Jedro

Ker tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, s katerim bi dokazala obstoj luknje, za katero je zatrjevala, da je tožnik ob sestopu iz vozila vanjo zdrsnil in si poškodoval koleno, je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient krijeta sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo plačati 17.344,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prvo toženke v znesku 20,00 EUR in drugo toženke v znesku 20,00 EUR ter stranskega intervenienta v znesku 1.223,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka II izreka). Z isto odločbo je še dovolilo stransko intervencijo N. d.d. na strani drugo tožene stranke (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Osrednje pritožbeni ugovor je, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da se je poškodba zgodila na zatrjevanem kraju in, da je tožniku pri sestopu iz vozila na parkirišču na L. v M. v posledici neravne podlage zdrsnilo čez rob betonske plošče v približno 7 cm globoko luknjo, zaradi česar je tožnik utrpel poškodbo desnega kolena. Pritožbeni ugovor pritožba obrazlaga s podrobno analizo fotografij (priloge A7, A22) kraja dogodka, obvestila policije, nakupa parkirnega lističa, izpovedbe tožnika zaslišanega kot stranke in priče T.Š. ter izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke J.F. in gradbene stroke J.M. Na podlagi navedenih dokazov ter razumne presoje sodišča ne more biti dvoma, da se je škodni dogodek zgodil na parkirišču na L. v M. in to na mestu kot zatrjuje tožnik. Sama globina luknje, v katero je stopil tožnik, pa ni toliko odločilna za razsojo, ker je bistvenega pomena sama oblika lokacije kot vzrok za nastanek poškodbe. Že sam rob plošče, ki ni v istem nivoju kot okolica roba plošče predstavlja vzrok za neroden izstop iz avtomobila in nastanek poškodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo se stranski intervenient zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi in vse do vključno prvega naroka zatrjevala, da se je tožnik dne 22. 5. 2012 okrog 11.00 ure poškodoval, ko je kot sopotnik iz kombiniranega vozila Renault Trafic izstopil iz avtomobila. Pri izstopu iz avtomobila je z desno nogo stopil na rob tlakovca, na kar mu je zaradi neravne podlage zdrsnilo čez rob plošče v približno 7 cm globoko luknjo, zaradi česar je utrpel poškodbo (zvin) desnega kolena. Kot vzrok nastanka poškodbe tožeča stranka zatrjuje manjkajoč tlakovec v približno 32 cm širokem pasu in posledično nastalo luknjo v globini 7 cm, v katero je tožnik zdrsnil pri sestopu iz vozila.

6. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem, da je tožeča stranka s fotografijami (priloga A7, A22), z obvestilom policiji o škodnem dogodku (priloga A5), poškodbenimi listi UKC M. (priloga A9) ter izpovedbo priče T.Š. (voznice vozila) s stopnjo prepričanja dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo na parkirišču na L. v M. in to na mestu, kot je razvidno iz fotografije v prilogi A22, št. 2. Nasprotni zaključek prvostopnega sodišča, ki temelji na analizi istih fotografij in času nakupa parkirnega lističa ter obvestila policiji o škodnem dogodku ter s tem povezanim razhajanjem izpovedbe priče T. Š. in tožnika zaslišanega kot stranke, je zmoten.

7. Na navedenem mestu parkirišče ni označeno in je tako na navedenem parkirišču možno parkirati tik do drevesa, tudi na netlakovani površini. Iz fotografij, ki so bile posnete na dan škodnega dogodka (22. 5. 2012) je razvidno, da je avtomobil bil parkiran na tlakovani površini parkirišča tik ob netlakovani površini, ki je netlakovana zaradi tam rastočega drevesa. Netlakovani del parkirišča, ki sicer ni namenjen parkiranju, nanj pa je možno parkirati (tako izvedenec gradbene stroke) je bil v času škodnega dogodka prekrit z zemljino, na sprednjem robu tlakovanega dela pa sta manjkala dva tlakovca (betonska tlakovca v obliki osmice - fotografija priloga A7). Tudi ta del je bil prekrit z zemljino (fotografija priloga A7). Da pa bi se na netlakovanem delu parkirišča (tudi na delu, ki je namenjen za rast drevesa) nahajala večja neravnina in zatrjevana 7 cm globoka luknja, v katero bi naj tožniku zdrsnilo in zaradi česar bi si ta naj poškodoval koleno, pa ne izhaja iz fotografij, ki so bile posnete takoj po škodnem dogodku (priloga A7). Tako ima prvostopno sodišče prav, da tožeča stranka s stopnjo prepričanja ni dokazala, da je na netlakovanem delu parkirišča (na robu s tlakovanim delom) obstajala 7 cm globoka luknja, v katero je zdrsnil tožnik in si poškodoval koleno. Do drugačnega zaključka tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na analizo fotografij pod prilogo A22, ker so bile te posnete 7. 5. 2014, torej skoraj dve leti po nastanku škodnega dogodka. Sicer pa tudi iz teh fotografij ni razvidna zatrjevana 7 cm luknja na mestu, kamor bi naj sestopil tožnik iz avtomobila. Do drugačnega zaključka tudi ne privede sklicevanje pritožbe na izvedenca medicinske stroke, ker je ta v izvedenskem mnenju lahko le navedel, da je nastanek poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, možen pri sestopu iz avtomobila in tudi ne s sklicevanjem na izvedenca gradbene stroke, ker je ogled kraja škodnega dogodka opravil dne 9. 12. 2015, torej znatno po škodnem dogodku, ko stanje netlakovanega dela parkirišča ni bilo več enako kot v času škodnega dogodka. To dejstvo je razvidno iz priloženih fotografij po izvedencu (priloga B4). Ker iz fotografij posnetih takoj po škodnem dogodku (priloga A7) ni razvidna luknja na parkirišču, prvostopno sodišče tudi pravilno ni sprejelo nasprotnega zatrjevanja tožnika in priče T.Š. o obstoju luknje. Ker tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, s katerim bi dokazala obstoj luknje, za katero je zatrjevala, da je tožnik ob sestopu iz vozila vanjo zdrsnil in si poškodoval koleno, je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

8. Ob tem velja še dodati, da pa pritožbena izvajanja, „da obstoj luknje oziroma zatrjevana globina luknje v višini 7 cm, ki predstavlja točko med robom plošče in najnižjo točko zemljine, v dotični zadevi ni bistvenega pomena, saj je sama oblika lokacije vzrok za nastanek poškodbe“, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je v tožbi in vse do vključno prvega naroka zatrjevala, da je vzrok poškodbe tožnikov sestop iz avtomobila, pri katerem mu je iz roba plošče zdrsnilo v približno 7 cm globoko luknjo na netlakovanem delu parkirišča, ne pa da je razlog poškodbe tak, kot navaja v pritožbi. Pri tem pa velja še dodati, da manjše neravnine na samem parkirišču (tudi med tlakovanim in netlakovanim delom parkirišča) v vsakem primeru zaradi vrste tlakovcev (betonski tlakovci v obliki osmice, ki dopuščajo rast trave) na parkirišču obstajajo in te obstajajo tudi na razmejitvenih delih med tlakovanim in netlakovanim delom parkirišča, kjer sicer rastejo drevesa. Manjše neravnine pa ne predstavljajo nevarne luknje na parkirišču, ki je po gradbenih normativih (tako izvedenec gradbene stroke) opredeljena kot vsaka od roba poškodba na tlakovanih poškodbah, globoka nad 50 mm in s površino večjo od 100 cm2. 9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stranski intervenient pa z dogovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve in zato tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške.