces, čeprav je že G.G. izpovedal, da je ravnanje delavcev, ki na delo ne pridejo več zaporednih delovnih dni brez upravičenega razloga, absolutno nedopustno za delodajalca in predstavlja okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. Že iz obrazložitve tožene stranke same, podane na naroku ob podaji dokaznega predloga, jasno izhaja, da je bil v zvezi z navedenimi vprašanji na sodišču že zaslišan G.G., zato je tudi v zvezi s tem dokaznim predlogom presoja sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker so vsa odločilna dejstva že ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi, povsem pravilna.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena ZDR, ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in odpovedne razloge ter pogoje, pod katerimi je mogoče izredno odpoved podati.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 28. 3. 2013 podala izpodbijano izredno odpoved iz razloga na strani delavca na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je hujše kršil pogodbene in delovne obveznosti, ker je bil od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 odsoten z dela, ne da bi predhodno pridobil odobritev delodajalca ali ga o nastali odsotnosti obvestil v roku 24 ur, s tem pa je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, določene v ZDR, Podjetniški kolektivni pogodbi H. (PKP; 34., 67. in 95. člen), Organizacijskem predpisu delodajalca za evidentiranje delovnega časa in pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi spoštovala določbe ZDR in da je odpoved podala pravočasno v rokih, ki so določeni v 2. odstavku 110. člena ZDR in da je tožniku omogočila zagovor.

11. Sodišče je pravilno presojalo utemeljenost odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in pravilno zaključilo, da je odpoved podana neutemeljeno, ker tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po izvedbi vseh dokazov je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornih dneh upravičeno zadržan z dela, oziroma da je z dela izostal iz upravičenih razlogov, pri čemer se je oprlo zlasti na izpoved tožnika, tožnikovega osebnega zdravnika, naknadno izdano potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela in izvid psihiatrinje dr. A.A. z dne 15. 3. 2013. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi (zlasti v 16. točki obrazložitve) navedlo razloge, zaradi katerih ni v celoti sprejelo mnenja sodnega izvedenca. Pri tem je izpostavilo, da je v izvidu psihiatrinje A.A. poleg šifre ... šifrirano še ... in navedena odvisnost od računalnika (z vprašajem) in da je v izvidu tudi navedeno, da psihiatrinja predlaga bolniški stalež od 1. 3. do 8. 3. 2013, do česar se izvedenec v mnenju ni opredelil, tega pa tudi na zaslišanju ni pojasnil. Iz navedenega je sodišče prve stopnje sklepalo, da izvid psihiatrinje po vsebini ni nepravilno sestavljen in da je pri tožniku res šlo za anksiozno depresivno motnjo, upoštevalo pa je tudi izpoved tožnikovega osebnega zdravnika, ki je tožniku za nazaj odobril bolniški stalež za sporne dneve glede na tožnikovo psihično stanje in predlog psihiatrinje.

12. Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 upravičeno odsoten z dela, ker je za odsotnost z dela naknadno pridobil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni (B15). Prav potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je tožnikov osebni zdravnik izdal 29. 3. 2013 za nazaj in ki ga je tožnik predložil tudi toženi stranki dne 2. 4. 2013 (po izdaji izredne odpovedi), dokazuje, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbenih in drugih delovnih obveznosti s tem, da naj bi neopravičeno izostal z dela, kar mu je tožena stranka očitala v izredni odpovedi. Tožnik pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, svojemu nadrejenemu tudi sporočil, da ga ne bo v službo. Tožena stranka je bila dne 2. 4. 2013 s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela, ki je bilo izdano tožniku s strani osebnega zdravnika, seznanjena, vendar njegove utemeljenosti ni izpodbijala pred pristojnimi organi. Zato je potrebno šteti, da je bil tožniku glede na njegovo bolezen in psihično stanje v spornem obdobju, bolniški stalež utemeljeno odobren. Dejstvo je tudi, da se je tožnik po nastalih težavah v partnerskem odnosu vključil v skupino za pomoč v I., pričel jemati zdravila – pomirjevala in antidepresive in se zdraviti v psihiatrični bolnišnici I.. Pri tem tudi ni bistveno, ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju tako težko, da bi imelo vpliv na njegovo sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi (kar bi bilo lahko bistvenega pomena v primeru, če tožnik sploh ne bi imel zdravniškega potrdila o upravičeni zadržanosti z dela). Ni bistveno, ali je bil tožnik sposoben razumeti pomen svojih dejanj v spornih dneh v času od 1. 3. do 8. 3. 2013, ampak ali je bil v teh dneh zaradi bolezni upravičeno odsoten z dela. Zlasti zato, ker tožena stranka sama izpostavlja, da je bila izredna odpoved podana na podlagi 2. in ne 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. O tem, da je bil tožnik v spornih dneh odsoten zaradi bolezni, kar dokazuje tudi naknadno odobreni bolniški stalež (predlagan s strani psihiatrinje in odobren s strani osebnega zdravnika), pa glede na vse izvedene dokaze ni nobenega dvoma. Zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi z upoštevanjem izvedenskega mnenja s strani sodišča prve stopnje neutemeljene.

13. Enako velja za pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje niti izvida psihiatrinje niti navedenega potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (B2) ne bi smelo upoštevati, ker gre za dokazila, ki jih tožnik ni predložil v času zagovora. V sodnem postopku se v okviru presoje zakonitosti izredne odpovedi presoja utemeljenost odpovednega razloga, pri čemer preverjanje ni omejeno le na dokaze, ki jih je imel delodajalec na razpolago v času do podaje izredne odpovedi. Nesprejemljivo pa je tudi stališče pritožbe, da je sodišče dolžno presojati le, ali je bil odpovedni razlog podan na dan podaje zagovora oziroma najkasneje na dan podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se ne sme opirati na trditveno in dokazno podlago (delavca), s katero tožena stranka kot delodajalec na dan podaje izredne odpovedi ni bila seznanjena. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da ima delavec v okviru zagovora ne le pravico, ampak tudi dolžnost delodajalcu posredovati vse informacije o okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in o odsotnosti z dela in da naknadno, v okviru sodnega postopka, ne more opravičevati svoje odsotnosti z delovnega mesta.

14. Upoštevajoč vse navedeno je torej presoja sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, ker ni dokazan utemeljen odpovedni razlog, pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ter s tem v zvezi tudi reintegracijskemu in reparacijskemu toženemu zahtevku.

15. Tožena stranka se je tekom postopka zavzemala za sodno razvezo po 118. členu ZDR, vendar sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke, da razveže pogodbo o zaposlitvi in tožniku prisodi odškodnino, ni sledilo, saj je ugotovilo, zlasti na podlagi izpovedi tožniku nadrejenega delavca, da je bil tožnik pri toženi stranki vesten in marljiv delavec in da niso podani razlogi za sodno razvezo po 118. členu ZDR. Tožena stranka je, kot izhaja iz podatkov v spisu, predlog za sodno razvezo utemeljevala zlasti z domnevno „ignorantskim odnosom“ tožnika do delodajalca (zaradi neupravičenega izostanka z dela, pomanjkljivega obveščanja o odsotnosti), torej z ravnanjem, ki se nanaša na sam razlog za izredno odpoved, sicer pa ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. 16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, zlasti stališče tožene stranke, da tožnik ni upravičen do reintegracije zato, ker se je uspel v času med nezakonito odpovedjo in izdajo izpodbijane sodbe za krajše obdobje (manj kot dva meseca) zaposliti. Stališče tožene stranke, da naj bi tožnik z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu opravil dokončno izbiro in delovno razmerje pri toženi stranki prekinil, zaradi česar ni možna ponovna „oživitev“ delovnega razmerja pri prvem delodajalcu in nima več pravice do vrnitve k delodajalcu, ki mu je podal izredno odpoved, je zmotno in povsem nesprejemljivo, na kar utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Delavec, ki se v vmesnem času, v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi zaposli pri drugem delodajalcu, s tem le zmanjšuje škodo in to dejstvo nikakor ne more vplivati na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, zlasti ker je bil tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen le nekaj mesecev in je bil že v času izdaje izpodbijane sodbe ponovno brez zaposlitve. Začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu tako ne pomeni, da se je tožnik odpovedal zahtevku za reintegracijo, pač pa pomeni le, da tožniku za čas dela pri drugem delodajalcu ne gredo reparacijski zahtevki.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami – ZDSS-1). Poleg tega pa tožena stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki jih ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Pri čemer je izvedenec medicinske stroke - psihiatrije v konkretnem primeru ugotovil, da na strani delavca v času odsotnosti ali kasneje (v času zagovora) ne obstojijo okoliščine, ki bi onemogočale zavedanje tožnika o obveznostih, ki jih ima opredeljene v delovni pogodbi.